Projekt Marjan Šarec: Ko nam vlada mafija in je demokracija le še gola forma, ki jo ista mafija zlorablja na vsakem koraku Izpostavljeno

Marjan Šarec pravi, da Milana Kučana komaj pozna. Podobno je trdil tudi Janez Drnovšek o svojih stikih s Stanetom Dolancem... Marjan Šarec pravi, da Milana Kučana komaj pozna. Podobno je trdil tudi Janez Drnovšek o svojih stikih s Stanetom Dolancem...

Zadnja dva tedna sem preživel na zasluženem dopustu – deloma v tujini, deloma doma. Kar pa ne pomeni, da sem se povsem odklopil od dogajanja. Za dan državnosti sem imel možnost pogovora z gospo, ki ima slovenske politike »poln kufer« in zato niti ne praznuje dneva državnosti, saj jo je po njenih besedah demokracija oropala. »V socializmu smo imeli vse, sedaj nimamo nič.«

 

Že večkrat videno in slišano, bi lahko rekli. Še dobro, da ni omenila kapitalizma, sem si mislil sam pri sebi. No, kljub temu sem na že pregovorno stereotipno jamranje odgovoril z vprašanjem, ki ji je zaprlo sapo: »Gospa, pa ste prepričani, da je to, kar imamo, res demokracija?« Sledil je zgovoren molk.

Zakaj omenjam to anekdoto? Morda zato, ker se o demokraciji veliko govori in piše. Slovenci smo očitno takšni, da veliko jamramo in nergamo, a smo kljub temu prepričani, da živimo v demokratični državi, kjer ima – glede na ustavo – oblast ljudstvo. In potem poslušam neskončne jeremijade navadnih ljudi, češ nič ne moremo spremeniti, v naslednjem hipu pa priznajo, da se volitev niso udeležili prav zato, ker se itak ne da prek njih nič spremeniti. Zakaj bi torej hodili na volitve, če bo še vse naprej tako kot je bilo?

Ima v naši državi res oblast ljudstvo?

A pozor – ti moji sogovorniki imajo po svoje tudi prav. V vsaki normalni demokratični državi se oblast res vzpostavlja prek volitev. Torej, ljudstvo svojo oblast izvaja tako, da vsaka štiri leta v parlament izvoli predstavnike, ki pripadajo različnim strankam. Teoretično to drži kot pribito. V praksi pa je malo drugače. Najprej, v naši državi se volitev udeležuje le vsak drugi volilni upravičenec, ker je udeležba na volitvah popolnoma prostovoljna, sankcij za neudeležbo ni – ustava namreč varuje tudi svobodo, da se volitev ne udeležiš, kar pomeni, da mora biti vsaka, še tako minimalna sankcija za tiste, ki volitve bojkotirajo, izključena. Iz tega izhaja, da v praksi ljudstvo ne izvaja oblasti že zaradi neudeležbe, ki je skoraj polovična. Vendar so tu še drugi dejavniki: vpliv establišmenta, kapitala, lobijev, ki usmerjajo javno mnenje prek medijev.

Slovenija je tu posebna zgodba. Uvodoma naj povem, da se s tezo, da je Slovenija demokratična država, strinjam le toliko, v kolikor gre za formalno demokracijo, torej za demokratično proceduro. Vendar pa je vpliv zakulisnih dejavnikov veliko premočan, da bi lahko govorili o neki resni demokraciji. Že ob lanskih predsedniških volitvah sem opozarjal na tehnologijo usmerjanja javnega mnenja, ki temelji na poznavanju struktur prebivalstva Slovenije ter znanja iz socialne ter politične psihologije – tu seveda mislim na »spinanje«, ki ga laboratoriji »inženirstva človeških duš« dobro obvladajo, spomnimo se samo Kučanovih prijateljev, kot sta denimo dr. Niko Toš in dr. Zdenko Roter (slednji je v knjigi »Padle maske« razkril, kako v resnici deluje podtalni rdeči režim v pogojih formalne demokracije). Zanimivo je, da so se mojim tezam, ki sicer niso bile povsem izvirne (naslanjale so se na kolumne, objavljene na blogu Kavarna Hayek), najbolj posmehovali novinarji iz naše najbolj neposredne medijske konkurence. Ki sicer brez večjih zadržkov uporabljajo napačne pojme »levica« in »desnica«, ki pač ne ustrezajo realnosti. Kruta dejstva pač.

