Nekronani k(K)ralji Slovenije: afera LMŠ-Šoltes je samo »petarda« za pridobivanje časa in preusmerjanje pozornosti Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Kot vsako sredo sem bil tudi včeraj (28. avgusta) dežurni urednik na spletni strani, ki jo pravkar prebirate. Moja naloga je, tako kot naloga vsakega dnevnega urednika, da izbiram ter urejam vsebine, ki bodo tisti dan objavljene na spletni strani. To je seveda tudi izziv, saj se je dostikrat treba odločati zelo hitro, pojav t. i. fake news (kot enega temeljnih elementov kontraobveščevalnih dejavnosti) pa sili urednike, da zadeve dodatno preverjajo, kar pa terja tudi časovni davek.

 

Med informacijami, ki sem jih dobil čez dan, je bila denimo tudi tista, da je prejšnjo noč v Šmarci pri Kamniku eksplodirala bomba in to le malo stran od hiše sedanjega predsednika vlade Marjana Šarca. Marsikdo bi že pomislil na atentat ali teroristično dejanje, a se je izkazalo, da je šlo za močnejšo petardo, ki je na eni od hiš poškodovala vrata in okna, motiv za dejanje pa še ni znan. Sprva nisem bil prepričan, ali naj novico o eksplozij uvrstim v nabor novic za črno kroniko ali ne. Najprej sem se odločil, da bom nekoliko počakal. Ko se je izkazalo, da ni šlo za kakšen velepomemben dogodek, je nisem uvrstil med novice, objavljene na portalu, ki ga berete.

Seveda bo moje priznanje marsikdo razumel kot dejanje (samo)cenzure, češ gre za uredniško politiko, ki je uperjena proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Osebno se s tem ne obremenjujem, storil sem pač po svoji vesti, kar je prav. Tako ali tako je uporaba pirotehnike (kjer je glavni efekt zvok) na splošno prepovedana, še v času med 26. decembrom in novim letom je njena uporaba omejena, vendar pa se kršitve dogajajo tudi čez leto. Ker je šlo za močnejše pirotehnično sredstvo, bi to lahko uvrstili v kategorijo kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti ter vandalizma. In če se ne bi dogodek zgodil v Šmarci, verjetno mediji o njem niti ne bi poročali.

Petarda, ki je odmevala od Šmarce do Beograda – in nazaj

Je pa zato nekaj več pozornosti vredna informacija, da je Šarec samo dan pred dogodkom obiskal Srbijo in se sestal s srbskim političnim vrhom. Kaj vse so se pogovarjali, ni znano. Prav tako ni znano, ali je Šarec Srbiji obljubil tudi morebiten status priznane srbske manjšine, o čemer se sicer že nekaj časa govori, namreč da bi poleg uradno priznanih madžarske ter italijanske manjšine dobili še avtohtono priznane »Jugoslovane«. No, če smo čisto odkriti, bi takšen status lahko z zgodovinske perspektive priznali le prebivalcem vasi Bojanci in Marindol v Beli krajini, saj so se tam naselili uskoki srbskega (in tudi črnogorskega) porekla, Marindol pa je bil skupaj z Žumberkom zgodovinsko dislociran del Vojne krajine. Po razpadu Avstroogrske je bil njegov status precej negotov, saj je enkrat spadal pod slovensko, drugič pod hrvaško občinsko upravo. Od leta 1952 dalje je dokončno postal del slovenskega ozemlja.

Zakaj izpostavljam tovrstno sosledje dogodkov? Predvsem zaradi dejstva, da se je včeraj pozno popoldne, tako rekoč že v večernih urah, Šarcu zgodil nekakšna miniaturna varianta »velikega poka« v simboličnemu pomenu besede. Tokrat ni počila kakšna nova petarda, pač pa je »počilo« na twitterju, saj je v javnost pricurljalo sporočilo predsednice nadzornega sveta javnega podjetja Uradni list RS, ki je sicer v stoodstotni lasti SDH, s tem pa tudi države. Če držijo njene navedbe, naj bi jo namreč klical generalni sekretar LMŠ Brane Kralj in ji dal vedeti, da si vlada želi, da novi direktor Uradnega lista postane sedaj že nekdanji evropski poslanec, sicer pa Kardeljev vnuk Igor Šoltes. O tem smo sicer pisali TUKAJ.

