Mitja Iršič: Tito je bil Joker Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Ta teden si bom na glavo poveznil sivo lasuljo s čopom iz sredine osemdesetih, nadel geekovska očala, črn pulover in ponošene kavbojke, se postavil v puklasto sedečo pozo antičnega misleca, z roko pomenljivo na podbradku, nakar bom s pogledom zamišljeno usmerjenim v daljavo poklical Milana Kučana ter Branimirja Štruklja na kavico v Zvezdo. Zakaj? Ker bom naredil recenzijo filma. Pri nas pa je to opravilo nemogoče, če nisi zgoraj opisani osebek ali pa vsaj ostareli punker, raziskovalec teorije spola, morda še kakšen trimišelinskozvezdnični kaviar socialist v iskanju globljega pomena človeškega hedonizma.

 

Zopet sem vam hotel predstaviti eno podjetniško zgodbico, potem pa sem si šel v kino ogledat edini film za katerega vem, da ste ga na valu ljudskega glasu videli skoraj že vsi – seveda govorim o milijardno zaslužkarskem Jokerju. Pa sem si rekel, da bodo podjetniki že počakali, jaz pa bom ta teden raje govoril v hollywoodskem blockbusterju. Sicer me ni prevzel tako zelo, kot je očitno nekatere ameriške kritike, mi pa je dal misliti o družbi in njenih Jokerjih.

Kratka sinopsa (tisti, ki ga še niste gledali in si nočete pokvariti užitka preskočite odstavek!): Arthur Fleck je prebivalec stripovskega vesolja, kjer obstaja mesta Gotham. Tam med drugim živi tudi Batman, ki je v filmski časovnici še otrok. Mesto je pretiravana podoba New York Cityja v sedemdesetih, ko so vsa okrožja obvladovale brutalne mafijske združbe, policija pa je bila pred njimi nemočna. Arthur je poklicni klovn, ki nastopa na zabavah in upa, da bo nekoč postal komik. Z mamo živi v majhnem stanovanju zakotnega blokovskega naselja. Mama vsak dan piše milijarderju in kandidatu za župana Thomasu Waynu (katerega sin Bruce v bodočnosti postane Batman), naj ju reši revščine. Nekoč je bila njegova asistentka Prepričana je, da je Arthur njegov sin, čeprav se kasneje izkaže, da je posvojen. Arthur je družbeni izobčenec. Zaradi duševne motnje, ki ga sili v spontan smeh se mu ljudje izogibajo. V divjem mestu ga lokalna mladostniška drhal večkrat napade in poškoduje. Sanja, da bo nekoč nastopil na pogovorni oddaji slavnega komika Murraya Fraklina. Redno obiskuje socialno delavko, ki mu daje zdravila za brzdanje duševne motnje, zaradi katere je nekoč že pristal v norišnici. Dokler mesto centru za socialno delo ne vzame sredstev, tako da tudi Arthur ostane brez socialne delavke in zdravil. Kakšna bolezen ga tare – poleg napada kroničnega smeha – nikoli ne izvemo, lahko pa indično sklepamo, da gre za kombinacijo narcisoidne motnje in shizofrenije (v mislih si predstavlja, kako nastopa v Franklinovi oddaji in kako zapelje lepo temnopolto sosedo).

Naj se prične razredni boj
Njegovo življenje se obrne na glavo, ko mu sodelavec podtakne pištolo, ki se je želi znebiti, Arthur pa z njo v klovnovskem kostimu na vlaku podzemne železnice ubije tri mlade poslovneže, ki so ga pred tem želeli napasti. Kasneje se izkaže, da gre za uslužbence Thomasa Wayna. Kmalu zatem se sooči s svojim domnevnim očetom milijarderjem Waynom, ki pa mu pove, da ni njegov oče. Mati naj bi ga posvojila. Ko razišče uradne dokumente, tam piše, da ima prav. Če je to res, ali pa je vplivni Wayne dokumente dal ponarediti ni jasno, je pa razvidno, da ga je mati skupaj z novim ljubimcem zlorabljala. Arthurjeva metamorfoza v stripovskega zlobneža se začne. Najprej iz maščevanja s vzglavnikom zaduši mamo, ubije sodelavca, ki mu je prodal pištolo, nato pa še Murraya Franklina, ki ga je povabil v svojo oddajo, kjer se je hotel norčevati iz njega, potem ko je video, kjer Arthur pogori kot komik postal viralen.  Ko ustreli Franklina v glavo, v mestu že divjajo nemiri. Klovn, ki je ubil tri poslovneže iz wallstreeta je postal nov simbol proti bogati eliti, potem, ko je milijarder Wayne, katerega trije uslužbenci so bili ubiti na televiziji pove, da so morilci navadni klovni, ki so zavistni uspešnim, da so nekaj naredili iz svojega življenja. Arthur sredi oddaje postane Joker, superzločinec, strah in trepet elit, heroj zapostavljenih in izobčenih. Tik preden Fraklinu v glavo spusti metek pove besede preroka, katere so protestniki, ki so tam zunaj že uničevali Gotham City najbrž v trenutku ponotranjili in vzeli za svoje:

