Razkol znotraj Cerkve se krepi: kdor ni z nami, je proti nam! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Luigi Negri. Ime in priimek, ki večini Slovencev verjetno ne pove kaj dosti. Gre pa za 77-letnega upokojenega nadškofa Ferarre (v bližini Bologne), ki je bil tako rekoč vse življenje povezan z mednarodnim katoliškim gibanjem Občestvo in osvoboditev (Communione e liberazione), ki je nastalo po drugem vatikanskem koncilu v Italiji, njegov ustanovitelj pa je sedaj že pokojni milanski duhovnik Luigi Giussani.

 

Namen gibanja je, kot je zapisal ustanovitelj, izobraževanje in formacija katoličanov, da bi lahko sodelovali pri poslanstvu Cerkve na vseh področjih civilne družbe. »Ime gibanja izraža zavedanje, da je temelj resnične človekove osvoboditve krščansko oznanilo, živeto v občestvu. Zato tudi to pomembno razpravo posveča Cerkvi – skupnosti, ki je hkrati človeška in Božja. Sestavljajo jo posamezniki, ki sprejemajo darove Duha in iz njih črpajo moči za prenovo svojega bivanja, za spreobrnjenje,« je zapisano v predstavitvi Giussanijeve knjige »Zakaj Cerkev«. Gre torej za gibanje, ki se po eni strani močno navezuje na nauk o Cerkvi drugega vatikanskega koncila in krepi zavest krščanskih laikov, da dejavno sodelujejo tako znotraj Cerkve kot tudi v širši družbi.

Moja srečanja z Vinkom Kobalom

Ne glede na mednarodno razsežnost gibanja pa slednje v Sloveniji ni dobilo svoje »podružnice«, iz preprostega razloga: ker je Slovenija v približno v istem času dobila gibanje Pot z zelo podobno usmeritvijo. Osrednja osebnost gibanja Pot je bil primorski duhovnik Vinko Kobal, ki se je zelo dobro poznal tudi z Giussanijem in Negrijem, med drugim je prevedel tudi nekaj Giussanijevih knjig. Zaradi dejstva, da v času po drugem vatikanskem koncilu ni bilo mogoče širše družbeno angažiranje katoliških laikov, se je težišče gibanja Pot usmerilo predvsem k duhovni formaciji kristjanov, zlasti mladih. Zato je Vinko Kobal začel že v času, ko je opravljal svojo prvo službo v Ročinju ob Soči, zbirati mlade in jim omogočiti konkretno izkušnjo krščanske skupnosti, kar opisuje tudi v svojih spominih »Pripoved starega, modrega, sivega bobra« (Ognjišče 2011). Iz njegovih prizadevanj za pastoralo in formacijo mladine so se razvili tedni duhovnosti v Stržišču (ali, kot rečejo domačini, Stržiščah) nad Baško grapo, na južnem obronku Julijskih Alp. Hkrati pa je Kobal zbiral tudi študente na skupini v Ljubljani. Iz njegovih spominov je razvidno, da je bila Revija 2000, ki je združevala katoliške laike, ustanovljena v župnišču v Desklah, torej v eni od župnij, kjer je Kobal pastoralno deloval. Ob tem velja spomniti, da so tudi nekateri drugi duhovniki skrbeli za podobne dogodke, kjer so se zbirali mladi – denimo jezuit pater Miha Žužek na tednih intenzivnega krščanskega življenja (Log pod Mangrtom) ter salezijanec Jože Vidic na Uskovnici.

Ker sem del svojega življenja preživel tudi v teh krogih, bom podelil tudi svojo izkušnjo. Vinka Kobala sem spoznal v svojih dijaških letih. Bilo je v drugi polovici februarja, ko so bile na vrsti zimske počitnice. Zaradi pripovedovanj nekaterih znancev, ki so bili v Stržišču, sem se odločil, da grem tudi sam, le da sem začel z nekoliko krajšo različico tedna duhovnosti v zimskem času. Lahko rečem, da je bila to zame zelo zanimiva in močna izkušnja. Poleti istega leta sem se udeležil tudi enega od poletnih tednov duhovnosti, ki sem se jih udeleževal tudi ves čas študentskih let. Z Vinkom Kobalom sva hitro navezala stik in me je tudi povabil za animatorja in na dneve zbranosti za animatorje med letom.

Poznanstvo z Vinkom ni trajalo dolgo, le štiri leta – leta 2001 je namreč umrl za posledicami hude bolezni in žal ni dočakal svoje zlate maše. V tem času (od oktobra 1999 dalje) sem že začel sodelovati s tednikom Demokracija. Moji novi politični znanci so mi glede Kobala svetovali tudi previdnost, češ da je na seznamu Udbe in da so bili med njegovimi učenci tudi brata Marjan in Janez Podobnik. Kot je znano, je bila v začetku leta 1997 izvoljena tretja zaporedna Drnovškova vlada, koalicijo pa sta poleg LDS sestavljali še SLS in DeSUS. Bilo je komaj tri leta po aferi Depala vas. Za nastanek takšne nenačelne koalicije med Drnovškom in Podobnikom so nekateri krivili tudi Vinka Kobala. Ko je v tistem času intervju z njim naredil dopisnik Demokracije Miran Mihelič, intervju ni bil objavljen, za ta intervju pa sem izvedel šele iz Kobalovih spominov deset let po njegovi smrti (v knjigi je namreč intervju objavljen v celoti).

