T. Griesser-Pečar: 23. avgust, vseevropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov Izpostavljeno

  • Napisal  Tamara Griesser Pečar/Časnik.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Pogodbo sta v imenu Hitlerja in Stalina podpisala Joachim von Ribbentrop in Vječeslav Mihajlovič Molotov v Stalinovi prisotnosti v noči med 23. in 24. avgustom 1939. (foto: arhiv Demokracije) Pogodbo sta v imenu Hitlerja in Stalina podpisala Joachim von Ribbentrop in Vječeslav Mihajlovič Molotov v Stalinovi prisotnosti v noči med 23. in 24. avgustom 1939. (foto: arhiv Demokracije)

Aprila 2009 je Evropski parlament sprejel »Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu« ter v njej obsodil vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi in 23. avgust je bil razglašen za vseevropski dan spomina na njihove žrtve. Slovenija na državni ravni še ni obsodila komunizma in Državni zbor je vzel resolucijo zgolj na znanje, ker je večini poslancev levih strank povzročala – in po vsej verjetnosti še povzroča – težave obsodba komunizma. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa žal ni zavezujoč.

Zakaj je prav 23. avgust posvečen žrtvam totalitarnih režimov? Leta 1939 na ta dan sta namreč dve totalitarni državi, predstavnici režimov, ki sta v dvajsetem stoletju povzročila najhujše zločine proti človeštvu vse do genocida, sklenili pogodbo o nenapadanju, namreč nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza (SZ). To pogodbo sta v imenu Hitlerja in Stalina podpisala v Moskvi nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in ljudski komisar za zunanje zadeve Vječeslav Mihajlovič Molotov v Stalinovi prisotnosti v noči med 23. in 24. avgustom 1939. Nekaj več kot mesec dni pozneje, 28. septembra 1939, pa sta obe državi sklenili še manj znano t.i. „Mejno in prijateljsko pogodbo“. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in je praktično predvideval medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Stalinu naj bi pripadal vzhodni del Poljske, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Nemčija in Sovjetska zveza sta začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla še Finsko, ki pa se ji je zoperstavila. Za vse to je bila podlaga pogodba o nenapadanju, oz. Ribbentrop-Molotov pakt. V zahodni literaturi prevladuje za ta pakt ime Hitler-Stalin pakt, kar je gotovo bolj ustrezna oznaka. Podpisan je bil za deset let, dejansko pa je veljal do »Operacije Barbarossa« 22. junija 1941, torej do nemškega napada na SZ. Šele takrat je potem SZ pristala na strani zahodnih zaveznikov, ki so se borili proti nacistični Nemčiji.

SZ in Nemčija sta sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo. Nemčija je imela izredno malo surovin, bila pa je od njih zelo odvisna. Uvozila je 40 % nafte iz Sovjetske zveze, 30% niklja, 70 % fosfata itn. Metale in druge surovine, ki jih SZ pa ni imela, je ta za Nemčijo uvažala iz celega sveta, saj tega Nemčija zaradi angleške blokade ni mogla. Nemčija je iz SZ prejela tudi 1.600 000 ton žita, čeprav je lastno prebivalstvo živelo v velikem pomanjkanju.

Po podpisu pogodb z Nemčijo je Sovjetska zveza čez noč preusmerila vse komunistične partije. Konec septembra 1939 je bila direktiva iz Moskve: »Danes ni borba proti fašizmu v ospredju, temveč tista proti kapitalizmu.« V slepi pokornosti so sledili komunisti tem smernicam, kljub temu je Stalin brez nadaljnjega nemške komuniste, ki so se zatekli na sovjetska tla, predal Gestapu. Judje, ki so bežali v Sovjetsko zvezo pa so bili deportirani v taborišča v Sibiriji. Seveda je po nemškem napadu SZ ponovno preusmerila cilje komunističnih partij, ki so bile vključene v Kominterni. Edvard Kardelj, glavni ideolog KPJ in član Centralnega komiteja Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) je še med vojno v partijski šoli na Rogu označil vojno Anglije proti Nemcem med leti 1939 in 1941 kot imperialistično, torej nepravično. Vojna je postala po njegovem pravična šele z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, ker so se Velika Britanija in Združene države Amerike (ZDA) bojevale s silami, ki so bile usmerjene proti SZ. Tudi vojna ZDA proti Japonski je bila pravična le zato, ker je Amerika hromila japonske sile, ki bi se sicer usmerile proti SZ. Trdil je tudi, da fašizem »ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata.« (Vida Deželak-Barič, »Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev«, Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1.2, 146)

