Nauk Evrope in Sarajeva iz leta 1992: bitka za civilizacijo še ni dobljena! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Letos so res zanimive tridesetletnice. Leta 1990 se je dogajalo marsikaj. Tudi v Sloveniji. Prve večstrankarske volitve, ki bi jih sicer težko imenoval demokratične, vsaj glede na medijsko (ne)uravnoteženost ter režimskim sestavom volilnih odborov. Pa imenovanje Demosove vlade, ki je vajeti prevzemala v času, ko je Teritorialna obramba že izročala orožje v roke JLA, a je hkrati začel nastajati tajni projekt Manevrske strukture narodne zaščite. Sledilo je vroče kninsko poletje ter jesen, ko je postalo jasno, da bomo o svoji usodi odločali na plebiscitu prav ob izteku leta.

 

Petega maja istega leta je Zagreb, malo preden se je začel krvav balkanski ples, gostil prireditev, ki jo je moral letos iz rok izpustiti nizozemski Rotterdam – namreč Eurosong. Zasluga zmage Jugoslavije leto dni prej. Zmagovalna skladba je imela zelo močno sporočilo: italijanski pevec Toto Cotugno je ob asistenci slovenske skupine Pepel in kri dejansko vdihnil v popkulturo nekaj pristnega evropskega duha, upanja v združeno Evropo. S pogledom v leto 1992. Kajti tistega leta je tedanja Evropska skupnost doživela nadgradnjo: s sporazumom iz Maastrichta je nastala bolj povezana Evropska unija, čeprav je ta korak pomenil tudi usoden premik od nacionalne suverenosti k naddržavi s sedežem v Bruslju. Tudi tedanja evropska dvanajsterica je začela v svoje vrste sprejemati nove članice, s čimer se je prostor Evropske unije tudi geografsko začel širiti. Slovenija, ki je samo malo pred podpisom te pogodbe doživela mednarodno priznanje, je takrat začela trnovo pot pogajanj za pridružitev evropski družini, ki je poosebljala ideale civilizacije, presegajoče stare delitve iz časa druge svetovne vojne ter kasneje hladne vojne. Pa čeprav je že tedaj, pa tudi kasneje, prav ta ista evropska družina pogledala stran, ko so se pred njenimi očmi dogajale grozote, ki so vse njene vrednote ponovno postavile pod vprašaj.

O čem govorim? Februarja 1992, ko se je pogodba podpisovala, je napetost v Bosni in Hercegovini eskalirala v neslutene razsežnosti. Po mednarodnem priznanju Slovenije in Hrvaške se je predsednik predsedstva BiH Alija Izetbegović zavedal, da bo odslej na milost in nemilost prepuščen Beogradu, če njegova država ne sprejme podobne usodne odločitve, namreč razglasitve neodvisnosti. V tej jugoslovanski republiki se je že najmanj leto dni kopičilo orožje, še zlasti v času po umiku JLA iz Slovenije. Že pred tem so se mnoge občine, ki so mejile na samooklicano Republiko Srbsko krajino, pridruževalo aliansi občin, ki naj bi branile Jugoslavijo, orožje se je delilo, hkrati pa je bilo vse več provokacij, ki so vnašale sovraštvo med etnične skupine v BiH. Obeti za prihodnost so bili vse slabši: nasproti Izetbegoviću je stal vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić, ki je vse bolj dvigoval glas in dal vedeti, da zanj zgodba z Jugoslavijo in Beogradom ni končana. In če bo treba, bodo to agendo branili tudi z orožjem.

