Sonja Lokar, okorela eruditka komunizma, spet gleda v (Marxovo) »kristalno kroglo«: vedno znova se ji prikazuje socializem, ki dokazano nikoli in nikjer ni deloval Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Montaža: Demokracija, slika: STA, arhiv Demokracije) (Montaža: Demokracija, slika: STA, arhiv Demokracije)

»Socializem je možen. Ne takšen, kot smo ga že imeli, niti slučajno ne takšen, kot so ga imeli v Sovjetski zvezi. Socializem, v katerem bi lahko ljudje živeli kot svobodni posamezniki in hkrati družbeno odgovorna bitja,« je za časopis Dnevnik dejala Sonja Lokar, okorela komunistka.

Ne, socializem in svoboda sta diametralno nasprotna pojma, odgovornosti socializem ne pozna. Tudi zato se je socializem vedno in povsod izjalovil. Ne obstaja ideologija, ki bi bila v praksi tolikokrat preizkušena kot prav socializem, a bi vedno znova propadla, za seboj pa pustila revščino in trupla njenih nasprotnikov. Eksperimentiranje s socializmom se ponavlja ves čas, nobena celina ni bila imuna nanj, po propadu so njegovi protagonisti vedno krivili druge, odgovornosti niso nikoli prevzeli sami. Seveda, dobri nameni tlakujejo pot v pekel.

Claude Henri de Rouvroy, grof Saint-Simon (1760–1825), naj bi bil pionir francoskega socializma. Menil je, da mora država nadzorovati proizvodnjo in distribucijo dobrin. Svojih idej ni nikoli preizkusil v praksi, tudi njegove teorije so naletele na gluha ušesa. Bil je tako razočaran, da je poskusil narediti samomor. Šestkrat se je ustrelil v glavo, pa mu je uspelo samo to, da je bil preostanek svojega življenja brez enega očesa. Njegove ideje je poskusil v praksi Robert Owen (1771 – 1858), valižanski industrialec in utemeljitelj britanskega socializma (Karl Marx ga je kasneje označil za »utopičnega socialista«). Leta 1825 je ustanovil kolonijo New Harmony v Indiani v ZDA. Merilo družbenih odnosov je bil kolektivizem, v koloniji ni bilo religije, zasebne lastnine in zakonskih družinskih zvez. Projekt je bil seveda popoln fiasko, propadel je po dveh letih. Po tem vzoru je sicer kasneje zraslo okoli 40 podobnih kolektivističnih skupnosti, a dve leti New Harmonyja se je izkazalo za povprečno življenjsko dobo takih kolonij.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Potem je prišel Karl Marx (1818 – 1883), ki socializma ni nikoli preizkušal v praksi, je pa spodbujal druge naj ga, sam je na račun drugih užival dobrobiti kapitalizma. Skupaj s Friedrichom Engelsom (1820 – 1895) sta napisala Komunistični manifest in Kapital, svoja videnja bodoče družbe poimenovala »znanstveni socializem«, ki pa je bolj spominjal na vedeževanje, kot pa na karkoli drugega. Na podlagi njune prerokbe so po Evropi pognale socialistične stranke, a zgodilo se je nekaj, kar nista pričakovala: namesto da bi se delavci vse bolj utapljali v bedi, so si zaradi industrijske revolucije začeli izboljševati standard. A to za socialiste ni bilo najhuje. Marx in Engels, ki sta očitno gledala v napačno kristalno kroglo, sta napovedala izumrtje srednjega razreda. A za se je v Zahodni Evropi okrepil, namesto da bi izginil.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Rusija je naplavila Lenina (1870 – 1924) in Stalina (1878 – 1953). Revolucionarni teror, ki sta ga zganjala, da bi ljudi prisilila v kolektivizem in življenje v socializmu, je presegel meje doumljivega. Koliko žrtev je povzročil, ne ve nihče. Zgodovinarji govorijo, da med 12 in 20 milijonov, a gre za precej milo oceno. Sem je treba prišteti vse žrtve, ki so umrle zaradi lakote in napačne ekonomske politike, ki so jo vsiljevali socialisti in je bila bolj znana pod imenom stalinizem.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

