Narod godrnjačev in nehvaležnežev Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Včeraj je v neki družbi pogovor nanesel na aktualne politične razmere. Med drugim je bilo izrečeno tudi mnenje, da tako socialistične vlade, kot jo imamo sedaj, doslej še nismo imeli. In zanimivo, kljub temu ljubitelji socializma glasno protestirajo, norijo in grozijo. Kot da bi bili jezni, ker jim je nekdo ukradel politično agendo.

 

Pravzaprav si niti ne morem predstavljati, kakšne ukrepe bi imeli na področju sociale in gospodarstva, če bi Šarčeva vlada še naprej ostala na oblasti, pa čeprav sta bili v njej dve koalicijski stranki, ki sta v koaliciji tudi sedaj. In s tem seveda tudi dva ministra. Vsaj doslej smo bili namreč navajeni, da nas (levičarske) vlade molzejo preko visokih davkov, birokracije in drugih dajatev, denar pa nato razdeljujejo svojim klientom, seveda po svoji lastni presoji, ne da bi pri tem odgovarjala državljanom. Tokrat pa smo imeli po dolgem času občutek, da se je denar, ki ga oblast pobere od nas, davkoplačevalcev, vsaj v neki meri vrne k državljanom. K vsem rentam iz naslova kriznih dodatkov se je pridružil še vavčer v vrednosti 200 evrov na osebo, kot bi nekdo hotel uvesti univerzalni temeljni dohodek (no, Erjavčeva obljuba o tisoč evrih pokojnine za vsakega Slovenca je že tako ali tako pozabljena). Skratka, lahko bi rekli, da smo dobili socializem, tokrat res s človeškim obrazom, čeprav sedanja vlada velja za »desno«, torej kapitalistično in neoliberalno. In čeprav nas še en pozabljeni estradnik Oliver Antauer preko družbenih omrežij prepričuje, da si lahko vtaknemo ta vavčer v rit. Češ, tistih dvesto evrov lahko zagoniš z najemom sobe v hotelu Union za dvajset minut, ženo in otroke seveda pustiš zunaj. Pa po lojtrci gor pa po lojtrci dol, pa po Micki gor in dol.

A to, kar pišejo razni estradniki in kar pred parlamentom vpijejo politkolesarji, seveda ni več stvar realnosti, pač pa njihovega lastnega sveta. Recimo, zase vem, da svojih dvesto evrov ne bom šel zapravljat za kakšne drage hotele, pač pa na kakšnem manjšem kmečkem turizmu. Pač pa je rovarjenje novodobnih gverilcev bolj posledica tega, kar opisuje naslednji sestavek, ki sem ga večkrat prebiral na plakatu v domači župnijski cerkvi nekje v začetku devetdesetih let:

100 je tistih katerim si pomagal.
50 te ne bo več pogledalo.
25 bo menila da je to tvoja dolžnost.
15 jih bo zahtevalo, da narediš veliko več.
9 ti jih bo celo nagajalo za dobro, ki so ga prejeli.
En sam se ti bo vedno zahvaljeval in prav ta bo izmed vseh stotih najbolj reven.
In sedaj premisli ali se je izplačalo.

Mislim zares mislim, da se je.

Ne vem sicer, kdo je bil avtor tega plakata, morda Slovenska Karitas, morda kdo drug, a prav na to zgodbo sem se spomnil ob aktualnem hrumenju politkolesarjev ter raznih nezadovoljnih estradnikov (in med njimi je mnogo takih, ki jim je že zdavnaj potekel rok trajanja). Namreč, gre za držo hvaležnosti. Zgodba s plakata spominja na dogodek, ko Jezus ozdravi deset gobavcev tako, da jih pošlje k tempeljskemu duhovniku, ki je po tedanjih predpisih edino lahko izrekel sodbo, da so čisti in da se lahko iz samoizolacije vrnejo nazaj med »žive« (no, dandanes še zdravniki težko določijo, kdo je »čist« glede koronavirusa). Le eden od teh gobavcev, ki so med potjo spoznali, da so ozdravljeni, se je vrnil k Jezusu in ga počastil – in še ta je bil Samarijan, torej pripadnik napol poganskega ljudstva, ki je ločevalo Galilejo in Judejo, zasedali pa so prostor, kjer je nekdaj prebival Jakob, oče dvanajsterih Izraelovih rodov. In Jezus se je po spoznanju, da je ostalih devet odkorakalo v neznano, žalostno zamislil nad nehvaležnostjo ljudstva, ki ga je reševal iz bede. Ponovila se je drža nehvaležnosti, znana iz časa izhoda iz Egipta: tedaj je ljudstvo iz lastne hvaležnosti godrnjalo, hrepenelo po egiptovskih loncih mesa in celo častilo zlato tele. In pot, ki bi jo lahko prehodili v nekaj mesecih, je trajala kar štirideset let.

Slovenci glede drže nehvaležnosti v marsičem spominjamo na Izraelce. Verjetno tudi zato, ker smo v povprečju precej labilni in nas poklicni spin-doktorji lahko zlahka prepričajo, da je kozarec pred nami napol prazen in ne napol poln. In če preideš z drže hvaležnosti v držo pohlepa, se perspektiva ene in iste stvarnosti v hipu zamenja: postaneš nezadovoljen, jezen, kaj jezen, celo besen na tistega, ki ti je zrihtal vavčer za dvesto evrov. Ki ga lahko tudi ne bi bilo. Lahko bi vlada tistih 400 milijonov evrov direktno iz proračuna nakazala slovenskemu turizmu kot pomoč za olajšanje krize. A od tega državljani ne bi imeli kaj dosti. Zato me ne preseneča, da se že pojavljajo skušnjavci, ki nas podobno kot leta 1992 dr. Jože Mencinger v primeru lastniških certifikatov, prepričujejo, da so turistični vavčerji v resnici ničvreden papir. Kar pomeni, da ga lahko za eno pivo prodate zbiralcu vavčerjev, ki bo nato lahko užival na vaš račun.

In če bomo pomagali politkolesarjem, da dosežejo svoj namen, potem se bo rentništvo nadaljevalo. A ne za vse državljane, ampak samo za izbrance. In ko bodo na oblasti spet »pravi ljudje«, ki bodo tokove javnega denarja usmerjali v prave žepe, vavčerjev ne boste niti pogrešali, kot tudi ne tistih, ki vas opozarjajo, da je treba iti na ulice, ker se dogaja korupcija. Ampak, saj veste, niti odpisani Zokijevi dolgovi niti iranski oprani denar ne more odtehtati koruptivnosti pri nabavi zaščitne opreme (več pa seveda TUKAJ). In ko tistih, ki bi vam usmerjali misli, besede in dejanja, ne bo več blizu, boste spet po stari navadi sedeli pred TV sprejemnikom in godrnjali, kako so »vsi pokvarjeni«. In se tolkli po glavi, da ste vavčer za dvesto evrov zabrisali v smeti.

nazaj na vrh