Po koroni revolucija? Izpostavljeno

  • Napisal  Časnik.si/Žiga Turk
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: STA Foto: STA

Zdaj, ko smo v zvezi s koronavirusom malce zadihali, so, poznamo jih, spet dvignili glave. Spraševati so se začeli, kako bi lahko to epidemijo izkoristili za tisto, kar jih ves čas žuli: demontaža reda, ki se jim ne zdi pravičen, v katerem zavidajo bolj uspešnim, bolj ustvarjalnim, bolj podjetnim. Kot nevzgojen otrok, ki izgublja igro Človek ne jezi se, bi udarili po mizi, da bi vse popadalo po tleh. Spet je govora o spremembi družbenega sistema, o ukinitvi svobodnega tržnega gospodarstva in odpravi kapitalizma.

 

To ni nič novega. Vsako krizo, pa naj gre za napad okupatorja, naftno krizo, globalno segrevanje, periodično gospodarsko recesijo, ipd. poskušajo izkoristiti za svojo agendo. Podnebne protestnike, kot so Greta Thunberg in Extinction Rebellion poslušamo, kako pravzaprav ne gre za okolje, kako ne gre za toplogredne izpuste, ampak da gre za to, da ukinemo sistem, ki je do tega pripeljal.

Kapitalizem je kriv …
 
Ja, je nekaj na tem, da danes človeštvo v ozračje spusti več toplogrednih plinov, kot so jih rastline s fotosintezo sposobne razcepiti nazaj v ogljik in kisik. Drži, v kameni dobi te težave ni bilo, ne v antiki. V srednjem veku so ljudje pravzaprav kot vir energije uporabljali les, torej produkt naravnega ločevanja atmosferskega ogljikovega dioksida na ogljik v lesu in kisik v zraku. Ali pa so uporabljali živalske oziroma človeške mišice, ki so v energijo pretvarjale travo, žgance, zelje in podobne stvari. Šele industrijska revolucija in vsi izumi, ki so povezani z njo, da človeštvu na razpolago vso zalogo energije, ki se je na planetu odlagala milijarde let kot plin, nafta in premog. Izumi industrijske revolucije so dali inovacije, ki so človeštvu omogočile, da je imel pozimi zakurjena bivališča, pisarne in tovarne, da je potoval s parniki, vlaki, avtomobili in letali. In da si poleti vse to hladi na udobno temperaturo.

Eksplozija inovativnosti je neločljivo povezana z družbeno ureditvijo, v kateri je lastnina varna, ustvarjalnost svobodna in kjer želje in potrebe vseh usmerjajo, kaj bodo ljudje počeli – namreč tisto, kar si ljudje želijo. Z grdo besedo se temu reče kapitalizem, kdor se te sramuje, lahko uporabi izraz inovativna družba. Ali pa tržno gospodarstvo. S pridevnikom socialno ali celo eko-socialno. Pridevniki ne spremenijo bistva. Ker je svoboda, je v uporabi več glav. Ker je lastnina varna, se splača danes nečemu odpovedati, da bi bilo boljše jutri. Ker se dela tisto, kar ljudje želijo, so ljudje v glavnem zadovoljni.

Kapitalizem je doživel nesluten uspeh. Prehranil je veliko več ljudi, močno se je povečalo število prebivalcev. Veliki večini se ni bilo treba več ukvarjati s tem, kako pridelati hrano, kako obdelovati polja, ampak so se ukvarjali z drugimi stvarmi, z delom v industriji, z izobraževanjem, z znanostjo, s kulturo. Skratka zelo se je povečalo število ljudi, ki niso živeli na kmetih, od zemlje. Odšli so v mesta, katerih velikost eksplodira z roko v roki z razvojem tržnega gospodarstva. Nekoč v Evropi, danes v Aziji in Afriki.

