Mitja Iršič: Jugonostalgiki so kaviar socialistični enoprocentniki Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Naš dobri kumrovški Joža je bil po srcu pravi skriti neoliberalec. V tujini je pridno naložil okoli 2,5 milijarde ameriških dolarjev gotovine in delnic, ki jih je seveda zaslužil povsem s svojimi pridnimi rokami. Za ta denar, ki naj bi počival na švicarskih računih, se slovenska diplomacija že desetletje neuspešno bori, Srbi pa so prav zaradi njega skoraj do smrti brez potnega lista in v de facto hišnem priporu držali Jovanko Broz. A to so bili le prihranki. Za pod povšter. Tito je rad tudi dobro živel. Pil je dvajset let stari Chivas Regal, zorjen v hrastovih sodih, kadil havanke, še preden je Kubo “osvobodila” revolucija, in bil velik ljubitelj Rolexovih ur. Vozil se je v podaljšanih Mercedesovih limuzinah pullman 600 – priljubljenim vozilom kapitalističnih izdelkov hlepečih socialističnih diktatorjev. Z njim se je nekoč peljal po ulicah Ljubljane ob bok rablju romunskega naroda, diktatorjem Nicolaejem Ceausescujem. Lastil si je cel kup prestižnih nepremičnin po vsej državi – nekatere zgrajene na novo, druge “osvobojene” od razrednih sovražnikov. Eno je imel celo v newyorški petični soseski Fifth Avenue, kjer je po pričanju varnostnikov in bivših atašejev pogosto prirejal razuzdane zabave. Nekakšen (Communist) Sex in the City. V središču Beograda so mu malce pred smrtjo zgradili prestižno vilo, kjer se je pripravljal na zadnji spopad s svojo vestjo in nedolžnimi dušami, ki so zaradi njega za večno utihnile v tistih prekletih rovih.

 

Njegovo ljudstvo ni imelo takšne sreče. Jugoslavija je bila skozi svojo zgodovino ljubljenka mednarodnega denarnega sklada, ki je tudi z vzvodi ZDA Titov komunistični Disneyland pumpal s poceni ali celo brezplačnimi sredstvi, odkar se je maršal odločil, da na videz ne bo več sledil Stalinu – čeprav ga je v Združenih narodih na skrivaj še zmeraj podpiral. Kljub temu je samoupravnim socialistom uspelo nemogoče – realni osebni dohodek SFRJ je bil tudi skozi zlata sedemdeseta na ravni tretjega sveta. Tudi v sedemdesetih, ko se je industrijsko skromna država ognila recesiji, ki je prizadela Nemčijo in Avstrijo. Vsi ste videli tiste legendarne sezname iz osemdesetih, kako dolgo se je moralo delati za povprečne potrošniške dobrine v SFRJ v primerjavi z razvitim zahodom (za liter bencina 39 minut, v Nemčiji 2,7 minute, za barvni televizor 6 mesecev, v Nemčiji pa 10 dni), a tudi v tistih najbolj eksplozivnih letih, tik preden so nas po grško ujeli dolgovi in mednarodna kriza, je bil standard le za odtenek boljši kot med hiperinflacijo sredi Markovićevih reform in rezanjem ničel, kot v kakšni afriški tretji državi. Ravno “zlate čase” srednjih sedemdesetih bi rad raziskal v tem tekstu, a najprej osebna izpoved.

Kot otrok se živo spominjam ljudi, ki so tarnali čez Tita, partijo, nesposobne direktorje, polpismene obratovodje, zanemarjanje pravic delavcev. V domačem kraju je v dveh podjetjih skozi slabo desetletje izginil ves obrat delavcev – skrivnostno so vsi umirali za rakom na jetrih. Komaj kasneje se je ugotovilo, da so bili izpostavljeni nevarnim kemikalijam. Spomnim se reke Dravinje, ki se je vsak teden obarvala krvavo rdeče, penasto belo ali fluorescentno zeleno, ko je tovarna Konus brez kakršnegakoli nadzora v reko spuščala strupene odpadke. Spomnim se otrok, ki so hodili v kolonije, ker si starši niso mogli privoščiti morja. In njihovih staršev, ki so ostali doma in zidali – večni projekt vsakega socialističnega Slovenca. Ja, res je, hiše so se zidale. Čeprav je velikokrat spet povsem po afriško zmanjkalo gradbenega materiala – povprašajte kakšnega starega mačka v Mercator Tehniki, da vam razloži, kako je leta 1987 po vsej državi za več kot mesec dni zmanjkalo opeke. A nihče ni zidal zato, ker je imel toliko denarja. Zidanje je bilo odrekanje. Odrekanje morju. Odrekanje prostemu času. Odrekanje pijači po službi s sodelavci. Kako se je gradilo? Takole: prijatelji in sodelavci so prišli pomagat postavit streho. Nato pa si hodil k njim “odsluževat”. Vsak vikend kam drugam. Slovenci smo postavljali hiše KLJUB socializmu, ne zaradi socializma. Ker smo bili pridni. Ker smo si pomagali. Ker smo s pomaganjem eden drugemu pri gradnji v resnici opravljali nikoli plačane štiriizmenske službe in delovne vikende. No, razen izbrancev v negospodarskih obratih združenega dela, ki so dobili kredit, ki so ga lahko potem hitro poplačali zaradi večnih ciklov kataklizmične inflacije.