“A veš kako je tam zunaj, Murray? Ali dejansko kdaj zapustiš ta studio? Vsi samo vpijejo in kričijo drug na drugega. Ljudje niso več civilizirani. Nihče ne misli, kako je biti v čevljih koga drugega. Misliš, da Thomas Wayne, kdaj pomisli, kako je biti nekdo, kot sem jaz? Misliš da pomisli kako je biti nekdo drug? Ne pomislijo. Mislijo, da bomo vse skupaj prenašali kot pridni fantke. Da ne bomo zdivjali in postali volkodlaki.”

Tisti dan postane vodja gibanja jeznih divjakov v klovnovskih maskah. Simbol, ki je začel upor, ne le proti krivicam, ampak proti civilizaciji. Naslednja inkarnacija Guya Fawkesa, le da tokrat z masko klovna. Bogataši so nas zmerjali za klovne. Zdaj jim pokažimo, da smo res.

Joker – heroj neomarksistične revolucije
Čeprav gre za fantazijo tipa Gospodar Prstanov in Preboj, je sporočilo samega filma resnično življenjsko, brezsramno politično in neartistično neposredno: razredni boj. Bogati proti revnim. Priljubljeni proti nepriljubljeni. Izkoriščani proti izkoriščevalcem. Gospodarji proti sužnjem. Nič manj razrednobojno kot višek sovjetske kinematografije tipa Lenin v oktobru in Nepozabno leto 1919. Spontane vstaje v mestu, ki jih vodijo nasilne tolpe imajo svoj razlog in ideologijo – ko ubijejo Thomasa Wayna in nato še ženo, njej iz vratu odrežejo biserno ogrlico, da biseri popadajo po tleh. Milijarder, ki je navadne smrtnike žalili s klovni je bil deležni ljudske pravice – s strani klovnov. Ki so za maskami v resnici navadni ljudje, tlačeni in ponižani. Zdaj so končno vstali in se uprli plutokraciji. Z nasiljem. Film ima močno konotacijo države kot prinašalca zla v družbo in vzdrževalca statusa quo vladanja elit. Jokerjevo sporočilo je, da so ljudje razjarjeni ker nikomur več ni mar za sočloveka. Ker državi ni mar. Tudi Arthur je žrtev “varčevalnih ukrepov”, ko ostane brez zdravil, ki so blažile njegovo duševno bolezen. Socialna delavka mu pravi: “They don’t give a shit about people like you and me” in še poudari, da ni socialno izoliran le Arthur sam ampak kar celotna družba, odklopljena od igre življenja, ki jo poganjajo vplivni.

Ameriški kritiki so se povsem izognili teme nove oktobrske revolucije in so raje v duhu časa pisali, da je Arthurjeva tragična zgodba poskus moralnega apologetstva mladih belih moških, krivih za množična streljanja po ZDA (spomnimo, strelec v kino v Coloradu pred nekaj leti je ubijal med premiero filma Batman: Dark Knight Rises, misleč, da je Joker). A taka stranpota so le diverzija. Vsi, ki smo si ogledali film smo videli socialistično vstajo proletariata. Le Francozi so videli rumene jopiče, a tudi njihovo gibanje, ki se je začelo kot protest srednjega sloja proti kaviar socialističnim psevdoliberalnim elitam, se je sprevrgel v socialistični eksces novih komunističnih borcev za pariško komuno. Zakaj so se globalni liberalni mediji trudili, da Joker ne bi postal heroj nove neomarksistične revolucije demokratičnih socialistov?

Superzločinec redefiniran kot borec za socialne pravice
Preprosto. Joker je zlikovec. Čeprav nas zgodba v duhu francoskih nihilističnih filmov sili, da do njega čutimo empatijo, je še vedno morilec in klinični shizofrenik z poudarjeno narcisoidno motnjo. Gledalcem ob sočutju z Arthurjem postane podobno nerodno kot pred desetletjem, ko so podobno čutili do prvega televizijskega antiheroja, gangsterja Tonyja Soprana. Arthur pravi: “Vse življenje sem mislil, da ne obstajam. Ampak obstajam. In ljudje to začenjajo opažati.” Začeli so ga opažati, ko se je izvil iz okov svojega patetičnega obstoja. Kako pa? Z okrutnimi umori tistih, ki si po njegovem zaslužijo. Tistih, ki njega in njemu podobne vidijo kot nesposobne klovne. V filmu je superzločinec redefiniran kot borec za socialne pravice – borec proti svetu, ki ljudi kot v živaskem vrtu ohranja načrtno revne in odreka zdravila duševno bolnim. Borec za socialne pravice, ki je morilec, saj je umor edina rešitev, za preobrat sistema. Nedolžni pa so kolateralna škoda. Ne čudi, da so ameriški levi kritiki secirali Arthurja kot duševnega bolnika in strelca, angleški pa kot žrtev varčevalih ukrepov,  ne pa kot borca za pravice depriviligiranih. Saj je družbeni komentar, ki se skriva za takim razodetjem neroden in neizbežen za čas v katerem živimo.