Predsednik SDS Janez Janša se ni brez tehtnega razloga zavzemal za spremembo volilnega sistema. Ta, ki ga imamo sedaj, je namreč izrazito škodljiv. (foto: arhiv Demokracije)

 

Ko zmagovalec v resnici ni zmagovalec

Tudi ob tokratnih parlamentarnih volitvah ni bilo dosti drugače, res pa je, da je bila neka razlika. »Strici« so računali na plan A, namreč na to, da bo lanski predsedniški kandidat Marjan Šarec s svojo (umetno ustvarjeno) karizmo naredil podoben preobrat kot pred njim Zoran Janković in Miro Cerar, kar bi seveda znova prineslo reciklažo starih odpisanih strank v novo »instant« stranko, kar Lista Marjana Šarca tudi je. Vendar se ta projekt ni povsem posrečil, saj je LMŠ s precejšnjim zaostankom obtičala na drugem mestu, kar je nekoliko otežilo pot do nove (wannabe »leve«) vlade, ki bi omogočala nadaljnje vladanje neokomunistične mafije. Sam moram priznati, da so bili rezultati volitev zame na nek način razočaranje, saj bi morale stranke iz nabora slovenske (še nedokončane) pomladi doseči gromozansko podporo, torej dvotretinjsko večino. Kot smo videli, to ni uspelo, za kar obstaja več razlogov. SDS je osvojila relativno zmago s tem, da je pobrala glas vsakega četrtega udeleženca volitev. Če zraven prištejemo še NSi, je to še vedno zgolj tretjina vseh glasov. Ostalih strank, ki se naslanjajo na pomlad, v parlamentu ni: ni ne SLS, niti Nove ljudske stranke, niti Stranke za otroke in družine. Slednja je posebna zgodba, saj je nastala iz civilnodružbenega gibanja za domovino, v glavnem je sestavljena iz »naturščikov«, saj velika večina njenih vodilnih kadrov do sedaj ni delovala v politiki. Osebno celo nekoliko dvomim, da se jim je zaradi neizkušenosti zgodila »nesreča« pri vlaganju list – ker sem zaradi razmer zadnje čase za marsikoga celo paranoičen, bi si upal trditi, da se je v ozadju zgodila tudi kakšna sabotaža, na katero sem začel sumiti že tedaj, ko se je Odbor 2014 umaknil v postopno »spanje«, kot da je bil njegov cilj zgolj izničenje sodbe v zadevi Patria, medtem ko so se ostali razvpiti primeri (denimo obsodba dr. Milka Noviča) umaknili v ozadje in se proti tem zlorabam sedaj bojuje le še peščica odbornikov (morda je krivo to, da je dr. Novič tu stranska žrtev hude mafijske zgodbe, v katero je vpletenih preveč »naših« ljudi??). A če se vrnemo k stranki GOD – ne vem, koliko je sicer pripomogel njen umik iz kampanje k boljšemu rezultatu SDS. Verjetno ne kaj dosti. Morda bi bilo bolje, če bi v ta projekt vstopile vse tri stranke skupaj: skupaj z NLS še SLS. V tem primeru bi pomladna stran morda profitirala še za nekaj poslanskih mest, a še vseeno premalo za resen preboj.

