Politični bančniki, mešetarski politiki Izpostavljeno

  • Napisal  Miro Petek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Miro Petek Miro Petek

Slovenskih dominantnih medijev ni zanimala novica iz Bruslja, ko je Evropska komisija konec lanskega decembra sedmim evropskim državam odobrila sveženj državnih pomoči za razvoj nove generacije litij-ionskih baterij. Na tem vlaku prihodnosti je sedem držav članic EU, to so Belgija, Nemčija, Francija, Italija, Poljska, Finska in Švedska, ki so se dogovorile, da bodo iz državnih proračunov zagotovile do 3,2 milijarde evrov za podporo raziskavam in razvoju litij-ionskih baterij, v konzorcij je vključenih 17 različnih podjetij, ki bodo temu razvoju dodala še 5 milijard evrov. Evropa na tem področju zaostaja za Azijo, ki ta čas proizvede okoli 80 odstotkov celotne svetovne proizvodnje akumulatorjev za električne avtomobile, v Evropi le kakšne tri odstotke. Evropska komisija in sedem držav se zavedajo tega zaostanka, hkrati se zavedajo nujnosti in potenciala mobilnosti ter čiste energije.

 

Vsako državno pomoč mora odobriti Evropska komisija in razlika med tem, za kaj pišejo prošnje resne države in za kaj prosi postkomunistična Slovenija, je velikanska. Normalne države v EU iščejo dovoljenje, da lahko intervenirajo z državnimi subvencijami v primerih, ko gre za razvoj in novo dodano vrednost, ki je pomembna za državo, družbo, okolje, podjetja, za napredek. V Sloveniji prosimo Evropsko komisijo za dovoljenja, da lahko saniramo banke, ki jih je uničili pohlep tajkunske elite. Za sanacijo bank torej, v katerih je politika postavljala vodstvo in kjer so politični bančniki delili posojila po političnem imeniku svojim političnim sopotnikom. In teh posojil ni bilo treba vračati. Strošek za sanacijo nasedlih bank je blizu šest milijard evrov. Tajkunski Factor banko in Probanko ja Bratuškova poslala v likvidacijo, račun je njena vlada izstavila davkoplačevalcem. Enako velja za NLB, NKBM, Abanko in Banko Celje, za katere smo plačali še višji davek, slaba posojila pa so pristala na slabi in mešetarski banki.

Odločitev, da je treba državne banke čim dlje ohraniti v državni lasti, je bila kakopak politična. V preteklosti je bila Ljubljanska banka udbovska blagajna, kasnejša NLB je postala odprt bankomat tranzicijske elite. Samo za NLB smo od 2008 do 2013 z večkratnimi dokapitalizacijami, ki so bile nujne, da se ta državna banka ni potopila v stečaj, dali 2,7 milijarde evrov proračunskega denarja. Toda obstoj NLB je očitno bil potreben tudi za zaupne in dobro načrtovane mednarodne finančne operacije, kot je bilo pranje iranskega denarja v letih 2009 in 2010. V času torej, ko smo davkoplačevalci v dobri veri sanirali to banko, so v banki ob soglasju vrha leve politične elite, naše tajne policije, kriminalistične policije in urada za preprečevanje pranja denarja izvajali obsežne operacije pranja iranskega denarja, za katerega je velika verjetnost, da ga je del končal tudi za financiranje terorističnih aktivnosti.

Embargo poslovanja z Iranom
Vse to se je dogajalo v času, ko je veljal embargo poslovanja z Iranom in iranskimi bankami; embargo so uveljavljale ZDA, Evropska unija, s posebnimi resolucijami je Iran skušala spraviti k pameti tudi OZN. Samo v Sloveniji smo v banki, ki smo jo davkoplačevalci ohranjali pri življenju, hkrati pomagali ohranjati pri življenju še zločinski režim v Iranu. Le Slovenija je bila znotraj EU tista država, ki se je na ta embargo požvižgala. S tem je krnila svoj mednarodni ugled, vendar plenilski eliti za ugled države itak ni mar. Slovenija nikoli ni bila njihova intimna opcija. Njihova edina skrb je, kako nasititi pohlep po bogastvu zase in za svoje potomce.

Foto: Nova24TV

Zadnji dogodki v Iranu so obudili tudi to afero in za posledice te oprane milijarde so se deset let kasneje bolj intenzivno začeli zanimati tudi v tujini. Pri nas za raziskovanje bančnega kriminala ni prav nobene volje, največji bančni lopovi samo še kopičijo bogastvo, zaradi pranja denarja so bili nekateri zaposleni v NLB nagrajeni, kriminalisti v delu bančnikov niso videli nič slabega. Tujino, predvsem ZDA, pa zanima omrežje, po katerem se je pretakala v NLB oprana milijarda evrov iranskega denarja, zato naši bančni kriminalci vendarle še niso na povsem varni strani. Njihova skrb je upravičena.

Miro Petek

nazaj na vrh