Kdo od vas se še spomni legendarne pesmi Jake Šraufcigerja iz sredine osemdesetih, ko je pel o bratu gastarbajterju, ki je delal v Frankfurtu? Nekako takole gre (sic, štajerščina):

“Že tol’ko let skupaj nismo,
zato ti pišem toto pismo,
pri nas so časi čisto nori,
zato smo veseli, da vsaj ti si gori.
Od enega smo čuli, da je v Frankurti tak lepo,
pa tudi ti si pisal, da ti je ratalo.
Kaj se mene tiče, sem še vedno v službi v TAM-i.
Stanujemo pa pri tvoji mami.
Nate ponosni smo vsi, ker delaš v Nemčiji.
Dinar je vreden bolj malo.
Da bi ga nam kon’c mes’ca kaj ostalo.
Marka pa, tak sam veš, da hudo skače.
Če ‘maš jo, pri nas živiš čisto drugače.
Saj nočem, da bi kaj od tebe h’teli,
vseeno pa bi b’li strašno veseli …
… za Nežiko s črto nogavice, za malega Zvonkeca pa ene plenice, pa kavo, saj veš, kak’ je z njo, pa šminke je tudi zmanjkalo, pa naš Mihec si tak želi tisti Sinclair računski stroj, ko prideš ga prišmuglaj s seboj, pa šminko, pa puder, taki bež, da lahko z njim zvečer vun greš, pa za očeja en fajfntobak, pa en fajercajg bi rad mel vsak …”

