Mitja Iršič: Razpad neke države Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Priča smo zadnjemu stadiju razpada slovenske pravne države, ki se je začela z romanjem na magistrat leta 2011. Danes smo mafijska država brez kredibilnosti, brez vladavine prava in brez mednarodne veljave. Neverjeten uspeh naših izvoznikov, ki so kljub socialističnim vladam premagali ovire in uspeli, je nekakšna dimna zavesa pred grozljivo kriminalko, ki se dogaja za kulisami. Razkroj osebnih vrednot, poklicnih načel in integritete se dogaja pred našimi očmi, a gledamo proč, v kontaminirane čevapčiče, odrezane roke in gokart steze na Vrhniki, ki nam jih za odvračanje pozornosti servirajo mediji.

 

Predsednik vlade laže, še huje je, da laže prozorno – tako zelo očitno, da je človeku že kar nerodno, ko ga gleda in posluša. Zakaj se laže? Na predvolilnih soočenjih, ker so mu mentorji hitro povedali, da je pot na Gregorčičevo tlakovana z antijanševsko retoriko, pri aferi Kralj in Sova pa pač zato, ker še ni vešč levičarskega tradicionalnega kadrovanja CK ZK po načelu vse-legalno-vse-naše. Prej so se takšne stvari dogajale za tančico, skozi katero navaden smrtnik ni mogel videti, danes pa vsem na očem. Samozavestno, očitno in ošabno, češ, “kaj nam pa morejo”.

Od pokvarjenih ministrov do direktorja Sove
Laže se tudi njegov bivši generalni sekretar, ki mu še verniki v posvečeno LMŠ niso verjeli, da se je enkrat sredi dolgočasnega popoldanskega dne odločil v našem imenu poklicati nadzornico Uradnega lista in ji povedati, da bi bil Igor Šoltes kar v redu kandidat za direktorja. Zakaj mora zdaj lagati? Ker so ga dobili sredi opravila, ki so ga prej levičarski seli opravljali že skoraj tri desetletja brez posledic, in je pač – upravičeno – mislil, da se stvarem tako streže. Zopet, “kaj nam pa morejo”.

Imamo podpredsednico vodilne stranke vladajoče koalicije, ki je lagala o dogajanju na seji Knovsa. Zakaj? Ker je očitno razmišljala, da lahko, saj je bila seja zaprta za javnost in je upala, da bo s hranjenjem antijanšističnih nevrotikov zvišala svoj politični kredo, tako kot to zelo spretno počne njen šef.

Imeli smo ministra, ki je lokalnemu funkcionarju grozil, da ne bo dobil javnih sredstev, če ne bo odstopil od namere, da kandidira za župana. Zakaj? Ker je očitno – pravilno – razmišljal, da je ministrstvo njegov osebni fevd, kjer ima kraljevo pravico, da razpolaga z davkoplačevalskim denarjem.

Imeli smo ministra, ki je bil ujet in osramočen pri še vedno ne povsem razčiščeni aferi maketa, potem pa je bil že skoraj užaljen in se počutil kot žrtev, saj na ducate, stotine drugih pa niso ujeli, čeprav so počeli isto in je šlo za več kot le za tisti “drobiž”, nekaj več od 100 tisočakov, kolikor je stala maketa. Kakšna krivica!

Imamo direktorja Sove, ki se ne obnaša kot direktor kritične obveščevalne službe, od katere bi lahko bila odvisna varnost Slovencev, ampak kot očiten politični aktivist, ki v skrajno levi reviji agitira za levico in na pol uradno prizna, da je služba Sove podobno politično motivirana kot Udba, Stasi ali KGB, saj bo “nevarna” delu politike – med vrsticami – tistim, ki so za “Ištvana” in “Janeza”. Ni treba dolgo razmišljati, da ugotovimo, katerim psom je vrgel kost s točno takšno izbiro imen. Pri tem smo izvedeli tudi, da je kot direktor Sove kot kakšen šef varnostnih služb po sovjetski tradiciji “diskretno opozarjal” župana občine, kako naj se obnaša v neki povsem zasebni zadevi, ki bi bila morda kvečjemu zrela za policijsko ovadbo, ne pa za solo akcije direktorja obveščevalne službe. Zakaj? Ker očitno –pravilno – razume, da je njegova funkcija primarno politična in sekundarno varnostno-obveščevalna, in bo še naprej enako, dokler ne bomo na Tromostovju preštevali žrtev napada islamistov. Potem bomo morda varnost vzeli bolj resno.