Zakaj vse to pišem? Predvsem zato, ker v pogojih sedanjega volilnega sistema SDS ne more prebiti magične meje 30 poslancev. Kajti sedanji volilni sistem teži k temu, da v parlament spravi čim večje število strank, seveda z izgovarjanjem na proporcionalno zastopanost strankarskih interesov, kar naj bi bil ideal demokracije. Na ta račun je uspelo neokomunistični nomenklaturi spraviti v novo sestavo državnega zbora (najmanj) šest svojih strank. Pravi novodobni mali SZDL torej! In prav ta volilni sistem je eden od stebrov mafijskega obvladovanja Slovenije, saj preprečuje vsako pot do večjih sprememb, pod krinko demokracije namreč ohranja sedanje stanje – tu in tam dopušča kakšno zmago pomladne stranke, vendar nobena od teh ne more sestaviti vlade brez izrecne podpore katere od projektnih strank pod vodstvom mafije. Kar pomeni, da je bila zmaga SDS sicer lepo darilo za Slovenijo (glede na to, kakšne udarce je »pokasirala« v prvi polovici letošnjega leta), vendar po drugi strani Pirova zmaga, saj bi morala koalicijskim partnerjem obljubiti predvsem to, da se v bistvenih tranzicijskih prvinah – denimo prodaja NLB – ne bo nič spremenilo. Če bi torej SDS privolila v takšno koalicijo, bi morala s tem privoliti v to, da bo vse še naprej tako, kot je bilo: NLB naj se ne proda, stari centri moči naj ostanejo nedotaknjeni, migranti pa naj še naprej prihajajo v Slovenijo po azil. Se vam ne zdi, drage bralke in bralci, da bi v tem primeru prišlo do izdaje oz. izničenja volilnega programa zmagovalne stranke?

Si predstavljate, da bo mafija želela od SDS izsiliti, naj se ilegalne migrante še naprej spušča v Slovenijo? (foto: arhiv Demokracije)

 

Plan B: izolacija SDS ter projektna koalicija po modelu SZDL

Seveda se neokomunistična mafijska nomenklatura tega zelo dobro zaveda. In tudi izkorišča javnomnenjsko umetno ustvarjeno »antijanša« sentimentalnost (s tem seveda na drugi strani psihološko spodbuja kult osebnosti kot napačen odziv na razmere v državi), na katerih lahko večina parlamentarnih strank gradi novo koalicijo. Dejstvo, da je SDS kljub relativni zmagi postala osamljeni jezdec, ki ga nihče noče v svojo družbo, je samo dokaz več, je zgolj izgovor za to, da mafija lahko postavi svojo vlado brez težav – ali s Šarcem na čelu ali pa s kakšno drugo marioneto. Važno je le, da bodo interesi globoke države oz. mafijske nomenklature še naprej dobro zavarovani pred posegi nasprotnikov. Mafija ima ob tem celo dober izgovor: češ, tudi vi, »desničarji«, ste leta 2012 sestavili vladno koalicijo brez zmagovalca volitev, na čelo vlade pa postavili poraženca. In kaj sledi? Sestava nekakšne »projektne« koalicije, ki spominja na vlado narodne enotnosti, vendar z eno »napako«: stranka z največ poslanci v DZ je apriori izključena iz tega projekta. Kajti mafija nujno potrebuje »razrednega sovražnika« (to je SDS), da lahko na njem opravičuje svoj obstoj, sklicuje razne protestne manifestacije proti nestrpnosti ter svari nepoučene Slovence pred hudo nevarnostjo orbanizacije ter janševizacije, torej dveh pojavnih oblikah sodobnega fašizma (če uporabimo diskurz raznih psevdo-levičarskih nevladnikov, ki opravljajo vlogo koristnih idiotov za mafijsko nomenklaturo). Posledica? Spet bomo dobili vlado po želji mafijskih botrov ter izgubljali dragoceni čas, denar in tudi človeška življenja (poglejte stanje javnega zdravstva, pa vam bo vse jasno). In bolj ko se bo stanje nedokončane tranzicije nadaljevalo, težje bo sanirati njene posledice!

Naredimo stari dialektiki konec za vse večne čase!