Pesem, sicer vesela, humorna, a ob pogrebnih trompetah je kot spomenik tistega časa. Revščina, stanovanjski problemi, hiperinflacija, pomanjkanje osnovnih dobrin, gastarbajterstvo kot srčni utrip celotne ekonomije …
Ampak, glej ga, zlomka. Vedno, ko se takole spominjamo bede stare juge, se na socialnih omrežjih pojavijo – po pravilu anonimni – jugonostalgiki, ki povedo, kako so ljudje hodili na morje, kupovali najnovejšo elektroniko in vozili vsaj tuja vozila srednjega razreda, če že ne kar mercedese in BMW-je. Hitro postane jasno, da so najhujši jugonostalgiki sinovi tistih, ki so se res vozili v mercedesih in BMW-jih. Tisti se spominjajo svojega življenja tako, kot se Kim Jong Un spominja otroštva v švicarskem Bernu. Eden je ponosno trdil, da so njegovega očeta vozili okrog v mercedesu in da ga je obiskoval tovariš Tito. Ta mi je začel na koncu celo po SDV-jevsko osebno groziti z nasiljem, zaradi česar sem ga tudi ovadil, a to bo zgodba za naslednjič. Drugi je trdil, da je bilo v družini od nekdaj polno nemških limuzin srednjega in višjega razreda, ker je bil oče privatnik, ki je posloval s tujino. Ja, sredi netržnega samoupravnega socializma, v katerem nisi mogel prodati niti krampa in lopate brez privoljenja partije, je posloval s tujino. Naj omenim še, da je bilo leta 1975 okrog 15.000 obrtnikov, preostali so delali v t. i. “obratih združenega dela”. Danes, čeprav smo na repu EU povprečja po zasebni podjetniški pobudi, je registriranih 96.571 espejev in 74.409 gospodarskih družb. Od tistih 15.000 obrtnikov jih je le desetina zaslužila več od povprečne plače v gospodarstvu in le pet odstotkov je bilo takih, ki so zaslužili več od povprečne plače v negospodarstvu. V našem mestu smo imeli tri večje enote združenega družbenega dela, ki so po liniji CK ZK dobivale posle v državah gibanja neuvrščenih. Te enote dela so nato s sabo potegnile še nekaj obrtnikov, ampak to je bil skoraj zadetek na loteriji. Število obrtnikov in število tistih, ki so služili nadpovprečno, nekako dajeta misliti, da so lahko takrat zasebno dejavnost resnično uspešno opravljali res le posvečeni, kar je potrdil tretji, čigar starši so se prav tako dičili s samimi sodobnimi avtomobilističnimi dosežki nemškega kapitalizma – ko je prav po neoliberalno rekel, da so “v vsakem sistemu sposobni in nesposobni, sposobni se znajdejo v vsakem”. Ojoj, a so demokratični socialisti in jugonostalgiki začeli uporabljati mantro prostotržne meritokracije? Survival of the fittest? Ne, sploh ne. Oni trdijo, da so oni bili pač bolj enaki od enakih, ampak tudi preostalemu prebivalstvu ni manjkalo nič. Spet so začeli govoriti o morju, ki si ga je lahko vsak privoščil, in tujih vozilih srednjega razreda, ki so bila bojda razpasena po večjih mestih. Ker se tudi še globoko v začetek devetdesetih spomnim, da so bile ceste polne le fičkov, zastav 101, yugov 55 in lad, sem začel premlevati številke povprečnih plač in cen avtomobilov ter računal, kako dolgo bi bilo treba delati za kakšnega.
Nalašč sem izbral obdobje, ko je Jugoslaviji šlo še najbolje v njeni zgodovini, kar se tiče gospodarske primerjave z Zahodom. Zlata sedemdeseta. Kaj sem ugotovil?
Renault 16 TS, ki ga je leta 1976 testiral Martin Česen v reviji Avto Magazin, je bil takrat, 10 let po predstavitvi, star in utrujen model. Na razvitih trgih se je že začel prodajati sodobnejši renault 20, Jugoslovanom, ki smo si lahko privoščili kvečjemu kakšno katro, je Renault še nekaj časa ponujal svojega veterana. Koliko je stal? 144.091 dinarjev. Ta številka vam najbrž ne pomeni veliko. No, naj vam takole predstavim: tistega leta je bila povprečna plača 3.521 dinarjev. In sicer 3.409 dinarjev v gospodarstvu in 4.204 dinarjev v negospodarstvu (realni osebni dohodki za gospodarstvo so se od leta prej znižali, za negospodarstvo pa zvišali). Za avto srednjega razreda tipa renault megane je tako moral povprečen proletarec s povprečno plačo delati 3,4 leta, ne da bi kaj jedel, pil, gradil ali hodil na morje. Povprečen partijski funkcionar v oddelku delovnega ljudstva za podporo delovnih teles organov samoupravnega odločanja si ga je lahko privoščil v 2,8 leta. Ne pozabite, govorimo o zlati dobi federacije! S tem, da so to povprečne plače, ki vključujejo vodje obratov, inženirje – ti so kljub zgodbam o enakosti tudi v Jugoslaviji zaslužili za odtenek več, razlika je bila le v tem, da niso bili izbrani na podlagi meritokracije. Večina delavcev je zaslužila veliko manj od tega. Tekstilne delavke (Mura!) so zaslužile povprečno 2.726, v lesarstvu (ljubljeni vodja!) 2.995, v proizvodnji strojnih aparatov (Gorenje!) 