Seveda je informacija o političnem pritisku LMŠ na prvo nadzornico Uradnega lista zelo hitro zaokrožila po Sloveniji, zadevo so tokrat začuda zagrabili celo mainstream mediji, vendar jo nato tudi pometli pod preprogo. Začelo pa se je celo govoriti, da bo Šarec od svojega sokrajana, »vaškega fanta« Braneta Kralja terjal odgovore in da bo morda celo prišlo do zamenjave tajnika LMŠ. Ta sicer rahla zainteresiranost režimskih medijev je po svoje zelo zanimiva, saj nakazuje na prikrito igro v ozadju, pa tudi na to, da prihaja do spopadov med posameznimi karteli tranzicijske mafije. SD, ki si liže rane po tistem, ko je bila zasačena pri laži glede tihotapljenja migrantov, se tokrat drži ob strani, nadkoalicijska Levica pa že daje signale, da naj koalicija ne računa več na njeno podporo, če ne misli podpreti ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pa pomeni, da so morda vrata v koalicijo sedaj odprta NSi, ki je pred kratkim s svojim premikom v »sredino« nakazala možnost »projektnega« sodelovanja s strankami »na drugi strani zidu«. Navsezadnje pa sta oba predsednika, tako LMŠ kot NSi, občana Kamnika in že stara znanca.

Dolančeva »kurirčkova pošta«

Toda poglejmo nekoliko natančneje, v čem je bistvo škandala in zakaj so ga pograbili tudi režimski mediji. Na prvo žogo bi lahko rekli, da gre za politični pritisk in tudi sami smo na naši spletni strani zapisali, da je na podoben način že v devetdesetih letih kadrovske zadeve v gospodarstvu urejal tedanji glavni tajnik LDS Gregor Golobič. Vendar se Brane Kralj niti približno ne more primerjati z Golobičem, saj mu po načinu delovanja ne seže niti do kolen. Golobič je res znal pretkano kadrovati, vendar je znal tudi zelo skrbni paziti, da je njegov vpliv v gospodarstvu ostal dovolj zabrisan, da mu nihče ni mogel priti na dan z dokazi. Povedano drugače: kadrovanje se je navadno dogajalo preko t. i. kurirjev, torej ljudi, ki jim je Golobič zaupal in je vedel, da ga ne bodo mogli izdati, ne da bi si na glavo nakopali hude posledice. Če bi namreč Golobič direktno klical nadzornike in jim »svetoval« kadrovske poteze, bi izpadel kot velik butelj in amater. Kar pa seveda nikoli ni bil. Prav nasprotno: vso kadrovsko politiko Drnovškovih vlad je izpeljal na prikrit in sofisticiran način. Zato pa mu je manj ležala vloga frontmana v času, ko je bil predsednik stranke Zares – tam se je znašel na čistini in ni mogel dovolj učinkovito pokriti tistih potez, ki bi jih sicer lahko brez večjih težav izvajal kot »stric iz ozadja«.

Čisto mimogrede: ko je Janez Drnovšek v začetku leta 1989 prejel pošto, da so ga nekateri občinski odbori ZSMS predlagali v kandidacijski postopek za člana predsedstva SFRJ, je bil zase prepričan, da je neodvisen kandidat, saj je tedanje politike komaj poznal – in ves čas se je tudi skliceval na to, ne da bi vedel, da je Stane Dolanc, s katerim se je pogovarjal menda samo enkrat (ob primopredaji), že pred tem k njemu pošiljal t. i. kurirje. Drnovškovim utvaram o lastni politični neodvisnosti se je celo Niko Kavčič (s kodnim imenom »Sultan«) odkrito posmehoval. In je imel prav, kajti že po razpadu Jugoslavije so Drnovška tako rekoč »vpoklicali« v LDS, samo nekaj mesecev kasneje je postal premier in s kratkim premorom leta 2000 to funkcijo zadržal deset let – nato pa je postal predsednik republike.

