Ronaldo in privid socialne pravičnosti

  • Napisal  Bernard Brščič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Bernard Brščič (Foto: osebni arhiv) Bernard Brščič (Foto: osebni arhiv)

Ferrari laferrari, dva ferrarija F 12 TDF, pagani huayra, lamborghini aventador LP 700, bugattti veyron, rolls royce phantom, mercedes AMG S65 je samo cvetober avtomobilov Cristiana Ronalda. Poleg vrste nepremičnin ima portugalski nogometaš še poslovno reaktivno letalo gulfstream G-200. Cena novega je 19 milijonov USD. Takšno razkošje si zlahka privošči, če upoštevamo, da znaša njegova letna plača pri Juventusu FC kar 31 milijonov evrov. 31 milijonov evrov neto! Po drugi strani čistilka v Sloveniji težko preseže minimalno plačo, ki ta čas znaša neto 638 evrov mesečno oziroma 7.656 evrov letno. Ronaldova letna plača je 4.049-krat višja od plače čistilke. Povedano drugače, za plačo Ronalda bi lahko pri nas zaposlili kar 4.049 čistilk. Ekstremen primer neenakosti, ki jih ustvarja tržno gospodarstvo. Kako moralno upravičiti takšne plačne razlike? So neverjetne vragolije spretnega Portugalca res več kot štiritisočkrat več vredne od prispevka k snažnosti slovenske čistilke?

Socialisti lakonično odgovarjajo z NE. Tržno gospodarstvo ustvarja moralno nesprejemljivo neenakost, in če sledimo novodobni levičarski bibliji Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja, se ta samo še povečuje. Kapitalizem naj bi bil ne samo socialno nepravičen sistem, ampak tudi neučinkovit. Za slednjo trditev ne morejo navesti ne teoretskih in ne empiričnih argumentov. Ni boljšega empiričnega testa, kot je blaginja družb s tržnim gospodarstvom in na drugi strani beda socializma. Kapitalizem deluje, socializem ne. Na teoretični ravni sta večvrednost tržnega mehanizma že sredi prejšnjega stoletja dokazala kasnejša prejemnika spominske Nobelove nagrade za ekonomijo Kenneth Arrow in Gerard Debreu. Prvič, ob predpostavki racionalnosti ekonomskih agentov, popolne informiranosti in motiviranosti s samointeresom pripelje tržni mehanizem do Pareto-optimalnega rezultata. Drugič, vsako Pareto-optimalno stanje je dosegljivo z začetno prerazporeditvijo virov. Ti dve ugotovitvi, t. i. 1. in 2. osnovni teorem ekonomike blaginje, pomenita formalno potrditev več kot dve stoletji starega uvida Adama Smitha, da je prosti trg najbolj učinkovit alokacijski mehanizem. Socialisti veljavnosti obeh teoremov ne morejo izpodbiti, problematizirajo lahko pravičnost razdelitvenih deležev. O zaželenosti in pravičnosti teh teoremov molčita, ker doseganje Pareto-optimalnosti z njima ni povezano. V sodobni ekonomski teoriji sta pojmovani kot eksogeni, pahnjeni v polje metaekonomije.

Tržni sistem ni ne moralen ne nemoralen, je amoralen, vrednotno nevtralen sistem, ki ne nagrajuje nujno po meritokratskih načelih. Nagrajevanje poteka v skladu s prispevkom k blaginji drugih.

Če danes vprašanje pravičnosti v ekonomski teoriji ne igra vloge, zavzema osrednjo v moralni in politični filozofiji. Za družbenoekonomski sistem ni dovolj, da je učinkovit, zaznavan mora biti kot pravičen. A ne socialno pravičen, ker je ta v tržni družbi nedosegljiv. Na trgu ni subjekta, ki bi vnaprej določal razdelitvene deleže v skladu z določenim socialnim načrtom. Cenovni mehanizem je brezoseben, spontan red, končni rezultat razdelitve pa nenameravana posledica delovanja milijonov kupcev in proizvajalcev. Vsiljevanje razdelitvenega vzorca oziroma ex-ante določene stopnje neenakosti v skladu z ideali socialne pravičnosti pomeni odrekanje katalaktični naravi cenovnega mehanizma in s tem njegovo zoženje v centralno-planski sistem. Ta sicer lahko zagotovi enakost, a na račun odrekanja obilju dobrin in storitev.

Kljub večvrednosti tržnega sistema je treba zavrniti bele laži o njegovi moralnosti in meritokratski naravi. Tržni sistem ni ne moralen ne nemoralen, je amoralen, vrednotno nevtralen sistem, ki ne nagrajuje nujno po meritokratskih načelih. Nagrajevanje poteka v skladu s prispevkom k blaginji drugih. Zato niso nujno nagrajeni najmarljivejši, najpametnejši ali najlepši, ampak tisti, ki največ prispevajo k blaginji soljudi. Tu lahko iščemo razlog za upravičenje astronomske plače Cristiana Ronalda. Njegovi legendarni prosti streli osrečujejo milijone nogometnih navdušencev in tržni mehanizem ga za njegov prispevek k blaginji drugih obilno nagradi. Lahko se zgražamo nad preferencami ronaldistov in modrujemo o utilitarni etiki kot filozofiji svinj, a na koncu dneva se zdi, da si Ronaldo to plačo zasluži.

Socialna pravičnost v resnično svobodni družbi ni dosegljiva, dosegljiva je samo postopkovna pravičnost. Pravila igre morajo biti enaka za vse. Če je uresničena ta t. i. izonomija, so na koncu dneva pravični tudi rezultati tržne tekme. Neenakost in sprejemanje 31 milijonov evrov visokih plač žogobrcnih mojstrov je cena, da nas velika večina uživa v blaginji. Socialistom pa se kaže zahvaliti za njihovo enakost. Kar naj bodo enaki, enaki v socialistični revščini. Nam pa naj s svojim idejami o izboljševanju sveta in socialni pravičnosti prizanesejo.

Bernard Brščič

nazaj na vrh