Slovenija na dobri stari poti

  • Napisal  Jožef Praprotnik
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Damijan Janković Damijan Janković

Nedavno razkritje odpisa dolga Jankovićevega sina Damjana je ena od zadnjih, ljudstvu podarjenih kosti za glodanje. Glede na vse, kar se je dogajalo v letih od 1991, je še to zgolj koščica, ki jo bomo pojedli, kot smo vse doslej. Položaj v Sloveniji je povsem pričakovan, normalen in drugačen sploh ne bi mogel biti, saj živimo v nekoliko predelani »Titovi« verziji stalinizma in je naša »demokracija« zgolj kulisa, kot takrat, ko so snemali film z dogajanjem v vasi, pa so stale le sprednje strani hiš, zadaj pa ni bilo nič.

Originalna verzija Stalinovega komunizma, ki je brez vojn pomoril tudi okoli 2o milijonov Rusov, skorajda 1o milijonov Ukrajincev zaradi lakote,se je dogajala,ko je bil Tito še njegov učenec in zvesti posnemovalec. Ker je Tito (k naši veliki sreči) živel v drugem času, je bilo v času njegove vladavine žrtev manj, metode pa vendar iste ob megalomaniji, ki nas je veliko stala, rezultat pa ničla. Naj jih napišem vsaj nekaj: jugo vesoljski program, atomska zaklonišča vdelana v žive skale, podzemeljska letališča, ena najmočnejših armad v Evropi, studio za filmske spektakle, 5o rezidenc, gibanje neuvrščenih (bajna darila vsem predsednikom držav in ostalim) itd. Če se je Stalin po Leninovi smrti vselil v Kremelj in s svojimi boljševiki zaživel carsko življenje ob terorju nad svojim ljudstvom, so ga presegli Pol Pot v Kambođi,  Severni Korejci s Kimi in Kubanci s Castri, kjer je sistem postal družinska last in je dal njim vse, ljudem pa revščino in hudo pomanjkanje. Tito je izbral milejšo verzijo »stalinizma«, ko je bil za gospodarski polom vedno kriv nekdo drug, tudi »notranji sovražnik«, a so bili vendar komunisti privilegirani na način »ko je zafural eno firmo, je šel pa v drugo ali na občino«. Podrobnosti mi zaradi pomanjkanja prostora niso omogočene. 

Slovenija dandanes preživlja »stalinizem« rafinirane verzije. Že zunanji znaki nam to kažejo, saj stoje spomeniki  revolucionarjev za svoj žep in morilcev ljudi drugačnega mnenja, se imenujejo kraji, ulice,…Drugačno mnenje takrat ni bilo dovoljeno. In znotraj ? Na pragu osamosvojitve je takrat še tovariš Milan Kučan govoril, da je »manifest komuniste povezal z množicami« in da »nimamo in nočemo druge države, naša država je Jugoslavija…« Kako je bilo potem veste sami. Gospod Kučan je bil prva dva mandata predsednik države divjega kapitalizma, ko je bilo pokradenega največ družbenega kapitala in je bilo največ delavcev ob delo in je bil to začetek rojstva prvih tajkunov. Tista povezava komunistov z množicami je bila zgolj pesek v oči, kot tudi množična upokojitev miličnikov, medtem ko je pravosodje ostalo nedotaknjeno pod vplivom nekdanjih struktur. Ne le takrat v letih po osamosvojitvi, tako je tudi danes, ko nekoga od njih, starih komunistov zgolj slučajno ali celo po pomoti doseže roka pravice. Za »njih« se bo vedno našlo opravičilo. Primer Damjana Jankovića je le primer, ki pokaže našo grotesko, isto lahko pripišemo veleprojektu TEŠ 6, ob katerem je peščica »rdečih« obogatela, ljudstvo pa bo plačevalo to šlamastiko. Stalinizem je tako globoko ukoreninjen, da Slovenci – Butalci tega sploh ne dojamejo, pa se namesto tega varajo z jugo in Tito  nostalgijo. V naši mehki verziji »stalinizma« ali lažne demokracije, ko je za ene vse, za druge le drobtinice, je dovoljena kritična beseda, ki pa ne spremeni nič. Tako je bilo in tako bo.                                                                                                       

Jožef Praprotnik

nazaj na vrh