Je bil Brane Kralj namerno tako »neroden«?

Sedaj pa poglejmo, kaj je sebi v zagovor povedal Brane Kralj: »Poklical sem gospo Ireno Prijović in ji omenil, da bi bil dr. Igor Šoltes lahko dober kandidat za direktorja Uradnega lista. Obžalujem, da je gospa razumela to kot pritisk, kajti namen mojega klica je bil zgolj povedati, da je nekdanji predsednik Računskega sodišča in kandidat Desusa na evropskih volitvah po moji oceni dober kandidat za to mest.« Ob tej izjavi se lahko vprašam, ali ima Šarec ob sebi res takega amaterja, da lahko kar takole prosto po Prešernu kliče okoli in daje nasvete, kdo bi bil lahko dober kandidat. Ta verzija zgodbe se mi zdi skoraj neverjetna glede na temeljne specifike slovenske politike, ki temelji na simulirani demokraciji. Čeprav je glede na Šarčeve izjave o skakanju na bazen povsem verjetno, da je obkrožen s podobnimi »serpentinški«, kot je on sam (mimogrede, beseda »serpentes« v latinščini pomeni »kače«), je bolj verjetno to, da je Brane Kralj zaigral naivneža, seveda po navodilih nekoga iz ozadja. Zakaj to pravim? Predvsem zato, ker ni bilo prav nobene potrebe, da bi kakšen strankarski funkcionar nadzornikom delil nasvete o tem, kateri kandidat bi bil najboljši za direktorja, vsaj glede na dosedanjo prakso vseh simuliranih razpisov, ki so bili že vnaprej pisani na kožo določenim kandidatom. To pomeni, da so (bili) razpisi samo formalnost in kritje za izvedbo kadrovskega postopka, izbira določenega kadra pa je bila dogovorjena že prej.

In če upoštevamo to dejstvo o razpisih, zakaj bi potem neki Brane Kralj brez potrebe »skakal na glavo v prazen bazen« in se tako osmešil pred javnostjo? Verjetno se bo v kratkem tudi umaknil iz položaja in si zagotovil kakšno dobro plačano, a manj izpostavljeno službo. A vloga kolateralne žrtve je predvsem v funkciji vzdrževanja sistema simulirane demokracije. Šarec, ki je verjetno ugotovil, da je s svojimi »šarcizmi« šel predaleč in da vlada ne bo mogla na dolgi rok vzdrževati dirigirane visoke javnomnenjske podpore, ne da bi pokazala vsaj nekaj učinkovitosti, je tako moral potegniti potezo, da bi rešil sebe (in verjetno je to moral storiti po navodilih svojih botrov). Če bo umaknil Kralja, se bo s tem pred Slovenci še enkrat pokazal kot »državnik«, hkrati pa je afera vsaj za nekaj časa odvrnila pozornost javnosti od drugih, bolj usodnih vprašanj – denimo tega, da Slovenska vojska v Črnomelj dovaža kontejnerje in se pripravlja na nov, obsežen pohod migrantov čez južno mejo.

Ko se mafija hrani s krvjo umorjenih ter z laboratoriji za predelavo drog

Sicer pa se tudi Šoltesu ni treba bati za službo – tudi če ne bo postal direktor Uradnega lista, bo zelo verjetno pristal na kakšni drugi, še boljši funkciji. Ne samo, da se dobro pozna z Milanom Kučanom, pač pa je tudi sam del mafije, ki jo je soustvarjal njegov ded. In prav Kardeljevi para-vojaki so leta 1945 naredili pokol med Slovenci, med drugim tudi v Kočevskem Rogu, kjer se je pokazalo, da so Slovenci zelo verjetno pokopani drugje in ne v morišču Pod Krenom, kjer je Kučan leta 1990 za potrebe navidezne resničnosti pred kamero podal roko tedanjemu ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju. In sistem, ki ga imamo, se še vedno napaja iz krvi pomorjenih – ter iz dobičkov, ki jih prinašajo razni skriti gozdni laboratoriji za predelavo drog. Da boste razumeli, zakaj bomo v Demokraciji še naprej pisali o Kemijskem inštitutu…

nazaj na vrh