Mitja Iršič: Šarčeva koalicija nima programa, niti vizije, zato obračunava s kritiki! Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič (foto: Demokracija) Mitja Iršič (foto: Demokracija)

Polurne seje vlade, manko gradiv, ki iz medresorskih usklajevanje romajo na vlado in v državni zbor,  simulirani “spori” z Levico, stagnacija zdravstva … vse to kaže le eno: vlada Marjana Šarca ne vlada, ampak v prostem teku čaka, kaj bo jutri. Če je Kosobrin rekel, da za vsako bolezen raste rož’ca, bi v tej koaliciji lahko rekli, da se za vsak koalicijski debakel najde en butast šarcizem.

Ko bolniki še kar umirajo v čakalnih vrstah, naš Šarec pomiri, da “v zdravstvu pa tudi ni vse tako slabo”. Ko njegov strankarski generalni sekretar mafijsko pritiska na predsednico nadzornega sveta gospodarske družbe v državni rasti, je užaljen, da jih špecajo medijem in KPK, koga drugega pa ne bi. Ko ga opozicijski poslanci sprašujejo o konkretnih žgočih težavah, za katere očitno ne le da ne bo ukrenil nič, začne čebuliti o Depali vasi.

Mešanica nekompetentnosti in samodržnosti

A Marjan Šarec bi bil že zdavnaj razkrit v svoji praznosti, če ne bi na svoji strani po inerciji leve tranzicije imel skoraj vseh medijev v državi. Podpora javnega sektorja, prejemnikov denarne pomoči in tradicionalno trdokomunističnih jugoslovanskih diaspor ne bi bila dovolj po takšnem letu vladanja, ko je tako očitno pokazal mešanico absolutne nekompetentnosti za odločanje, ironično pa hkrati alarmantne samodržne tendence. Tajkunski mainstream mediji so njegov zaveznik v boju proti dejstvom. Tega se dobro zaveda. Zato medijski pogrom nad nerežimskimi mediji ni noben zdrs ali nepremišljeno hranjenje volkov skrajne levice, ki so ga izbrali, urili in izvolili, ampak načrtna, sistemska in dobro premišljena taktika preživetja koalicije za vsako ceno. Tako drastična poteza, da si je ni upala implementirati še nobena leva marioneta do zdaj.

Marjan Šarec (Foto: STA)

Spopad za denar in boj proti medijem

Šarec očitno misli resno. No – vsaj njegovi strici mislijo resno. Njegova z narcisoidnimi patologijami posejana osebnost je pijana od absolutne oblasti in neomajne ljudske podpore, ki so mu jo agitpropovsko skonstruirali servilni mediji. Zato je ta koalicija le na zunaj koalicija socialnih bombončkov in životarjenja. V resnici potekata dva trda boja. Prvi za tajkune F 21 z divjimi apetiti po davkoplačevalskem denarju, prečrpanem v njihove zasebne žepe skozi infrastrukturne projekte, drugi pa je vojna napoved medijem, ki niso pod strogim nadzorom tranzicijske levice, in napad na individualno svobodo izražanja.