Ko je BiH 5. aprila 1992 razglasila neodvisnost, so v Sarajevu potekale množične protivojne demonstracije. Številni protestniki so celo nosili slike Josipa Broza Tita, v upanju, da bodo morda vsaj s tem nekoliko umirili grozeče znanilce krvavih časov, ki so sicer pripadali miselnemu sistemu titoizma in ga vsaj delno nadomestili z balkanskim nacionalizmom (in v tem se je še posebej izkazal vojaški poveljnik bosanskih Srbov Ratko Mladić, človek, ki je pred tem vodil kninsko garnizijo JLA in je bil neposredno odgovoren za zločinsko rušenje Kijeva in Vrlike ob cesti Knin-Sinj-Split leta 1991, še pred osamosvojitvijo Slovenije). Nič ni pomagalo. V samem centru Sarajeva so počili streli in med demonstranti je padla prva smrtna žrtev, agresorji so isti čas zavzeli sarajevsko policijsko akademijo. JLA se je umikala iz BiH, a to je bil samo zunanji videz – orožje in oprema sta skupaj s kadri prešla v roke novonastajajoči Armadi Republike Srbske, ki je medtem že uspešno etnično čistila ozemlje na severovzhodu BiH (Zvornik). Skozi leta se je izkazalo, da se je Srbom agresija splačala, saj so na koncu dobili v roke malo manj kot polovico države.

28 let kasneje se je slika demonstracij ponovila, a tokrat na povsem drug način. Pred sarajevsko katoliško katedralo Srca Jezusovega so se namreč zadnji konec tedna zbrali številni titoisti in zganjali podobno predstavo kot njihovi slovenski kolegi. Povod za to je bila maša za pobite Hrvate leta 1945 v Pliberku, a ker zaradi epidemije ni bilo mogoče opraviti slovesnosti na tem kraju, so se organizatorji odločili, da mašo za žrtve opravijo v Sarajevu. Tokrat ni šlo za medetnični konflikt, saj je titoistična manifestacija vsaj za kratek čas združila podobno misleče Hrvate, Srbe in Bošnjake – v prepričanju, da se takšne komemoracije ne bi smele dogajati, saj so bili pobiti vendar fašisti, ki so sami morili. Skratka, podobna zgodba kot v Sloveniji, kjer se je avantgardno sovraštvo do žrtev revolucije očitno razpotegnilo preko generacij in se preselilo v mlade rodove tudi tri četrt stoletja po tragičnem letu 1945. Kako to izgleda v praksi, lahko vidimo v primerih vedno bolj surovih in primitivnih groženj s smrtjo. Pa tu ne gre več samo za grožnjo premierju Janezu Janši, pač pa vsem pristašem pomladne opcije ter kristjanom.

Tragično je, da v 21. stoletju obstajajo mladi rodovi, ki si vrednote civilizacije zamišljajo kot nekaj, kar naj bi temeljilo na avantgardnem, pravzaprav razrednem sovraštvu do drugačnosti, čeprav po drugi strani oznanjajo »mavrico« kot simbol spoštovanja in sožitja med različno mislečimi. In navsezadnje, tudi šolska ustanova, na kateri sem maturiral, domuje v zgradbi, ki so jo leta 1945 uporabljali kot zadnjo postajo za ujetnike, ki so jih nato vozili na komunistična morišča – govorim seveda o Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. To zgodovinsko okoliščino omenjam bolj zaradi dejstva, da je mnoge strah govoriti resnico in da se raje zatekajo k vsegliharstvu ter politični korektnosti, ki pravzaprav ni nič drugega kot oportunizem in razprodaja krščanskih vrednot v zameno za udobje v času, ko javno mnenje ni najbolj naklonjeno verskim ustanovam. A na tem izpitu je pravzaprav padla celotna Evropska unija. Tista Evropska unija, ki si še vedno prizadeva za uvoz muslimanskih migrantov pod svoje okrilje, obenem pa se sramuje krščanskih korenin. In tudi ob številnih primerih obujene rdeče revolucije raje zatisne oči pred dejstvom, da bitka za resnično civilizacijo še zdaleč ni dobljena. Kajti države, ki se najbolj bojujejo zanjo (Poljska, Madžarska), veljajo za formalno najbolj problematične...

nazaj na vrh