3.105 dinarjev. A seveda ljudje niso mogli delati le za avtomobile. Stroški vzdrževanja vozila in celo cena goriva so eksponentno rasli. Citat iz testa renaulta 4 leta 1974: “Naše že tradicionalno primerjanje cen prevoženega kilometra, ki smo jih izračunali ob posameznih supertestnih avtih, kvari žalostno dejstvo, da so cene hitrejše od avtomobilov. Nekdanja cena super bencina 1.8 dinarjev na liter se danes že prav blaženo sliši. Pri izračunih smo upoštevali zadnjo ceno bencina – 5.2 dinarja, čeprav smo ob prvem delu testa plačevali še 4.3 dinarja. Menimo, da bralce zanima, koliko bodo odštevali za vožnjo danes, ne pred letom dni – pa tudi upanja, da bi se bencin pocenil, ni. Tudi pri številkah v drugem stolpcu, kjer smo izpustili stroške za dolito olje in gorivo na račun prav tako višjih cen rezervnih delov in mehanikarskih storitev.” Na koncu je vzdrževanje renaulta 4 leta 1974 (povprečna plača takrat je bila 2.815 dinarjev) stalo 29.424,90 dinarja v enem letu in pri 50.000 kilometrih. Povedano drugače – skoraj 90 odstotkov letne plače, za skromnejšega voznika, ki je prevozil 15.000 kilometrov, še zmeraj 30 odstotkov. Na koncu je testnik sklenil: “K ceni 29.424,90 dinarja prištejte še Renaultovo nakupno ceno 43.841 dinarjev, stroške za cestnino in zavarovalnino, potem pa kritično presojajte, kaj je več vredno: plačana muzika na štirih kolesih ali zastonjkarsko pešačenje.” Si predstavljate takšen zaključek testa dandanes? Test novega clia, novinar pa bi rekel: “Clio je za povprečnega Slovenca predrag, raje pešačite.” Povsem neresnično. Tretji svet!
Kaj pa vsi tisti famozni BMW-ji, mercedesi in druga nemškutarska navlaka buržujev, za katere so protagonisti iz začetka te zgodbe zagotavljali, da jih je bilo v Ljubljani vse polno? Legendarna taksi limuzina 300D (model W123 – prednik sodobnega razreda E) je leta 1975 stala 21.410 nemških mark in nato še 248.010 dinarjev za občinski in republiški davek. Za tak avto bi povprečen delavec moral (sredi zlatih sedemdesetih!) nalagati plače več kot 10 let, da bi si ga lahko privoščil. Ko so ga testirali pri jugoslovanski avtomobilistični reviji, je novinar odgovoril na vprašanje iz naslova članka (Komu zvončklja?): “Ta avto stane pri nas debelih 40 milijonov starih dinarjev, odgovor je na dlani: mercedes zvončklja le milijonarjem.” BMW 525 je bil bolj avtomobil po meri proletariata. Leta 1975 je bil model 525 vaš za 13.120 nemških mark pa še 112.059 dinarjev za občinski in republiški davek. Ne pozabite! To sta bili limuzini višjega srednjega razreda, ne še tistega pravega prestižnega, kot je bil razred S. Tisti so bili od 49.000 nemških mark naprej, plus še enkrat toliko za davek. Temeljni davek od prometa proizvodov za avtomobile je znašal neverjetnih 95 odstotkov za vozila z 2.0-litrskim motorjem in 62 odstotkov za vozila med 1.6 in 2.0 litrom prostornine. Ko sem preveril najbolj prodajana vozila v zgodovini države, je bilo jasno, da bodo dominirali malčki. In res. Jugoslovani so najraje vozili yugo 45, zastavo 750, citroen CV2 (spaček), renault 4, lado 1300, trabant, wartburg, zastavo 101 in NSU prinz. Ko je kak gastarbajter prišel s fordom taunusom, je za njim tekala vsa vas, kot v kakšnem filmu o začetku industrijske revolucije.
Zdaj mi pa povejte, dragi prijatelji. Se vam zdi, da so ljudje, ki se hvalijo, da so njihovi očki v stari Jugoslaviji vozili mercedese in BMW-je, res ljudje, ki so doživeli pravo Jugoslavijo, ali le v neprodušni mehurček ujeti bonvivani, ki kot nekoč Siddharta Gautama ne razumejo, kakšno je življenje na cesti izven palače? Za razliko od “old wealth” zahodnih milijarderjev, ki so zaplodili celotne na meritokraciji in tržno preizkušeni poklicni kompetentnosti ustvarjene dinastije, so bili jugoslovanski novorazredniki že od leta 1945 naprej odurni bogataši. Kot tisti prostaški loto milijonarji, ki vse premoženje zapravijo v enem tednu, le da so tukaj revolucionarji v roke dobili Božičkovo vrečo brez dna. Iz nje so jemali vulgarno, brez smisla za estetiko, zmernost in solidarnost do tistih, ki so jih bojda zastopali. A veste, en trenutek mi je ostal v spominu. Ko je tviteraš omenil hvalisavemu jugonostalku, češ “Tvoj oče se je vozil v mercedesu na račun revežev!”, je jugonostalgik odvrnil nekaj v smislu: “Ja! Moj oče je še danes tak kralj!” Ja, dragi prijatelji. Prebili smo se do jedra jugonostalgije. Jugonostalgiki so izliv Đilasovega novega razreda. Ljudje, ki jim je bil privilegij položen v zibko in ga kot monarhisti jemljejo za svojo neodtujljivo pravico. Otroci visokih partijcev, švercerjev, pisunov, kimačev, profiterjev, ovaduhov, zanesljivih režimskih čuvajev družbenega reda. Otroci ali vnuki ljudi, ki so kot Ivan Maček v Sovjetski zvezi na svoje oči videli vse grozote komunizma, pa so se odločili, da bodo resnico zadržali zase, prav tako pa oblast. Njihovi potomci so kaviar socialistični enoprocentniki, ki se danes pretvarjajo, da so demokratični socialisti. Tisti, ki sovražijo kapitalizem, čeprav vztrajno častijo znamke, ki jih je skozi prostotržni proces kapitalizem proizvedel. Zanje so zakon Castro, Tito, Che in ajatola Homeini – ljudje, ki so brez industrijskih kompetenc in vizije subverzivno zasužnjili svoje narode in se parazitsko obesili na njegov proletariat. Zlo pa Warren Buffet, Elon Musk, Bill Gates in Steve Jobs. Ljudje, ki so s svojim tehnološkim in finančnim vizionarstvom spremenili svet in iz nič ustvarili milijone delovnih mest. Kaviar socialisti jih ne marajo, saj jih je strah kompetentnih ljudi, ki bi jih razkrinkali. Zato sanjajo o socialističnem raju, kjer so prosperirali tudi nekompetentni. Le oni so videli ljudi, ki so v avtomobilih tujih znamk srečni odhajali na morje. Saj so živeli med njimi. Niso pa hodili po podeželju ali predmestjih večjih mest, kjer so starši ostajali doma in denar zapravili za polaganje betonske plošče prvega nadstropja novogradnje, medtem ko so poslali otroke v humanitarno kolonijo. Niso doma v hiši svoje mame čakali, da jim bo gastarbajter prinesel margarino in fajfntobak.

