Resnično samostojno Slovenijo bo treba šele izboriti! Izpostavljeno

Resnično samostojno Slovenijo bo treba šele izboriti!

Čeprav sem bil zadnje tri tedne na zasluženem dopustu, nekako nisem mogel odklopiti dogajanja v Sloveniji. Mesec junij je bil nasploh zelo zanimiv – vrstile so se debate od interpelacije obrambnega ministra Karla Erjavca pa vse do nove prevare, s katero hoče Šarčeva vlada »okoli prenesti« celo samo Ustavo RS (v zvezi s šolsko zakonodajo), da ne omenjam novega škandaloznega predloga medijske zakonodaje, ki samo potrjuje to, kar dopovedujem zadnje leto: da v naši državi ne moramo govoriti o demokraciji. Slednja je zgolj proceduralno kritje za totalitarizem, ki ni nič manj pošasten od tistega, ki smo ga imeli pred letom 1990. Prav nasprotno: je še veliko bolj potuhnjen in izprijen.

 

V času dopusta mi je uspelo na televizijskih ekranih ujeti tudi osrednjo državno proslavo ob dnevu državnosti. Nisem bil posebej razočaran, saj sem nekaj takšnega, kar sem videl, tudi pričakoval. Slovenska oblast se je na poseben način poklonila znanosti. Češ, bodimo ponosni na slovenske znanstvenike, ki po svetu zastopajo našo državo. A res? Ko sem opazoval proslavo oziroma njen potek, mi je bilo hitro jasno, da gre sicer za megalomanski in drag spektakel, a brez prave vsebine, s katero bi se lahko poistovetil nekdo, ki kaj ve o temeljih slovenske države. Nobenega poudarka na slovenski identiteti in na zgodovini nastanka slovenske države, pa čeprav verjamem, da so se nastopajoči zelo potrudili – a temeljna ideja, rdeča nit proslave je bila povsem v neskladju z namenom državnih proslav nasploh. Če deluješ v znanosti, je največkrat vseeno, kateri državi pripadaš. Zato je poudarek na znanosti v tem primeru nekakšen psihološki trik, ki ustvarja nekakšen navidezen ponos, v resnici pa širi »virus nevtralnosti«, za katerim se skriva zloglasna ideja univerzalnega oz. global(istič)nega »mešanja«, češ meje bodo padle, narodov ne bo več, vsi skupaj bomo ena sama rasa, nekakšna novodobna Pangea. Če ne verjamete, si lahko večkrat poslušate znamenito Lennonovo skladbo »Imagine« (glej TUKAJ) in bodite pozorni na besedilo. Namreč, prav besedilo je ključ do razlage, zakaj je ta skladba postala del gibanja Zeitgeist (Duh časa), ki sicer veliko poudarja ekologijo. Pozabite na mlado Greto, ona je samo sredstvo v rokah lutkarjev.

Pri proslavi pa je »sekalo« ven še nekaj drugega, namreč strahotna hinavščina slovenske oblasti, ki naj bi izkazovala, kako je naklonjena razvoju znanosti. Tu ni pomemben samo delež BDP, ki ga Slovenija namenja znanosti, ampak splošni razvoj in ustvarjanje ugodnih razmer za razvoj človeških virov. Če pogledamo, kako veliko mladih se seli iz države prav zaradi neugodnih razmer, je proslava, ki časti znanstvenike, navaden žaljiv kič. Ne vem, morda pa je želela Šarčeva vlada želela s tem sporočiti, naj nikar preveč ne drezamo v nedotakljive skrivnosti Kemijskega inštituta, ki je nekdaj nosil ime po Borisu Kidriču. Prav tu se namreč odpirajo vprašanja etike znanosti – če etiko odrinemo na stran, lahko znanost postane orodje zla. Nas izkušnja s totalitarnimi režimi dvajsetega stoletja res ni nič naučila?

Je bila samostojna Slovenija res ustanovljena na novo?

