Mitja Iršič: Ne smemo si privoščiti amaterske Sove! Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Komisija, ki je raziskovala napade iz 11. septembra 2001, kot tudi notranja revizija postopkov, ki jih je v svojih vrstah opravila agencija Cia, sta prišli do podobnih zaključkov. Teroristične napade na newyorška dvojčka WTC in preostale dogodke tistega dne bi lahko preprečili, če ne bi prišlo do popolne odpovedi v komunikaciji med Cio in federalno obveščevalno agencijo FBI, kot tudi med različnimi zbirokratiziranimi oddelki znotraj obeh institucij.

 

Cia je tisto poletje dobila več kredibilnih informacij, da je skrajni islamist Kalid Šejk Mohamed že leta 2000 v ZDA poslal skupino teroristov, ki pripravljajo napad večjih razsežnosti. Da sta Navaf al-Hazmi in Kalid al-Mihdhar, ki sta pozneje pomagala ugrabiti letala, že leto prej prispela v ZDA, je vedelo 66 agentov Cie, nihče od njih pa ni obvestil FBI, ki bi jim lahko začela takoj slediti. Oba posameznika sta bila že leta na mednarodni listi potencialnih teroristov.

Ameriške varnostno-obveščevalne službe so se konec osemdesetih zazibale v sen relativnega miru na domačih tleh. Nevarnost sovjetskega bloka je bila nevtralizirana. Kitajska še ni občutila multiplikativnih učinkov Dengovih prostotržnih reform. Islamski terorizem, čeprav je obstajal že desetletja, je bil omejen na posamezne incidente z razmakom več let – še najbolj medijsko odmeven napad se je zgodil izven meja ZDA, ko so palestinski skrajneži ugrabili ladjo Achille Lauro, umorili ameriškega invalida, potem pa so jim zavetje ponudili jugoslovanski komunisti.

Teroristi – stari znanci obveščevalnih služb
Pred osemnajstimi leti se je vse spremenilo. Te dni na pročelju vhoda v Cio piše: “Danes je 11. september 2001.” Kot opomin za vsakega agenta, ki vstopi v sveto stavbo, kakšno odgovornost si je naložil na ramena. Tistega leta sta se obe agenciji zavedli, da so življenja ljudi odvisna od njunega dela – nihče se jima za to ne bo zahvalil, če jima bo uspelo, vsi pa bodo s prstom pokazali nanju, ko bo enemu osamljenemu volku uspel pokol, ki si ga je zamislil. Temeljito so prenovili obe agenciji – konec je bilo z leti nepotizma, birokratskih zaprek, pomanjkljivega znanja, pomanjkljivega usposabljanja in absolutne nepripravljenost na grožnjo pošasti 21. stoletja – islamskega terorizma. Agenti so bili zopet izbrani po hudičevo zahtevnih postopkih, že usposobljene agente so na novo usposabljali izraelski strokovnjaki iz Mossada in posebne protiteroristične enote Yamam. Vodilni v obeh agencijah so skupaj ugotovili, da je za nasvete najbolje zaprositi strokovnjake iz države, obkrožene s 400 milijoni ljudi, ki si želi nad njimi izvesti genocid.

Tudi evropske obveščevalne službe so bile več kot desetletje pozneje povsem nepripravljene, ko so po Evropi začeli civiliste klati evropski islamisti, ki so prisegli zvestobo Islamski državi. Pokol članov uredništva Charlie Hebdo, velika morija na koncertu sredi Pariza, napad s tovornjakom v Nici, bombardiranje na koncertu v Manchestru, še en napad s tovornjakom v Berlinu, napad na bruseljsko letališče in metro, napad z avtomobilom v Barceloni … Napadi so si od leta 2015 naprej sledili kot po tekočem traku, vsi pa so imeli skupno eno stvar – akterji so bili stari znanci obveščevalnih služb, nekateri celo policije, nekateri so bili zavrnjeni prosilci za azil, ki niso bili nikoli vrnjeni v državo izvora. Institucije, ki bi morale skrbeti za varnost Evropejcev, so jih spremljale, a so s pretresljivo lahkoto kljub temu izvršili neverjetne napade sredi evropskih prestolnic. Obveščevalci so se branili, da je nemogoče nadzorovati prav vsakega osumljenca. Od leta 2018 je bilo še cel kup napadov volkov samotarjev, ki so ljubezen in mir islama po zahodni Evropi širili z noži in mitraljezi, a tako velikega, kot so bili tisti v krvavem obdobju 2015-2016, ni bilo več. Kar ne pomeni, da se je islamska država vdala ali da imami v katarsko sponzoriranih mošejah po Evropi ne razširjajo več svoje do nevernikov sovražne vahabitske ideologije in da ne zastrupljajo več možganov delikventnih mladeničev severnoafriškega, subsaharsko-afriškega in arabskega porekla.