Politično kompromitirani sodniki in tožilci
Pravosodje? Ustavni sodnik, eden izmed ključnih koles pravne države, je kolegom tajil resnični obseg svojega političnega in strokovnega sodelovanja s SMC. Zakaj? Očitno ne zaradi sodniške nepristranskosti, saj je vendarle v dveh spornih zadevah odločil proti interesom stranke, ampak zato, ker se je hotel izolirati od kontaminirane, z aferami povsem prežete SMC. A razlog sploh ni pomemben. Ustavni sodnik svojim kolegom ni povedal resnice! Pa ne bo odstopil. To je že samo po sebi hud udarec za kredibilnost slovenskega pravosodja, a ne najhujša stvar. Veste, kaj je še huje? Da po njegovih e-mailih sodeč javno-zasebna partnerstva razume zelo podobno kot večina slovenskih socialističnih liberalcev – kot “nezdravo okoriščanje povezanih zasebnih podjetnikov”. Zasebne udeležbe pri javnih projektih so tako očitno moteči element skorumpiranega kapitalizma, le država sama lahko projekt izpelje vestno, pošteno, neprofitno in v dobro ljudi. Tale ustavni sodnik več kot očitno ni politično nevtralen. Vsaj glede ekonomskih pogledov na svet, ki pa so s pravnimi razmisleki intimno povezani. In ni edini.

Vrhovni tožilec Jože Kozina je šokiral, ko je kar v živo rekel: “Po svoje sem zelo zadovoljen, da je Levica prišla v parlament. Ali pa ta opcija. Kapitalu odvzeti moč. To zmorejo samo državni zbor in vlada in podobne institucije. To bo treba korenito obrniti. Odvzeti jim to moč, obdavčiti jih, ne pa poslušati to jokanje, da bodo šli v tujino. Naj grejo. Naj grejo.” Besede skrajno-levega aktivista? Ne, vrhovnega državnega tožilca! Je odstopil? Ne. Le komisija državnotožilskega sveta ga je “okrcala”, potem pa se je stvar pometla pod preprogo, saj so razredni boj, antikapitalizem in skrajno levi pogledi na svet pač normalnost tudi v pravosodju. Tudi bivši ustavni sodnik Lojze Ude, ki brez težav pove, da zdaj podpira le stranko Levica, ko so ga pobarali, ali bi še kar šel na magistrat našega Zorana moledovat, naj nas vodi v svetlejšo prihodnost. Pa predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča Vesna Pavlič Pivk, ki se je na zabavi pojavila s titovko na glavi. Mariborski sodnik okrožnega sodišča Matjaž Štok in podpredsednik istega sodišča Slavko Gazvoda sta se udeležila piknika SD, Gazvoda pa je celo nosil majico s peterokrako zvezdo. Tudi v teh primerih dlje od uradnih grajanj ni prišlo.

Ljudje, to ni normalno!
Dajmo malce bolj plastično: dva ustavna sodnika in vrhovni tožilec svet dojemajo podobno kot neomarksistična stranka Levica. Sodniki nižjih sodišč hodijo na srečanja oblečeni v simbole totalitarne komunistične države. Ljudje, to ni normalno! Tudi, ko vse skupaj pometemo pod preprogo, takšna država sama sebe ne more imenovati pravna država, podobno kot se Nemčija ne bi mogla, če bi ustavni sodniki in tožilci prisegli ideološko zvestobo stranki AfD, sodniki nižjih instanc pa bi hodili na piknike oblečeni v uniforme SS in majice s podobami svastike. Rezultatsko sojenje, ki ga v odklonilnem mnenju v zvezi z ustavno presojo zakona o tujcih omenja ustavni sodnik Klemen Jaklič, je le logičen zaključek takšne deviantnosti. Obstaja velika verjetnost, da bo politični aktivist, ki opravlja javno pravosodno službo, najprej razsodil v glavi tako, kot misli, da je prav, v skladu s svojimi političnimi prepričanji, nato pa bo ta prepričanja zavil v celofan legalizma. Takrat sodijo kot čustveno labilni in politično indoktrinirani smrtniki in ne kot neodvisni, visoko izurjeni strokovnjaki, v skladu s pravno maksimo judicis est jus, dicere non dare (sodniki naj pravo izvršujejo, ne pa ustvarjajo). Če je znotraj sistema takšnih ljudi več in eden drugemu dopovedujejo, kako objektivni in neodvisni so v svojih presojah, po inerciji tvorijo echo chamber pristranskega sodniškega socialističnega kvazi-liberalizma, ki je intimno blizu tudi slovenski levi politiki. In takrat je pravne države konec. Sodna veja oblasti pa postane podaljšek izvršilne.