»Moderni komunizem«, ki ga je Rusija prakticirala od I. svetovne vojne, je bil kasneje vsiljen osemnajstim državam (tudi Jugoslaviji, ki je podobno kot v druge socialistične države gojila kult osebnosti v podobi Josipa Broza Tita) oziroma kar tretjini človeštva. Nasilno revolucijo so opravičevali z lepšo prihodnostjo, ki jo prinaša »znanstveni socializem«. Številne žrtve komunističnih tajnih policij so bile označene za ostanke meščanstva in kontrarevolucionarje, zato je bilo nasilje upravičeno, kajti komunistična družba je »tik za vogalom«. A ta eksperiment je za seboj pustil bedo, nerazvitost in tehnološko zaostalost, skupno število žrtev najbrž presega 100 milijonov ljudi, kar je več, kot sta trupel za seboj pustila nacizem in fašizem.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Fidel Castro (1926 – 2016) in njegov poklicni revolucionarni morilec Ernesto Guevara (1928 – 1967) sta do leta 1959 gospodarsko razvito in močno Kubo z uvedbo socializma spravila na kolena. Začelo je primanjkovati vseh dobrin, socialistična oblast je uvedla košarico subvencionirane hrane in Kubancem na dan odmerila 57 gramov mesa, 85 gramov riža in 28 gramov fižola. Še sužnji v kolonializmu so jedli boljše kot Kubanci v socializmu.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Ampak skoraj nič se ne more primerjati z voditeljem bolivarske socialistične revolucije Hugom Chavezom (1954 – 2013) v Venezueli. Socializem je to južnoameriško republiko pripeljal v tako revščino, da je začelo primanjkovati celo toaletnega papirja. In to državo, ki ima največje zaloge nafte na svetu. Resnično moraš biti »mojster«, da ti kaj takega uspe.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Povsem svoj socializem so imele afriške države, ki so nastale v pokolonialnem obdobju. Njihov socializem so spodbujali strokovnjaki Združenih narodov, namenjali so jim skoraj neomejene količine »razvojnih sredstev«, ki so običajno končala v žepih diktatorjev in njihovih sorodnikov. Posledica tega je bila gospodarska stagnacija, lakota je začela pustošiti po črni celini.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Podobno je bilo v arabskem svetu in ponekod v Aziji. Socializem je zvenel kot čarobna palica, ki bo odpravila vse težave. Rezultat je bil katastrofalen. Mao Cetung (1893 – 1976) je po nekaterih izračunih odgovoren za smrt 77 milijonov ljudi. Pod njegovim vodstvom je socialistična agrarna reforma leta 1948 potekala tako, da je ukazal, da je potrebno desetino kmetov (preprosto) uničiti. Kulturna revolucija, s katero je Cetung želel ljudem vtisniti socializem v možgane, je povzročila smrt več milijonov nedolžnih ljudi.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Rdeči Kmeri, kot so se imenovali komunisti v Kambodži, so leta 1975 ob strmoglavljenju tedanjega proameriškega režima uvedli diktaturo kmetov po maostičnem vzoru in skušali preobraziti državo v ruralno in brezrazredno družbo. Pod vodstvom krvnika Pol Pota (1928 – 1998) je umrlo nasilne smrti 33,5 odstotka kamboških moških in 15,7 odstotka žensk. Rdeči Kmeri so odpravili uporabo denarja, zasebne lastnine, odpravili izobraževalni sistem in prepovedali šole ter verske obrede. Kamboška različica socializma je bila ena najbolj smrtonosnih v zgodovini človeštva. Primerov, kjer ljudje socialistične ideje plačujejo z življenjem, je bilo ali pa je še v tem delu Azije precej: od Vietnama do Severne Koreje.