Indoktrinacija poteka s polno paro, kar se odraža tudi v anketah evropskih muslimanov, ki so vsako leto bolj ekstremni (četrtina mladih belgijskih muslimanov misli, da so teroristični napadi na evropske civiliste upravičeni, prav tako četrtina mladih britanskih muslimanov kaže razumevanje do tistih, ki so se v Siriji in Iraku borili za Islamsko državo, osem odstotkov nemških muslimanov si želi vzpostavitve globalnega islamskega kalifata s pomočjo terorizma). A stvari so se glede na potoke krvi, ki so se pretakali štiri leta nazaj, vsaj relativno umirile. Še vedno se zgodi cel kup manjših incidentov, ko kakšni prosilci za azil pobijejo nekaj ljudi na železniški postaji ali letališču, preden jih ustreli policija. Širokopoteznih napadov pa ni bilo.

Nas bodo lekcije kaj naučile?
Kar pa ne pomeni, da jih nihče ni načrtoval. Le da so jih obveščevalne službe odkrile in s pomočjo policije nevtralizirale. V ZDA so islamski skrajneži že trikrat skušali razstreliti znameniti Times Square in pobiti na stotine civilistov, pa so jih vsakič ujeli s pomočjo prikritih metod (najbližje sta prišla bostonska bombaša – čečenska brata Carnajev, ki sta po maratonu v Bostonu skušala preostanek eksploziva uporabiti še v New Yorku). V EU je bilo samo lani načrtovanih 12 logistično dobro izdelanih načrtov za širokopotezne napade, od tega jih je bilo 6 povsem nevtraliziranih, 6 pa se jih je izvedlo le delno, brez  učinka, ki so si ga teroristi zadali. Zahodne obveščevalne službe in protiteroristične enote od leta 2015 redno obiskujejo izraelske konference, kjer od tamkajšnjih strokovnjakov s področja islamskega terorizma dobivajo napotke o tem, kako odkrivati in onemogočati islamiste. Sodelovanje poteka na vseh nivojih – od visoko političnih do specifično strokovnih, izraelske zasebne in državne varnostne institucije učijo agente, kako se infiltrirati v teroristične celice, kako vzpostaviti trajno zaupanje islamistov, policiste in carinike učijo, kako le iz behaviorističnih odzivov spoznati teroristično grožnjo. Vse zahodnoevropske države so na mednarodni institut za protiteroristične študije poslale svoje delegacije, kjer so se urile več mesecev.

Dejavnost obveščevalnih služb je tako v EU postala ključno pomembna za varnost državljanov, bolj kot kadarkoli prej po koncu hladne vojne. Če so Američani svojo lekcijo dobili leta 2001, smo jo Evropejci komaj po begunski krizi leta 2015, ko so islamisti tudi s pomočjo slovenske pasivnosti pod Cerarjevo vlado dodobra napolnili teroristične celice, ki so prej le pogojno delovale. Vse zgoraj opisane večje zarote so se zgodile s pomočjo evropskih muslimanov, ki so se prej bojevali v Siriji in so čez balkanski koridor prišli nazaj v EU, ali pa prosilcev za azil (kar nekaj od teh tudi zavrnjenih – recimo Anis Amri, pošast iz Berlina, ki še leto po zavrnitvi ni bil vrnjen v Tunizijo).

Z migrantsko krizo je konec šale
Zdaj pa Slovenija leta 2019 in naša nesrečna lepa Nataša iz Sove. Pustimo nepotizem na splošno. Ta je pač modus operandi naše politične resničnosti. Seveda je normalno, da bo premier “zrihtal” službo svoji znanki (o tesnosti njune zveze naj vsak presodi sam). Vsi mediji so spremljali Šarčev kadrovski cunami po državnih gospodarskih družbah, kot tudi SMC-jev zadnji hura z nastavljanjem svojih političnih kadrov v strokovne agencije. Medijem in javnosti se je to zdelo povsem normalno. Saj imajo strokovne agencije za sabo dovolj strokovnjakov, ki bodo poklicne analfabete – tudi take na vodilnih položajih – uspešno vodili skozi čeri upravljanja z institucijo. A Sova je drugačna. Vsaj od leta 2015 naprej. Vseeno je, če so bili v preteklosti naši agentje v stilu junakov risanke “A je to!” z vohunskim kombijem ujeti na Hrvaškem, vseeno je če je imela Sova v preteklosti črni fond, s katerim je plačevala ezoterično zdravljenje Janeza Drnovška in kupovala eksotična darila za izbrane kaviar socialiste, vseeno je tudi, če je v preteklosti nepotistično zaposlovala politični kader po diskreciji direktorja. Takrat je bila pomembnost varnostno obveščevalne službe na ravni tipičnega zavoda za preganjanje dolgčasa. Ljudje so tja lahko prišli po plačo in pokojnino, morda tudi za politično kontraobveščevalno dejavnost. Žepna državica, kot je naša, ki je inkorporirana v večje sisteme (Nato, EU, Interpol) v normalnih časih najbrž sploh ne bi potrebovala svoje varnostno-obveščevalne agencije. A danes niso normalni časi.