In še to: ravnokar sem začel brati obsežno knjigo Petra Jambreka, enega od očetov slovenske ustave. Knjiga ima zelo pomenljiv naslov »Ustanovitev Slovenije« in tako namiguje na to, da je treba državo šele ustanoviti. Ali bolje: leta 1991 je bilo treba državo šele ustanoviti, kar je tudi namig na jasno diskontinuiteto s prejšnjo državo, torej komunistično Jugoslavijo. Ko pa opazujem dogajanje v Sloveniji, pa imam vtis, da smo takrat v resnici dobili neko drugo državo kot pa tisto, katero imamo še vedno v glavah. Sam si bom – glede na to, da so Srbi v zadnjem času spet prinesli KOS-ovo darilo Milanu Kučanu oz. »Plavemu« z nekakšno ovadbo zaradi vojnih zločinov – drznil podvomiti v znamenito tezo, da osamosvojitev Slovenije ni bila intimna opcija Milana Kučana in njegovih somišljenikov. Verjetno res ni bila to njihova želja, vendar so osamosvojitev dopustili in jo (sicer s figo v žepu) podprli, ko so videli, da edino na takšen način lahko obdržijo realno oblast. Pogoj za to pa je kontinuiran razvoj oz. razpust SFRJ. Kot je znano, je bil Kučan član šesterice predsednikov jugoslovanskih republik, ki so se v času do slovenske osamosvojitve dobivali po različnih krajih tedanje SFRJ in se pogovarjali o t. i. sporazumni razdružitvi Jugoslavije. Seveda srbski voditelj Slobodan Milošević o tem ni maral nič slišati, ker bi to pomenilo sesutje Jugoslavije na šest samostojnih »pašalukov«, s tem pa bi velik del srbskega življa ostal izven meja Srbije.

Kot je znano, je bil »Slobo« pripravljen izpustiti Hrvaško iz jugoslovanske ječe samo pod enim pogojem – da se Hrvaška odpove vsem območjem t. i. Republike Srbske Krajine, ki ostane del Jugoslavije, kar je bil skoraj identičen projekt kot načrtovana »amputacija« majhnega dela hrvaškega ozemlja konec tridesetih let 20. stoletja od tedanje kraljevine Jugoslavije. Kot je znano, je bil ta projekt preprečen s sporazumom Cvetković-Maček, ki je nekoliko izboljšal položaj Hrvatov znotraj tedanje unitarne jugoslovanske države. Zato je bilo spomladi 1991 jasno, da bo slovenski projekt osamosvojitve lahko uspešen pod pogojem, da se čim manj navezuje na Hrvaško, po drugi strani pa je zavezništvo s Hrvaško ustvarjalo močnejši nastop pred mednarodno javnost (kar pa ni bilo uspešno, ker je tedanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman bolj verjel obljubam svojega sorojaka, tedanjega predsednika jugoslovanske vlade Anteja Markovića, ki je imel kot reformist veliko podporo mednarodne javnosti, a so ga jugoslovanski unitaristi uporabljali le kot sredstvo, kar se je izkazalo tudi ob agresiji JLA na Slovenijo, ko so generali uporabili odlok Markovićeve vlade za zavarovanja državnih meja ter neposrednega izvrševanja zveznih predpisov o prehodu državne meje in gibanja v obmejnem pasu). Marković je namreč Tuđmanu zagotavljal, da JLA ne bo napadla Hrvaške, če bo sam razdrl zavezništvo s Slovenijo glede skupne obrambe. Tuđman je nato tudi res razdrl zavezništvo, a kasnejše posledice so bile za Hrvaško strahotne - ko se je agresija JLA v Sloveniji končala, se je na Hrvaškem šele dobro začela...

Po stopničkah do samostojnosti

Slovenski komunisti so bili nedvomno zelo dobro obveščeni, da bo Milošević pripravljen izpustiti Slovenijo iz SFRJ (čeprav se bodo generali temu zelo upirali), vendar so konec osemdesetih let vseeno ustvarjali atmosfero konflikta s Srbijo, da so se lahko pred Slovenci izkazali za kakor varuhe slovenskih interesov – sprva jim to ni preveč dobro uspevalo, saj so praktično mimo javnega mnenja brez večjih zadržkov podprli ustavno reformo SFRJ v smer centralizma, nato pa napako »popravljali« septembra 1989 z amandmaji k republiški ustavi, zaradi česar se je temperatura v Jugoslaviji zelo dvignila in je bil celo tedanji predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek prisiljen predčasno končati svoj obisk v ZDA, letalo pa je namesto proti Beogradu usmeril proti Ljubljani. Vsekakor pa so takrat nekateri Slovenci sprejem amandmajev, ki so razjezili Srbe, proslavljali kot osamosvojitev Slovenije. No, izkazalo se je, da je bilo do prave osamosvojitve še zelo daleč, pač pa je šlo za taktično utrjevanje slovenske suverenosti tedaj še znotraj okvirja SFRJ, kjer se je očitno začela uresničevati bojazen že pokojnega avtorja zadnje jugoslovanske ustave Edvarda Kardelja, da se bo Jugoslavija razletela na več delov. Zahod je sicer branil enotno Jugoslavijo do zadnje kaplje krvi prav zato, ker je bila Jugoslavija nekakšen produkt versajske Evrope (po delitvi s pariške mirovne konference leta 1919 po koncu prve svetovne vojne, ko je avstro-ogrski imperij razpadel in je že leta 1918 prišlo do združitve kraljevine Srbije s šibko Državo SHS, torej združenjem južnih Slovanov, ki so bili prej pod avstrijsko krono).