Zanimivo je, da Vinko Kobal meni samemu nikoli ni očital sodelovanja pri tedniku Demokracija, niti mojih stališč o političnih vprašanjih. So pa zato začeli name precej kritično gledati nekateri iz jedra gibanja. To nelagodje se je kasneje, po Vinkovi smrti, samo še stopnjevalo in velikokrat je iz teh krogov priletel na moj račun očitek, da s svojimi stališči delam zelo slabo uslugo Cerkvi, da dajem slab zgled in da se takšno pisanje krščanskemu intelektualcu pač ne spodobi. Sam sem se kasneje iz teh krogov spontano umaknil, očitki so se ponavljali in v času migrantskega vala še okrepili. Uvidel sem pač, da sem z omenjenim jedrom pač nekompatibilen, s tem sem se nekako sprijaznil. Verjetno pa so pripombe na moj račun tudi posledice neuresničenih pričakovanj, ker se je moja pot usmerila drugače od pričakovanj okolice.

Lustracija nadškofa Negrija

A vrnimo se k nadškofu Negriju. Sam sem zanj prvič slišal nekje na začetku študentskih let, morda leta 1998 ali 1999, ko ob neki priložnosti obiskal Slovenijo, tedaj še kot profesor. Ne spominjam se več točno, za kakšen dogodek je šlo, najverjetneje je predstavljal katero od knjig, zelo verjetno je do obiska prišlo tudi zaradi sodelovanja obeh bratskih gibanj. Potem zanj nekaj časa nisem več slišal, dokler nisem v zadnjih dneh prebral že dokaj star zapis (iz leta 2016), ki govori o skorajšnjem razkolu med gibanjem Občestvo in osvoboditev ter nadškofom Negrijem, ki je bil v preteklosti ena osrednjih osebnosti gibanja. In za kaj gre? Nadškof Negri naj bi bil v svojih stališčih »preveč konservativen« in kritičen do papeža Frančiška. Med drugim se je kritično opredelil do papeževe doslej najbolj razvpite apostolske spodbude »Aemoris Laetitia«. Kot je dejal nadškof Negri, je zaradi resne zmede v Cerkvi glede vprašanja zakonske zveze »potrebno ponoviti jasnost tradicionalnega položaja«. Kritičen je tudi do istospolnih zvez. Precej je kritičen tudi do islama ter do nebrzdanega uvoza migrantov, zaradi česar se je znašel v konfliktu z vodstvom gibanja. Zaradi tega so Negrija postavili »na hladno« in ga na srečanja gibanja ne vabijo več. Kot je sam dejal, je nad potezami vodstva gibanja razočaran, saj je sam posvetil gibanju pol stoletja svojega življenja.

Kaj želim povedati s to zgodbo? Predvsem to, da so se razmere znotraj Cerkve v zadnjih letih, od prihoda papeža Frančiška dalje, precej zaostrile, saj se zaradi vdora nekakšne nove različice »naprednjaštva«, ki ga enačijo z »ljubeznijo do ubogih«, vsak poskus zavzeti neko lastno in jasno stališče že pomeni korak stran od evangelija. Povedano drugače: medtem ko ves levičarski svet papežu ploska zaradi stališč o migrantih, islamu ter globalnemu segrevanju in ko se papežu pridružuje tudi vsa tista tiha katoliška večina, ki se sicer vedno obrne po vetru, je razmišljajoča večina postala čreda garjavih ovac, za katere ne velja več logika usmiljenja. To pa pomeni nevarnost razkola ne samo med papežem in škofi, ampak tudi med samimi katoliškimi laiki. Prisotnost tovrstnega konflikta se že nekaj časa čuti tudi v Sloveniji.

Za konservativne »garjave ovce« ni usmiljenja!

Naj ob tem spomnimo na zanimivost: na letošnji festival družin pod organizacijo zavoda Iskreni.net (spomnimo, omenjeni zavod je tudi povezan s civilno pobudo Dovolj.je) je prišel tudi nadškof Vincenzo Paglia, sicer veliki kancler Inštituta Janeza Pavla II. Kot je znano, je na omenjenem inštitutu še nedavno prišlo do velikih protestov zaposlenih ter študentov zaradi novega statuta, saj sta bila med drugim izgnana dva dolgoletna profesorja. Kadrovske spremembe na omenjenem inštitutu je papež Frančišek uvedel že pred tremi leti, saj je želel, da tovrstne ustanove vodijo ljudje, ki bodo povsem zvesti določbam iz apostolske spodbude Amoris Laetitia. Nadškof Paglia je tako postal veliki kancler inštituta in še predsednik Papeške akademije za življenje. Nadškof Paglia je aprila lani tudi predlagal, da je potrebno ponovno "branje" (kar lahko pomeni tudi razveljavitev) papeške okrožnice Humanae Vitae (1968) v povezavi s vprašanji, kot so genetske spremembe, podprl pa je tudi premik od prepovedi kontracepcije.

Ob koncu še to: že nekaj časa se krepi pritisk papeža Frančiška ter napadi njegovih privržencev na italijanskega notranjega ministra Mattea Salvinija, predvsem takrat, ko slednji vzame v roke rožni venec. No, očitno bodo njihove molitve uslišane, saj se Italiji obeta levičarska vlada, ki naj bi jo sestavila Demokratska stranka skupaj z gibanjem Pet zvezd in bo v prihodnje uvoz muslimanskih migrantov spet potekal nemoteno. In verjetno bo tudi število katoliških »garjavih ovac«, ki nasprotujejo uvozu islamskih migrantov, še naraslo…

nazaj na vrh