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Na socialistične ideje niso bile imune tudi nekatere zahodnoevropske države. Vodja britanske laburistične stranke Clement Attlee (1883 – 1967) je leta 1945 postal premier Združenega kraljestva. Takoj je začel s socialističnim eksperimentom in v smeri »demokratičnega socializma« nacionaliziral »glavne dejavnike ekonomskega sistema«, to je rudarstvo, energetiko in bančništvo. Katastrofa je bila neizbežna, Attlee je bil leta 1951 prisiljen odstopiti.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Olof Palme (1927 – 1986) je bil sicer socialnidemokrat, a se je navduševal nad socialističnimi idejami in jih skušal na Švedskem prakticirati med svojima mandatoma predsednika vlade (od leta 1969 do 1976 in od leta 1982 do 28. februarja 1986). To skandinavsko državo, ki je bila nekoč med petimi najbogatejšimi državami na svetu, je s socialističnimi eksperimentalnimi potezami spravil na rob bankrota. Atentatu nanj se imajo Švedi zahvaliti, da niso bankrotirali.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Leta 1981 je bil za predsednika Francije izvoljen socialist François Mitterrand (1916 – 1996), ki je obljubljal odklon od kapitalizma in prehod v socialistično družbo. Rezultat povečane javne porabe in nacionalizacije, ki jo je izvedel, je bil tako porazen, da je sam spremenil ekonomsko politiko in uvedel stroge varčevalne ukrepe. Da ne bi razočaral svoji pristašev, je gospodarske reforme poimenoval »socialistična strogost«.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Podobno se je tistega časa dogajalo v Jugoslaviji. Po brezglavem zadolževanju se je že tako revna Jugoslavija, ki so jo vodili komunisti (ki so bili sicer edina dovoljena politična grupacija v nekdanji državi), znašla pred bankrotom. Milka Planinc (1924 – 2010), med vojno majorka, ki je klala civiliste v Kočevskem Rogu, je kot predsednica zveznega izvršnega sveta (vlada), da komunisti ne bi »izgubili obraza«, izumila številne omejitve, ki jih je ljubkovalno poimenovala »stabilizacijski ukrepi«, čeprav tedaj v obubožani socialistični državi ni bilo kaj stabilizirati.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Celo več. Vsak poskus uvedbe socialističnih odnosov posameznikov znotraj kapitalizma se je klavrno končal. Tako so marksisti v Michiganu v ZDA odprli svojo restavracijo in jo oblepili s slikami svojih vzornikov: od Che Guevare do Mao Cetunga. O poslovanju ni odločal direktor, ampak so vpeljali nekakšno samoupravljanje, kjer so si plače, ki so bile sicer enake za vse (kuhar je dobil enako kot natakar), določali sami. Ker so imeli sestanke med delovnim časom, se je restavracija odpirala in zapirala ob različnih urah, tako da so bili zmedeni tudi gostje, saj niso mogli vnaprej vedeti, kdaj bo restavracija odprta in kdaj ne. Če je večina odločila, da se restavracija odpre ob 9. uri, se je odprla ob deveti uri, ampak to ni pomenilo, da se bo tudi naslednji dan odprla ob isti uri. Lahko se je namreč šele ob 12. uri. No, sodu je izbilo dno, ker so obiskovalci, medtem so zaposleni »samoupravljali«, morali čakati na preprost veganski sendvič tudi 40 minut. In so propadli.

»Nismo mislili tega,« se opravičujejo socialisti.

Socializem nikjer in nikoli ni deloval. Ne obstaja košček tega planeta, za katerega bi lahko rekli, da mu je socializem prinesel blaginjo. Na ravni gospodarstva se je socializem pokazal kot popolnoma neučinkovit sistem, ki ni mogel prehraniti niti lastnega prebivalstva, na ravni družbe je socializem prinesel diktaturo, revolucionarni teror in nesvobodo.

nazaj na vrh