Tudi po tem ko sta se zaveznici Nemčija in SZ razšli, saj je po nemškem napadu SZ pristala na strani zahodnih zaveznikov, se način njunega vojskovanja ni bistveno razlikoval. Obe strani sta se posluževali najkrutejših metod. Tako se je Stalin komaj nekaj dni po nemškem napadu maščeval nad svojimi generali, češ da so povzročili katastrofalen poraz Rdeče Armade po nemškem napadu. Dejansko pa je bila njihova napaka le, da so ubogali njegovim absurdnim ukazom. Vrhovni poveljnik zahodne fronte general Dimitri Pavlov, šef njegovega štaba in sedem višjih oficirjev so se znašli pred vojaškim sodiščem in so bili ustreljeni. Kot je napisal zgodovinar Thierry Wolton: »V eskalaciji terorja sta nemška Wehrmacht in Rdeča Armada druga drugo prekašali. Mučenja, posilstva, masovne usmrtitve, nič ni bilo vojakom na obeh straneh prihranjeno, predvsem pa ne civilnemu prebivalstvu, ki se je znašlo med obema frontama. […] Kot Wehrmacht je tudi Rdeča Armada zapustila med svojim napredovanju pogorišče in je s tem sledila Stalinovim ukazom, ki si v svojem prizadevanju, da sovražniku povzroči čimveč izgub, nikoli ni postavil vprašanje, kakšno ceno mora sovjetski narod za to plačati.« (Rot-Braun. Der Pakt gegen die Demokratie,Hamburg 2000, 169-170)

Vse to se je na zahodu v politiki, pa tudi v zgodovinopisju, dolgo zanemarjalo, tudi zato, ker je SZ imela nesorazmerno veliko žrtev med vojno (po ocenah ruskih zgodovinarjev 30 miljonov) in ker je končno sredi leta 1941, po skoraj dveh letih torej, pristala na pravi strani. Zato zahteva kritično zgodovinopisje marsikateri popravek. Tako je potrebno tudi v primeru obravnave druge svetovne vojne in povojnega časa v Sloveniji ovreči režimsko zgodovinopisje, ki je služilo kot propagandno sredstvo enopartijskemu totalitarnemu sistemu. Fašizem in nacionalsocializem sta kot totalitarni ideologiji po vsem svetu naletela na globok odpor, dejanja komunistov proti človekovim pravicam v zatiranih državah pa še vedno veljajo za manj obsodbe vredna, če ne celo za povsem neprimerljiva z dejavnostmi fašistov in nacionalsocialistov. Prav nasprotno, komunisti, ki so šele po napadu Nemčije pristali na strani zaveznikov, so si prisvojili pridevek »antifašist«, ker so zatrjevali, da je komunizem največji sovražnik fašistične ideologije in da se zato prepoveduje vsaka primerjava. To mnenje se res počasi v državah članicah Evropske unije spreminja. V Sloveniji smo še od tega oddaljeni. Dejstvo pa je, da so nacistični režim spremljali masovni umori, deportacije, koncentracijska taborišča, genocid, preganjanje, zaničevanje človekovih pravic in komunistične režime prav tako. Komunistični totalitarizem, ki ni vladal samo v Sovjetski zvezi in državah za železno zaveso, v Albaniji, Jugoslaviji, temveč tudi na Kitajskem, Severni Koreji, Kubi je povzročil vsaj 100 miljonov človeških žrtev – nacizem pa, ker je vladal krajši čas, namreč od 1933 do 1945, okoli 25 miljonov.

Tito, Stalin in Molotov

Pomembno je torej, da ocenjujemo totalitarne pojave in totalitarne režime po enakih kriterijih, da se, kot zahteva Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmi, tudi Slovenija sooči s kršitvami človekovih krivic ne glede na to, kdo jih je zagrešil in da izdela register pojavov in žrtev vseh totalitarizmov na naših tleh. Seveda se dogajajo zločini tako v demokratičnih kot tudi v totalitarnih sistemih, vendar je v totalitarnih državah zločin del sistema. Nasilje »je politično zaželeno« (E. Jesse, S. Liebold, Ideologie und Verbrechen. Kommunismus und Nationalsozialismus im Vergleich, München 2014, 166). Totalitarna oblast pričakuje nenehno mobilizacijo v masovnih organizacijah, posameznik ne pomeni nič, skupnost vse. Bistveni element tega, kar v zgodovinski znanosti, pa tudi v resni politiki ustaljenih demokracij, označujemo kot „totalitarizem” – in brez tega o „totalitarizmu” sploh ne moremo govoriti –, je ustrahovanje in uveljavitev fizičnega nasilja. Hanna Arendt, ki je napisala standardno delo o totalitarizmih, ugotavlja: »Končni cilj totalitarne ideologije ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu. … Totalitarna oblast odreka ljudem, ne samo njihovo sposobnost, da delujejo, temveč prav nasprotno, jih z neizpogibno posledico, kot da bi bili vsi en sam individuum (človek), naredi za sokrivce vseh ukrepov in storjenih zločinov, ki jih totalitarni režim povzroči.« (Elemente und Ursprünge totaler Herrschaft, München-Zürich 1986, S. 1940, str. 975). Totalitarna oblast izključuje vse, kar se njenim oblastnim aspiracijam zoperstavi – in sicer z vsemi sredstvi, ki so na razpolago, vse do psihične in fizične likvidacije, prosto po motu, da cilj posvečuje sredstva. Totalitarizem diametralno nasprotuje demokraciji, ki svojo oblast gradi na pravu in v ustavi napisanih človekovih pravicah, in, to je bistveno, ki kršitve tudi kaznuje.

Ne smemo prezreti, da je še vedno totalitarno zlo latentno prisotno, ker ga ni mogoče od danes na jutri izločiti, še posebej ne tam, kjer odgovorni še vedno negirajo zgodovinska dejstva.

Tamara Griesser Pečar/Časnik.si

nazaj na vrh