T.i. social justice warriors (borci za družbene pravice), od študentskih gibanj, socialističnih strank, mladinskih političnih organizacij, izsiljevalskih sindikalnih gibanj do tolp antifa – vsi revolucionarji tega sveta, se zavedajo neizrekljivega: revolucija, ki jo opisujejo bo terjala dejanja po Jokerjevi metodi. Šus v glavo. Teranje kapitalistov v morje. Pospravljanje tistega dela populacije, ki Tita ne doživlja kot pozitivno osebnost v izpraznjen Barbara rov. Danes zahtevamo, jutri bomo vzeli, so ne tako dolgo nazaj kričale tovarišice, ki učijo naše otroke. Krilatica “še premalo smo jih” je analogija Jokera ko reče: “Tiste tri tipe sem ubil, ker so bili grozni. Vsi so grozni v teh časih. Vsakemu človeku bi se zmešalo od tega.” Kdo je grozen? Kapitalisti, ker kopičijo premoženje. Bogati, ker so – prosto po Židanu – krivi za onesnaženje okolja. Uspešni, ker se manj uspešnim, manj naravno talentiranim in manj ambicioznim v brk smejijo, medtem ko se peljejo mimo v novem Mercedesu. Konzervativci, ker se zavzemajo za tradicionalne vrednote, ki so jih progresivni socialisti skozi svojo metamorfozo zavrgli in jih označili za sovražnike liberalnega napredka. Grozni, grozni, grozni. Wallstreetovci so grozni. Buržuji so grozni.

Policist, ki je Arthurja peljal vklenjenega na postajo, mu je rekel: “Celo mesto gori zaradi tega kar si storil.” “Vem. A ni čudovito?”, je rekel. Njegov nastop v oddaji, njegov nihilistični govor, njegovo žalost, njegov bes so televizijski valovi ponesli v vsako gospodinjstvo Gotham Cityja. Sistem, za katerega je mislil, da ga zatira je uporabil kot orodje proti sistemu. “Ko bomo obesili kapitaliste, nam bodo prodali vrv, s katero jih bomo obesili.” je bojda nekoč rekel nek Džugašvili.

Stalin je bil Joker, Kim je bil Joker, Castro je bil Joker, Tito je bil Joker
Oktobrska revolucija je bila skupina dobro organiziranih Jokerjev, ki se je odločila, da si ruski Thomasi Wayni ne zaslužijo kar imajo. Ubili so “grozne” in preostanku prebivalstva nadeli klovnovske maske, ki so od njihovega krvavega preobrata postale nova družbena norma. Od tistega dne so klovni prevzeli oblast in vse je bilo tako kot so si želeli klovni, ne tako kot si želi Bruce Wayne. Družba bolj racionalne alternative ni iskala, ker si je najbrž – ob fanatičnem mesarskem slu revolucionarjev – ni upala. Tudi v Gotham Cityju med divjanjem klovnov niso na ulico prišli protestniki, ki bi zahtevali red in vladavino prava. Revolucija ne rodi nasilja, nasilje rodi revolucijo. Socialistična revolucija je otrok nasilja. Orodje narcisoidnih psihopatov, ki izkoristijo družbeno klimo in se parazitsko priklopijo na nezadovoljstvo ljudstva proti oblastnikom, a hkrati na skrivaj nastopijo proti ljudstvu samemu. V tem je velika razlika med klasičnimi in socialističnimi revolucijami. Socialistične revolucije so revolucije nasilnih klovnov, ki si ne želijo sneti maske, ampak jih nadeti celotnemu prebivalstvu. Da bodo vsi divji in krvoločni, vsi enaki, le oni pa bodo še bolj enaki. Kristjani v maskah smo vas klali leta 1945, v maskah vas bomo klali danes. Stalin je bil Joker. Kim je bil Joker. Castro je bil Joker. Tito je bil Joker. Družbe, ki so jih pustili za sabo pa še danes norijo v blaznosti tistih klovnovskih izgredov. Ljudje nosijo klovnovske maske, pa se sploh ne spomnijo več kdo jim jih je nadel. Nek patetičen, narcisoiden, psihopatski nihče, ki je nekoč srečno zajahal zgodovinska naključja, rekel: “Niti eno minuto svojega jebenega življenja nisem bil srečen.” …  in šel v lov na buržuje/imperialiste/klerofašiste. Snemimo si maske. Obstaja alternativa.

nazaj na vrh