Ta projekt je v kabinetu predsednika vlade v polnem teku. Prek poskusa kadrovskega naskoka na Telekom Slovenije in njegovo televizijo Planet TV ter spletni portal Siol, ki očitno obstaja le zato, da služi vsakič novim agentom globoke države. Prek bojnega poziva na Ilovi gori, kjer je Šarčev politični boter dajal skrita navodila tožilcem, da je treba dokončno obračunati s sovražnim govorom, ki se menda tudi v Sloveniji krepi in ogroža mir. Pa seveda prek premierjevega “nasveta” podjetjem v državni lasti, naj ne oglašujejo v neposvečenih medijih – seveda vse zapakirano v celofan “boja proti sovražnemu govoru”. Drugi – sistemski − del tega boja je postala novela medijske zakonodaje, kot jo je v obravnavo poslalo ministrstvo za kulturo. To pa je veliko resnejša zadeva, še posebej če se zavedamo, da jo je pomagal pisati tudi pravkar potrjeni ustavni sodnik in da brutalno posega v eno najosnovnejših človekovih pravic, ki je zavarovana tudi z deklaracijo ZN o človekovih pravicah – svobodo izražanja in ustvarjanja lastnih mnenj. Ta medijska zakonodaja med drugim predvideva, da se lahko državni uradnik arbitrarno odloči, kaj se bo preganjalo kot sovražni govor, pri tem pa se lahko posvetuje z reprezentativnimi strokovnimi združenji novinarjev. Brez vsakih varovalk, ki bi preprečevale inšpektorju, da se posvetuje točno s tistim »reprezentativnim« združenjem, ki mu je všeč. Glede na to, kako domačijsko in predvidljivo delujejo stvari v Sloveniji, je že vnaprej jasno, da bo ta kategorija rezervirana za Društvo novinarjev Slovenije, ki bo tako poleg države očitno postalo končni odločevalec o tem, kaj je sovražni govor in kaj ne. Nepresenetljivo so prav oni edino reprezentativno združenje, ki v celoti podpirajo novo zakonodajo in pravijo, da je več kot nujna.

Preganjajo se novice, ki povedo resnico

Ne verjamem, da se dobro zavedate, kako nevaren precedens Šarčeve vlade je to. Danes se preganjajo novice, ki iskreno povedo, da migranti prenašajo nalezljive bolezni, češ da je to latentni rasizem. Jutri se bo preganjal ekonomski liberalizem, saj bo to pogrom nad manjšinami in socialno ogroženimi. Tistimi, ki so – kakšno naključje – volivci levih strank. Bom še lahko zapisal, da si uspešen direktor zasluži 10-kratnik plače navadnega delavca in da nekateri delavci – ne nujno po svoji krivdi − preprosto ne dosegajo dodane vrednosti, ki bi upravičevala arbitrarno določeno minimalno plačo?

milan kučan ilova gora

Marjan Šarec in organi pregona so resno vzeli bojni poziv Milana Kučana na Ilovi gori, kjer je le-ta dal navodila tožilcem, da je treba dokončno obračunati s sovražnim govorom, ki se menda tudi v Sloveniji krepi in ogroža mir.

Saj dikcija zakona vendarle v prvem odstavku 8. člena pravi, da “izdajatelj ne sme prek medija razširjati programskih vsebin, s katerimi se spodbuja k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ali razpihuje narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost”, izjavo zgoraj pa bi lahko motivirani inšpektor ob dodatnih posvetih s kakšno pravično novinarko združenja DNS brez težav tolmačil kot spodbujanje k “drugi neenakopravnosti” in “razpihovanju nestrpnosti”. Če se bo medijska zakonodaja z vso svojo nejasnostjo izvrševala tako, kot so si njeni avtorji na tiho zamislili, bomo hkrati imeli le še novinarje po meri Jožeta Smoleta (družbenopolitični delavci, zavestno predani idejam marksizma in leninizma).

Kreativni potencial nove medijske zakonodaje je tako velik, da bi se je razveselil vsak bodoči samodržec, ki bi rad medije držal na liniji zvestobe s korenčkom in palico. Tako se delajo diktature. Represivna medijska zakonodaja je oportunistični odziv tistih avtorjev lika in dela Marjana Šarca, ki se še z nostalgijo spomnijo časov, ko so miličniki na njihov ukaz moteče državne elemente vozili na Povšetovo, ko so ti zakrivili verbalni delikt. Ti strici so resnični avtorji zakonodaje.