Zato je bila za slovenske komuniste nuja, da ne pride do diskontinuitete z razpadlo Jugoslavijo, ampak da postane osamosvojitev, ki je s plebiscitom postala neizbežna, le nekakšna stopnička v razvoju t. i. rdeče Slovenije. Povedano drugače: slovenska komunistična vrhuška si ni smela privoščiti preproste odcepitve (za kar so sicer obstajali tudi objektivni razlogi, saj je mednarodna diplomacija odklanjala seperatizem in secesionizem, tudi osamosvajanje Slovenije pa je obravnavala kot izraz seperatizma, da bi uresničevala svojo realpolitiko, to je ohranitev Jugoslavije kot tamponske cone med Zahodom, Sovjetsko zvezo ter Turčijo). Odcepitev torej res ni bila intimna opcija Milana Kučana, saj bi se morale karte v tem primeru deliti na novo. In v primeru, če Kučan leta 1990 ne bi postal predsednik predsedstva RS (kar je pravzaprav nemogoče, saj so bile volitve pod nadzorom komunistov), bi do prave odcepitve prav gotovo prišlo. V resnici pa je prišlo do gradualizma, torej rahljanja vezi s SFRJ do dokončnega efektivnega prevzema oblasti 25. junija 1991. Prav to dejanje pa je očitno precej šokiralo Markovićevo vlado, ki je zaradi carinskega sporazuma s Slovenijo menila, da je obdobje slovenskega upiranja mimo, in je sklenila sprejeti radikalen ukrep s sprejemom odlokov o državni meji. Ta odlok nikakor ni bil enakovreden (nikoli sprejetemu) sklepu jugoslovanskega predsedstva o vojaški intervenciji v Sloveniji, vendar je pomenljivo, da prav v tistem času predsedstvo SFRJ ni imelo predsednika in zato ni bilo v funkciji. Tudi zato je imela evropska trojka (t. i. misija dobre volje treh zunanjih ministrov držav članic tedaj še Evropske skupnosti) velik interes, da se hrvaškega predstavnika v predsedstvu Stipeta Mesića, ki bi moral pravzaprav 15. Maja istega leta avtomatsko prevzeti predsedniško funkcijo, izvoli za predsednika predsedstva, kar se je v začetku julija 1991 tudi res zgodilo, a to še ni ustavilo operacije JLA v Sloveniji, je pa Mesić zelo hitro po izvolitvi obiskal Slovenijo skupaj z makedonskim članom predsedstva Vasilom Tupurkovskim.

Resničnost in utvara - vsega sta kriva demokracija in kapitalizem

Kakorkoli že, Slovenija se je osamosvojila »počasi« prav zato, da slovenske države ne bi bilo treba ustanoviti – ker je v tistem kardeljanskem smislu že obstajala. Volitve leta 1990 so namreč potekale še po stari zakonodaji, novo ustavo pa smo dobili šele po osamosvojitvi, čeprav je bil prvotni namen drugačen. Denimo, Hrvaška in Srbija sta z institucionalno prenovo ter spremembo državnih simbolov pohiteli še v času obstoja SFRJ, že precej pred Slovenijo. Slednja pa je imela dejansko na nek način najbolj ugoden položaj za odcepitev v smislu »amputacije«, saj je bila edina jugoslovanska republika, ki ni mejila na Srbijo, načrti za samostojno Slovenijo pa so obstajali že pred drugo svetovno vojno in sicer pri Lambertu Ehrlichu, ki je leta 1942 padel kot žrtev komunističnega atentatorja Franca Stadlerja (s kodnim imenom Pepe). Prav dejstvo, da realno ni prišlo do diskontinuitete s SFRJ, je tudi razlog, zakaj so sedanje razmere takšne, kakršne so – medtem ko imamo vsi v mislih samostojno Slovenijo, se nam pred očmi dejansko dogaja pomanjšana SFRJ, kar pomeni, da živimo v nekakšni mešanici navidezne resničnosti in napačnega dojemanja realnega dogajanja. Tudi zato prihaja do pojava, da mnogi opeharjeni Slovenci preklinjajo demokracijo ter kapitalizem, ker mislijo, da so zaradi teh dveh pristali na beraški palici. Dejansko pa pravega tržnega kapitalizma ter demokracije nimamo. Pravo samostojno Slovenijo bo torej potrebno šele doseči, ker se leta 1991 realno ni zgodila – kljub dobrim namenom, trudu in žrtvovanim življenjem mnogih, ki so živeli in delali za ta ideal.

nazaj na vrh