Ne nasedajte anketam, ampak pojdite na volišče in si vzemite prihodnost

Verjamete, da je evropska komisarka Violeta Bulc ena najbolj popularnih političnih osebnosti v Sloveniji? (foto: Urban Cerjak) Verjamete, da je evropska komisarka Violeta Bulc ena najbolj popularnih političnih osebnosti v Sloveniji? (foto: Urban Cerjak)

»Pridite na cvetno nedeljo na volišča in si vzemite prihodnost.« Poziv, ki ga poznamo iz leta 1990, ko smo imeli prve povojne večstrankarske volitve, ki jih sicer radi imenujemo »demokratične«, čeprav stranke še zdaleč niso imele enakih možnosti. Kljub vsemu je z zelo majhno večino zmagala koalicija Demos, ki je uresničila projekt samostojne Slovenije. Zmaga Demosa pa je prinesla tudi manj razveseljivo posledico: vsi smo mislili, da smo dobili pravo demokracijo, v kateri imajo vse stranke enake izhodiščne možnosti. Kasnejši tok dogodkov je pokazal, da temu še zdaleč ni tako. Še več: v pogojih zgolj formalne demokracije v resnici odločajo stari centri moči, ki si lahko volitve enostavno prisvojijo ali kupijo, za videz demokratičnosti pa se poslužujejo različnih propagandnih trikov.

 

Se še spomnite volitev leta 2014? Nekaj tednov prej je moral predsednik SDS Janez Janša v zapor zaradi obsodbe, ki jo je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo kot krivično. A tedaj je pač veljalo, da je sodstvo neodvisno in da ne gre za politični konstrukt, pač pa za normalen postopek, ki je za rešetke poslal skorumpiranega politika. V istem času, torej le nekaj tednov pred volitvami, je nastala Stranka Mira Cerarja, ki je v anketah takoj zasedla prvo mesto. Rezultat volitev pa je bil natančno takšen, kot so ga napovedale ankete. Torej: SMC je zmagala, ker so jo izvolili ljudje. Verjamete v to? Sam sem še malo verjel takrat, sedaj ne verjamem več.

Ankete naj bi bile, vsaj teoretično, sredstvo merjenja javnomnenjskega utripa. Tudi glede podpore političnim strankam in posameznim politikom. Vendar vemo, da v praksi še zdaleč ni tako. Kdo lahko garantira, da rezultati ankete, objavljeni v nekem (po možnosti režimskem) časopisu odsevajo realno stanje? Kdo lahko garantira, da je nekdo res na prvem mestu in da gre zgolj za informiranje bralcev o javnomnenjskem utripu? Seveda je jasno, da nihče. Zato se postavlja vprašanje, s kakšnim namenom je rezultat ankete sploh objavljen.

Poglejmo primer ankete Vox populi, ki meri popularnost politikov. Na vrhu je skoraj obvezno predsednik republike Borut Pahor, kar je po svoje razumljivo, ker je predsednik republike izvoljen neposredno in je vedno neke vrste kompromis med različnimi političnimi silnicami v državi. Že naslednja mesta pa izražajo precejšnjo nelogiko. Januarja je bila na drugem mestu evropska komisarka Violeta Bulc, ki se v slovenskih medijih pojavlja zelo redko, kljub temu pa je – po omenjeni anketi – ena najbolj popularnih oseb v svetu slovenske politike. Nič novega, nekaj podobnega se je dogajalo že Janezu Potočniku v času, ko je bil evropski komisar. In če bi se v evropsko komisijo prebila Alenka Bratušek, bi verjetno tudi ona zavzemala eno od prvih petih mest na lestvici.

Na še večjo nelogiko pa naletimo, ko se na vrhu znajdejo prvaki koalicijskih strank – in to kljub temu, da sedanja vlada beleži katastrofalno nizko podporo. In pa seveda Marjan Šarec, ki je bil januarja celo na tretjem mestu (kasneje je zdrsnil za dve mesti navzdol). In kdo je Marjan Šarec? Še pol leta pred tem je bil v političnem smislu »no name«, poznali smo ga le kot bivšega komika, ki je uspešno kandidiral za kamniškega župana. Dokler se stari centri moči niso odločili, da ga pošljejo v boj za funkcijo predsednika republike, kar je bilo namenjeno predvsem temu, da se prepreči morebiten pohod katerega od pomladnih kandidatov. In ga sedaj že vnaprej razglašajo za prihodnjega predsednika vlade, ki bo »naredil red«, ki prinaša svežino. A ne pozabimo, da so isto govorili že za Mira Cerarja. Kaj je prinesel Cerar, vemo. In sedaj naj bi se volivci v želji po »novih obrazih« spet opekli z nekom, ki govori o nekakšnih novih vzorcih delovanja? No, da ne govorim o tem, kako visoko na »javnomnenjski borzi« kotirajo Milan Brglez, Dejan Židan in Tanja Fajon. V čigavem imenu in komu na čast? Ker imamo Slovenci tako zelo radi »multikulti« politiko in ker si tako zelo želimo uvoza kakih sto tisoč muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda, kar je sicer vroča želja nekdanje novinarke in sedaj evroposlanke socialistov Tanje Fajon (ostali evroposlanci so na lestvicah javnega mnenja komaj zaznavni)?

Torej, anketa, ki sem jo omenil, ne odraža realnega stanja, a morda ni niti prikaz »mokrih sanj« tistih botrov, ki si želijo, da bi bili prej našteti politiki na vrhu. Pač pa je vsaka takšna anketa psihološko prepariranje volivcev, ki jim je treba v glavo vcepiti navidezno resničnost o tem, kdo je zmagovalec. Resnica je, da ljudje nasploh ne maramo porazov, zato se zelo težko identificiramo s poraženci. Če nam torej »trajbajo« v glavo že vnaprej, kdo bo zmagovalec, bomo avtomatsko potegnili z napovedanim zmagovalcem, ki bo na koncu tudi zares zmagal. In to je trik, ki ga že dolgo spremljamo pred vsakimi volitvami. Tisti pa, ki ne bi podprli vnaprej napovedanega zmagovalca, tudi vnaprej napovedanega poraženca ne marajo preveč. Zato ponavadi niti ne gredo na volitve in ostanejo doma. In ko spet dobimo vlado z »novimi obrazi« in starimi vzorci, spet nergajo, kako so »vsi isti«. A država ne bo ozdravela zgolj od jamranja in tarnanja. Žal.

Ergo: ne nasedajte anketam, ne nasedajte demagogiji, ampak pojdite na volišče in si vzemite prihodnost! Gre za mojo, tvojo, našo in vašo prihodnost. Gre za Slovenijo. Glas za spremembe ter za izstop iz retrotranzicije je glas za svobodno in pravično Slovenijo.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu Celjski glasnik.

nazaj na vrh