Ko sem jugonostalgikom pokazal sliko nabito polnega neasfaltiranega parkirišča ob otvoritvi kmetijske zadruge v Slovenskih Konjicah iz leta 1974, kjer so kraljevale zastave, katre, spački, moskviči in hrošči, je eden rekel, da so to pač “rovte”. Zdaj razumete razliko med old wealth bogastvom, in vulgarnostjo novega razreda? Ja, mi smo rovte. Tiste rovte, ki so še danes trdnjava marljivih ljudi, meritokracije in desno-sredinskega, kapitalističnega ideološkega prepričanja. Hrbtenica te države. Sol zemlje in izvor mita o pridnih, poštenih Slovencih. Tisti, ki so sponzorirali mercedese in BMW-je. Z delom, inovacijami, tihimi tehnološkimi stiki z zahodom, ki ga je socializem vedno demoniziral.

Moj oče je v komunizmu vozil poljski fiat p126 (po domače smo mu na štajerskem rekli “pičipoki”, v Ljubljani poznan kot “bolhca”). V tovarni združenega dela ni prišel daleč, delno zato, ker ni bil v partiji, delno pa zato, ker ni poslušal poklicnih neumnosti nastavljenih obratovodij, ki so tam pristali kot zaslužen partijski kader. Danes v kapitalizmu vozi mercedes, ki si ga je z 10-urnimi delovniki in četrt stoletja staro obrtjo sam prislužil v okolju divje konkurence, rubežnih davkov in države, ki podjetnike dojema kot razredne sovražnike. Ljudje iz “rovt” niso Đilasov novi razred. Niso se rodili na usnjenih zadnjih sedežih mercedesov. Niso vsako leto hodili na morje. So pa vir zasebnega, z državo povsem nepovezanega podjetništva, ki teče po žilah te države in poganja srce, ki je začelo dodobra biti komaj poleti leta 1991. Tisti s fički, katrami in spački so v kapitalizmu uspeli in kupili forde, ople in mercedese. Zraven pa plačali dovolj davka, da kaviar socialiste obvarujejo pred ekonomsko resničnostjo. Da se lahko ti še naprej v miru pretvarjajo, kako sovražijo kapitalizem, in mahajo z jugoslovanskimi zastavami v najbogatejših predelih centralizirane države in volijo za antikapitalistično, neomarksistično politiko tipa Levica in SD. Jugonostalgični kaviar socialisti so en procent, na katerega kaže neomarksistična levica, pa nikoli ne pokaže na prave. Privilegiranci, ki se lahko zajebavajo, ker jim kapitalizem to omogoča. Tisti na desni pa so ljudstvo – preostalih 99 procentov. Tisti, ki jih bojda demokratični socialisti zastopajo. Pa jih ne. Oni zastopajo le svoje volivce – novi razred. En procent.

nazaj na vrh