Vladajoči se oklepajo oblasti za vsako ceno

Šarec je pač oportunist. Ugotovil je, da pot od poraženca volitev, ki je bil propagiran kot naslednji up levice, a je po praznih nastopih na soočenjih dosegel le 13 odstotkov, pa do slovenske inkarnacije ljubljenega vodje vodi skozi intenziven medijski projekt graditve osebnosti, ki bi bil nemogoč brez popolne podreditve medijev. Glavni projekt njegove vlade je oklepanje oblasti za vsako ceno. Sredstvo za dosego cilja pa popolno obvladovanje medijev in poskus obvladovanja edinega poligona za podajanje novic, kjer globoka država Šarčevih botrov nima primata – nad socialnimi omrežji. Del tega je bil tisti usodni poziv na Ilovi gori, ki je sprožil vse kasnejšo dogajanje okrog sistemske represije svobode govora. Del tega je senzacionalistična interpretacija Šarcu naklonjenih medijev v zvezi s sodbo, ki jo je v primeru domnevnega sovražnega govora proti Romom sprejelo vrhovno sodišče. Sodba (najbrž neustavno) redefinira pojem javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva tako, da je po novem dovolj že potencialna grožnja za javni red in mir, ne pa dejanska.

Marjan Šarec je postal voljni igralec v igri represije svobode izražanja, čeprav je le marioneta veliko mračnejših sil iz ozadja, ki so vladale pred Šarcem in bodo vladale tudi za njim. (Foto: Vlada RS)

To daje sodstvu nedopustno svobodo arbitrarne presoje o tem, kaj je definicija spodbujanja in razpihovanja sovraštva. Sodba, ki bo gotovo naletela na pravne instrumente, je le interpretacija vrhovnega sodišča, katerega vodstvo je ta čas v rokah ljudi, ki so ideološko neprijetno blizu levim oblastnikom in v nasprotju z današnjo prakso tožilstva v zvezi z 297. členom KZ kot tudi globalnimi trendi. Šarčeva neuradna medijska izpostava Pop TV je poročala o “prelomni sodbi”, ki bo “na novo definirala sovražni govor”. Mastni naslovi so bili namerni in usmerjeni. Šarec je puščice usmeril v zadnjo trdnjavo, ki je še ni osvojil – socialna omrežja, kjer se ljudje še zmeraj upravičeno smejijo njegovi komični nekompetentnosti. V »prelomnem« primeru je bila tožena stranka sicer lokalni radio, a dejanski izvrševalec domnevnega sovražnega govora je bil le komentator, ki se je pošalil v necenzuriranih komentarjih. Sporočilo je jasno – spletni komentatorji, mediji, ki objavljajo spletne komentarje, komentatorji na Twitterju in Facebooku: pazite se. Veliki brat vas gleda. Kar hitro se vam lahko zgodi, da zaradi “zanesljivega ovaduha” FDV ne boste le blokirani za en mesec, ampak boste tudi kazensko preganjani ne glede na to, da vaše besede ne bodo povzročile dejanskega ogrožanja javnega reda in miru.

Predsednik LMŠ manično odvisen od oblasti

Marjan Šarec je preprost človek. Njegov edini cilj je obupano oklepanje oblasti, od katere je postal manično odvisen. A ve, da je koalicija disfunkcionalna. Ve, da se v resnici nič ne dela. Ve, da s podkupovanjem javnega sektorja in titoističnih volivcev Levice ne bo mogel vladati ves mandat. Ve, da prihajajo težki časi, ko butasti šarcizmi ne bodo več dovolj za gašenje koalicijskih požarov in volilnega nezadovoljstva. Zato je postal voljni igralec v igri represije svobode izražanja, čeprav je le marioneta veliko mračnejših sil iz ozadja, ki so vladale pred Šarcem in bodo vladale tudi za njim. Tiste sile so s Šarcem in klimo, ki so jo zanj ustvarili mediji, začutile, da je napočil čas za odločen napad na naše svoboščine in vrnitev v tiste čase, ko je bil 133. člen Kazenskega zakonika SFRJ vsemogočno orodje oblasti pred borci za svobodo.

Mitja Iršič

 

nazaj na vrh