… tudi za epidemijo je kriv kapitalizem

Mesta razumemo tudi kot eno od rešitev za vedno večji okoljski odtis, ki ga človek pušča na planetu. V mestih smo ljudje natlačeni skupaj, kot piščanci v hlevski reji, in naravi ostaja več prostora. Primerjajte samo, kako gosto poseljeno je recimo neko Štepanjsko naselje v primerjavi s hišami na vasi ali v primestnih naseljih. V mestih je seveda gneča, vrvež, ki ga imajo nekateri radi. Gneča je v avtobusih, gneča je na podzemni, gneča je v trgovinah, gneča je na ulicah, gneča je v lokalih, gneča je v kinematografih …

Mestna gneča je idealno gojišče, da se širijo in razvijajo epidemije. Več kot nas je, bolj kot smo skupaj, lažje se širi. Če bi ostali v srednjem veku, taka bolezen morda sploh ne bi prišla tako daleč. Nikakor pa ne tako hitro in ne v vse države skoraj istočasno. Glede epidemij je bilo še veliko bolj varno življenje v kameni dobi. Bilo je veliko prostora, ki ga je pleme potrebovalo za preživetje. Nizke koncentracije ljudi so imele za posledico, da so se, če sploh, epidemije širile počasi. So pa cepali kot muhe od lakote in drugih bolezni, pa tudi za brisanje zadnje plati ni bilo troslojnega toaletnega papirja.

Kapitalizem zato velja odpraviti?

Vprašanje, ki se nam postavlja, je, ali je zato potrebno ta sistem odpraviti. Ali je potrebno zamenjati sistem, ki je vendarle potegnil ljudi iz revščine, da imajo danes dobro hrano, zdravo vodo, dostop do šolanja, internet … V praktično vseh državah, ki so se odločile, da nehajo eksperimentirati in uvedejo tržno gospodarstvo, so se socialne razmere izboljšale za vse in revščina zmanjšala. Menda izkoriščani ljudje v kapitalističnih državah so živeli veliko boljše od tistih, kjer so tovariši dali tovarne delavcem, zemljo tistemu, ki jo obdeluje, zase pa obdržali konjak in cigare iz uvoza. Razen nekaterih zavistnežev, delomrznežev in psihopatov to vidijo vsi.

Drugi argument za prevrat pa je, da med epidemijo države posegajo po sredstvih, po katerih so sicer znane diktature. Kontrolira se gibanje, komandira cele gospodarske panoge, uvaja se policijska ura, v nekaterih državah celo cenzura poročanja. Ljudem se podarja denar, ki ga niso zaslužili in ga jemlje tistim, ki ga pač imajo – za zdaj z izposojanjem ga države jemljejo bodočim generacijam. In naši prijatelji na skrajni levi pravijo, no vidite, kako dobro se to obnese med epidemijo, škoda, da tega ne počnemo tudi v običajnih razmerah.

Vprašanje torej je, ali so razmere med epidemijo izredne, in so tudi ukrepi izredni in izjemni, ali pa so razmere pravzaprav podobne normalnim in bi se ukrepi, ki se obnesejo zdaj, obnesli tudi sicer. Naši prijatelji nas poskušajo prepričati v to drugo: da potrebujemo več države, več prerazporejanja, manj svobode, manj varnosti lastnine; da bo država povedala, kaj potrebujemo in si želimo in to tudi dobavila. Po potrebi na karte. Pravijo, da je epidemija kronski dokaz, da bi se država morala več vmešavati v gospodarstvo, v človekove pravice, v socialni položaj ljudi.

Predlagajo, da bi izjemne rešitve, ki jih terjajo izjemne okoliščine, podaljšali za vedno. Da bi vsak dobil nek dohodek, pa če dela ali, ne; da bi bili delavci lahko kar za zmeraj na čakanju; da bi nekatere gospodarske panoge za nedoločen čas držali priklopljene na finančno infuzijo. Ker denar ne raste na drevesih, mora vse to nekdo plačati in plačevali bodo tisti, ki dobro delajo. Ki imajo srečo, da jih epidemija ne prizadene ali pa so se ji prilagodili.

Če bo država jemala uspešnim, da bi pomagala neuspešnim, bo na koncu propadlo vse. Tako se je zgodilo ob bankrotu socializma konec osemdesetih.

Skratka

Skratka, to je nekako tako, kot bi nekomu, ki si je za delo na blatni njivi nataknil gumijaste škornje, te škornje svetovali tudi, ko bi se odpravil na maraton. Češ, poglej kako dobro so se obnesli, ko je bilo res hudo. Seveda mora država pomagati, da nihče ne bo ostal brez strehe nad glavo; da nihče ne bo lačen; ostal brez dostopa do šolstva in zdravstva; brez neke koristne vloge v družbi. Vendar mora hkrati ustvariti razmere, da se bo gospodarstvo lahko novim razmeram prilagodilo. Svobodno tržno gospodarstvo je tista ureditev, ki se je do zdaj izkazala za najbolj prilagodljivo.

Žiga Turk, Časnik

nazaj na vrh