Leta 2015 je bilo šale konec. Danes je delo obveščevalne agencije izjemno pomembno. Danes je Sova prvi valobran pred grožnjo mednarodnega terorizma. Delovna mesta v takšni instituciji so kritična. Tajnost mora biti brezpogojna. Strokovnost nedvoumna. Zato sem zaskrbljen. Zelo zaskrbljen. Ne zaradi lepe Nataše – če res ni izpolnjevala predpisanih pogojev, naj ugotavljata inšpektorat in Knovs. Ne zaradi ene uslužbenke, ampak zaradi tega, da se preuči, kako poteka kadrovanje v tako kritični instituciji. Koliko je še lepih Nataš? Koliko je Rajkov Kozmeljev, visokih predstavnikov organa, ki so izbrali zasebno komercialno televizijo za svojo PR izpostavo? Takih, ki dajejo kontradiktorne izjave in se jim to ne zdi nič nenavadnega? Koliko je očitnih zlorab odtekanja informacij – takšnih, kot je bila v primeru prisluhov v aferi arbitraža, ko je bilo boleče očitno, da Sova načrtno informacije dostavlja isti komercialni televiziji, ki jo ima direktor tako rad, da le njej daje intervjuje? Ali pa izvirni debakel Sekolca in Drenikove, kjer je Sova prva odgovorna za dobre prakse javnih uslužbencev? Vsi ti primeri so še danes v zraku oziroma v predalu nekoga, ki upa, da bo javnost na takšne debakle čez leta in desetletja pozabila.

Prihaja trenutek streznitve, ki bo krvav?
Če bi šlo za Arso, Akos, Upravno enoto Radlje ob Dravi ali Knjižnico Duplek, bi bilo vseeno. Tukaj pa govorimo o skupini ljudi, ki je kritično pomembna za našo varnost, a se očitno več ukvarja sama s samo kot s tem, da bi odkrila teroristične celice, ki pripravljajo napad z vozilom na Tromostovju. Zato je diletantstvo v Sovi tako nevarno. Zato je Sova tako drugačna kot drugi organi. In zato je ključno, da tudi kadrovanje v tako pomembnem organu nadzira tudi Knovs. Sovi ljudje, ki spremljajo njeno delovanje v mandatu Marjana Šarca, ne morejo zaupati. Diletantstvo udarja iz vseh por institucije. Agencija se ukvarja sama s sabo, z odtekanjem informacij, s kazenskimi ovadbami zoper svoje nadzornike iz druge veje oblasti, s tem, kako bi dobila zakonska pooblastila, da vohuni za svojimi državljani (v tako majhni državi bi bila to kolosalna neumnost, za razliko od držav, kjer je veliko bivših prebivalcev kolonij, kot sta Francija in Velika Britanija). Kolikokrat ste že slišali, da država resno preiskuje kakšno teroristično celico? V letu in pol smo do zdaj dobili eno piarovsko, v večinskih medijih priročno plasirano (skozi ISTO komercialno televizijo, ki je postala PR premierja Šarca) bombico, da bo Slovenija izgnala “tri domnevne teroriste”. To je vse. V letu in pol. Zaskrbljen sem. Zares sem zaskrbljen. Zdi se mi, da je Slovenija danes na razpotju, kakršnega so ZDA doživele leta 2001, Velika Britanija leta 2005, Francija leta 2015, Belgija pa leta 2016. Strah me je, da prihaja trenutek streznitve, ki bo krvav. Ne moremo si privoščiti amaterske Sove, ki deluje točno tako kot v tistih časih, ko so bile največje skrbi globalno irelevantni spori s Hrvaško. Zdaj gre zares. Zadnje, kaj potrebujemo, je skupina analfabetov, ki skuša nepotizem prikriti s tako krjaveljskimi potezami, kot je kazenska ovadba članov komisije zakonodajne veje oblasti, ki jih po zakonu nadzira. Medtem ko se mi zafrkavamo, se v vakuumu slovenskega nerazumevanja teroristične grožnje skupina jeznih mladeničev ob vzpodbudi duhovnega vodje pripravlja na svoj krvavi odhod v nebesa.

nazaj na vrh