In kako naj v tem primeru ravna SDS z vsemi svojimi člani ter simpatizerji? Najprej se mora zavedati, da ne more v nedogled nadaljevati vloge miši, s katero se poigrava mafijski m(M)aček (Matija) s svojimi mladiči (in prvi med njimi je ravno Milan Kučan). Za nobeno ceno ne sme pristati na to, da jo bo mafijski aparat še naprej zlorabljal za svoj nadaljnji obstoj. Potrebna je torej totalna metanoia, torej sprememba mentalitete. Ergo: v primeru borbe za pravično sodstvo se s koncem zadeve Patria borba še zdaleč ni končana. V tej zgodbi ni bistven Janez Janša ali morda Anton Krkovič, gre za nekaj veliko več – mafijsko sodstvo namreč klesti po malih ljudeh, ki jih v medijih ni. In če se kritična civilna družba po koncu afere Patria znova spravi v speči položaj zgolj zato, ker je voditelj stranke izpuščen iz zapora, potem je to nova zmaga za mafijo, ker lahko nadaljuje s svojo umazano raboto. Potrebno je torej iti do konca, za kar je, kot sem omenil, potrebno povsem spremeniti mentaliteto – najprej presekati s psevdo poimenovanji, kot sta »levica« in »desnica«, ker sta to v slovenski tranzicijski zgodbi dva skrajno nesrečna pojma, ki omogočata »futranje« dialektike po želji mafije. Kot drugo: v trenutnem medvladju se mora iz spanja zbuditi civilna družba in ljudem povedati, da ni dovolj nergati, da je slabo, saj bo še veliko slabše, če ne bodo šli na ulice ter množično ter predvsem odločno ZAHTEVALI SPREMEMBO VOLILNEGA SISTEMA, ki je bistven ključni element pri ohranjanju sedanjega položaja neokomunistične mafije ter njenega sistema privilegijev. In še tretje: pustiti je treba za seboj vse kulte osebnosti in v ospredje postaviti STVAR. Predvsem pa se ne zadovoljiti s formalno demokracijo, pod katero se še vedno skriva stara mantra Staneta Dolanca iz leta 1972 (»Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi komunisti na oblasti…«), in se zavedati, da se proti nedemokratičnosti pač ni mogoče bojevati z demokratičnostjo. Slovenski neokomunisti se lahko sicer zgražajo nad domnevno nedemokratičnostjo oblastnikov na Madžarskem ter Poljskem (in zanimivo, prav ti državi sta se znašla na piki s strani Evropske komisije), vendar v resnici vedo, da gre tu za resen premik teh dveh držav v smeri resnične demokracije, za kar pa so potrebni tudi trši prijemi za dokončanje tranzicije v teh državah, ki sta dandanes uspešnejši od Slovenije, čeprav sta nam v devetdesetih letih gledali v hrbet.

In na koncu še vprašanje za razmislek: kakšna bi bila sedanja slika nemške politike, če se v letih po drugi svetovni vojni v Nemčiji ne bi dogajala lustracija nacistov (tudi na zelo trd in krvav način)? Ali ne bi imeli v tem primeru »tranzicijsko desnico« (mafijo, sestavljeno iz preoblečenih nacistov) ter »levico« (demokratični preostanek, ki bi mu pripadali tudi nemški krščanski demokrati)? Nekaj je jasno: demokracija bi bila v tem primeru le forma. Sedaj pa primerjajte to hipotetično situacijo s sedanjo slovensko realnostjo in vam bo vse jasno!

Volitve so nedvomno zelo pomembne, prav tako udeležba na njih. A za vzpostavitev prave demokracije niso dovolj. (foto: Twitter/TOML)

 

Volitve so pomembne, a niso dovolj!

Ergo: ne bojmo se iti na volitve. Treba se jih je udeleževati. A je treba terjati več od volitev. Treba je terjati demokracijo, ki bo res demokracija in ne zgolj gola forma, ki jo lahko mafija zlorablja in ljudem meče pesek v oči, tako kot je to storila konec osemdesetih let s popularnim sloganom »sestop z oblasti«. Tega sestopa v resnici ni bilo, bila je zgolj simulacija. Posledice te simulacije trpimo še dandanes. Očitno pa nas v tej zgodbi lahko reši samo še Bog…

nazaj na vrh