Vsi ti ljudje – od političnih funkcionarjev pa do sodnikov, državnih tožilcev, kot tudi navadnih javnih uslužbencev in seveda novinarjev, ki celotno zgodbo na silo držijo pokonci – pa niso bolezen, ampak simptom. Bolezen od zadaj na skrivaj telo načenja že desetletje. Ti ljudje se obnašajo v skladu s teorijo masovne histerije, kjer ustvarjalci javnega mnenja počasi normalizirajo vedno bolj deviantna obnašanja, dokler se vsa družba ne spremeni v neprepoznavno skupino abnormalnih posameznikov – v zažigalce čarovnic v ameriškem mestu Salem, v nemške nacionalsocialiste, kamboške rdeče Kmere, jugoslovanske komuniste …

Če parafraziram Jožeta Pučnika. Države ni več. Zdaj gre za ugrabljeno, le še de iure legitimno entiteto, ki jo vodijo tranzicijska levica, skrajni aktivisti nevladnih organizacij, na davkoplačevalski denar priklopljeni “intelektualci” tranzicijske levice, medijski ustvarjalci javnega mnenja in gradbeni tajkuni.

Romanje na magistrat je bilo začetek ustvarjanja mafijske države
Vsako leto na obletnico romanja na magistrat mediji na desnici sprašujejo takratne romarje, ali jim je kaj žal, da so se takrat izpostavili za tako sporno osebo, kot je že takrat bil Zoran Janković. Vprašanje je odveč. Ljudje so točno vedeli, kdo je Zoran Janković. Vedeli so, da je milijonar, ki lahko brez kančka samoironije in sramu prizna, da je “dal kredit za 60 milijonov evrov”, čeprav je bil vse življenje v davkoplačevalsko plačanih službah, potem pa stopi pred zbrane socialiste in zavpije: “Delu čast in oblast!” Romanje na magistrat je imelo svoj cilj, in ta ni bil prosperiteta Slovenije, ampak začetek ustanavljanja mafijske države, za katero je bil Borut Pahor preveč mainstream levičar, da bi lahko postal njen boter. Pozitivna Slovenija je bila ponesrečen začetek, njen vnuk LMŠ dokončuje delo dekonstrukcije normalne države. Laži, kavbojsko kadrovanje, afere, zloraba varnostno-obveščevalnih služb (tako OVS kot Sove), država v reformnem “leru”, zadaj pa se dogaja. Drugi tir. Karavanke. Tretja razvojna os. Sistemsko onemogočanje dokončanja privatizacije. Sumljivi “tuji” skladi, ki kupujejo dokapitalizirane banke. Vlada Marjana Šarca dela točno to, za kar je bila ustoličena. Nič. Kozmetika, s katero se ukvarjajo plebejci, srečni, da bodo v javni službi dobili neobdavčen regres, medtem ko zadaj patriciji, ki jih le redko vidimo, spet ropajo tako predrzno kot so v devetdesetih, v časih velikih PID-ovskih tatvin, pijani od oblasti in prepričanja, da bodo vladali večno …

Kaj lahko naredimo? V Sloveniji nima smisla debatirati. Slovenci so že indoktrinirani v novo resničnost, kjer so pravniki na državotvornih položajih neomarksisti, visoki funkcionarji nesposobni, prej brezposelni kronični lažnivci, izmišljanje novih mitskih partizanskih bojev pa je patriotsko početje. Povejte tujini. Jaz bom. Pisal bom, dokler ne vedo vsi in dokler ne začnejo posvečati pozornosti neverjetnim stvarem, ki se dogajajo pri nas. Do zdaj je svet slovenske bizarnosti za nekaj trenutkov razkrila le Alenka Bratušek, z debaklom v Bruslju leta 2014. Ljudje so bili osupli. Še naši mediji so za kak teden hlinili osuplost, a ne za dolgo. Tujci pa še danes ne vedo, da je Alenka Bratušek v Sloveniji povsem povprečna, standardna političarka in da je “evviva il comunismo” pri nas nova normalnost. Svet mora vedeti, da neki nekoč obetajoči srednjeevropski državi grozi zaton pravega, iskrenega liberalizma in začetek neke navidezne demokracije, kakršno so patentirali naši večni vzorniki Rusi. Naj bo to za naše zahodne brate in sestre svarilo, kaj se zgodi v “demokratičnem socializmu”.
nazaj na vrh