Miklavževo ljudstvo v Mali Švici-kam greš?

  • Napisal  Zdravko Turk
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Miklavževo ljudstvo v Mali Švici-kam greš?

Pogosto si sam sebi postavljam vprašanje, kaj se je z nami (Slovenci) v zadnjih 30 – ih letih zgodilo, da smo postali dobesedno tako butast narod, ki domala že verjame v Miklavža, coprnice, škrate, povprečne pokojnine 1.000 EUR  in podobno, ter verjame, da so za vse probleme krivi drugi; za svetovne probleme je kriv slovenski zet, za probleme doma pa JJ. Če teh dveh nepridipravov ne bi bilo, bi se pri nas doma cedila med in mleko. Upokojenci bi imeli 1.000 EUR penzije, na šiht bi hodili za  rekreacijo, imeli bi 5.000 EUR plače in celemu svetu bi lahko solili pamet; še celo Švicarjem. 

Ko smo se s Srbi in ostalimi pogajali o odhodu iz Juge nam je Slobo zabrusil: ma idite bre što pre, Bečki konjušari. Sedaj po vseh dogodkih, ki smo jim priča v zadnjem času, pa se mi dozdeva, da smo že srbski »konjušari«. Malo starejši, kateri smo mladost preživeli v Socialistični Jugoslaviji se še spominjamo kako smo bili Slovenci čislani po vseh krajih bivše Juge, kamor koli smo že prišli. Južnjaki so nas imeli za polbogove, če ne za bogove, nam pa je to neznansko godilo. Ko smo se osamosvajali od »bratov« iz Juga smo na ves glas vpili da bomo brez teh Južnjakov zgradili Malo Švico. Kaj je torej narobe šlo (kaj je razlog), da je nismo in je tudi nikoli ne bomo. 

1 razlog: Enostavno zato ker nismo Švicarji Švica ima par stoletno tradicijo demokracije, njihova družbena blaginja in standard sta tudi produkt sumljivih bančnih poslov, tako v preteklosti kot v sedanjosti. Že v štartu, ko smo se osamosvajali smo torej imeli malo prevelike cilje in ambicije. V 100 letih bivanja v Jugoslaviji (od leta 1918 dalje) smo Slovenci postali Balkanci z dušo in telesom, ter temu primernimi navadami. Švicarji svojo državo spoštujejo, zakone dolgo časa sprejemajo, jih komentirajo, analizirajo in ko jih enkrat sprejmejo, jih tudi spoštujejo. Pri nas se v parlamentu hvalijo koliko novih zakonov so sprejeli, ko pa jih implementiramo jih ne spoštujemo. Zakonov običajno ne spoštujemo zato, ker so lahko neživljenjski ter družbi in času neprimerni (torej slabo pripravljeni), ali iz čisto balkanske navade, ki pravi da treba oblast zjeb… Dokler smo bili del tuje države je bilo to še morda primerno, sedaj pa, ko imamo svojo državo, to več ni najlepše obnašanje. Zakone pri nas sprejemamo zato da jih kršimo, Švicarji pa da jih spoštujejo. Ljudi v parlament (poslance), ki sprejemajo zakone, vendarle volimo sami, pa jih vseeno ne maramo, čeprav jih volimo. Žal so naši poslanci le naša zrcalna slika; slika nas samih. Torej niti samega sebe ne maramo. Ne zavedamo se, da je treba sprejete zakone spoštovat, ko pa spoznamo da niso primerni, jih moramo spremeniti skozi zakonodajni proces. Tega najbolj osnovnega dela demokracije mi še očitno ne zastopimo.

2 razlog: Spoštovanja lastne države v Sloveniji enostavno ni, Slovenci smo na svojo državo jezni, tujci ki živijo in delajo pri nas pa ne. Zakaj je masa ljudi v Sloveniji (večinoma Slovenci) z državo tako nezadovoljna, saj država so vendar ljudje. Po mojem je problem v dojemanju realnosti, tudi splošni razgledanosti in izobrazbi (ko govorim o izobrazbi ne mislim na šolanost ljudi). Ko smo zapuščali bivšo državo smo kapitalizem poznali le iz filmov in ker se imamo za zelo pametne, smo vsi računali, da bomo v par letih postali »biznismeni in menedžerji«, skratka super bogataši. Nekaterim je to dejansko uspelo, velika večina pa je ostala tam kjer so bili, nekateri so celo propadli, nekateri pa so se izkazali tudi kot butalci (z raznimi piramidnimi igrami), nekateri so pristali tudi v zaporu ker so svojim zaposlenim kradli in podobno. Nismo dojeli, da je treba za realno bogastvo tudi malo garat, ne samo z rokami, ampak tudi z glavo. Tujci (ki prihajajo iz Vzhoda in Juga) so z našo državo kar zadovoljni (ker drugače ne bi prihajali), ker pri nas lahko na črno delajo, nekateri ki se bolj znajdejo dobijo celo še kako socialno pomoč, če pa se zaposlijo v kaki resni firmi (Krka, Revoz, Adria), pa s svojo plačo lahko živijo tudi družino doma. Skratka izkoriščajo resurse države, ki so jih zgradile generacije naših staršev in starih staršev, pogosto tudi z velikim odrekanjem. Tujci iz Zahoda, pa so z našo državo zadovoljni zaradi relativno nizkih cen turističnih storitev, relativno dobre turistične ponudbe in naše prijaznosti, sosedje Italijani tudi zato, ker pri nas lahko brezplačno nabirajo gobe in jih vozijo domov, tuji lovci tudi zato, ker je pri nas športni lov in ribolov za njih praktično zastonj. Tisti, ki bi radi pri nas investirali, pa so zaradi naše birokracije z nami malo manj zadovoljni. Tujci pogosto tudi hvalijo varnost, da se lahko tudi ponoči prosto in varno gibljejo (vprašanje je do kdaj). Običajno se radi pohvalimo, kako so nas tujci pohvalili?! Saj je povsod po svetu navada, da tujec, ki pride v goste domačina pohvali. Kako pa bi bilo, če bi turisti nam razlagali,  da nekaj v državi ni lepo. So pač tiho, gredo domov in se ne vrnejo, če jim kaj ni pasalo.

3 razlog: Nerealno prepričanje v lastno znanje in pridnost. Sami o sebi mislimo da smo delavni, marljivi, izobraženi in ne vem še kaj (jaz mislim da to več ne drži). Vse to izhaja še iz bivše Juge, ko so nas južni »bratje« hvalili kaj vse da smo (delavni, čisti, pošteni itd.), za hrbtom pa so se iz Janezov delali norce. Kdor je bil v vojski v JLA, se naj spomni, koliko Slovencev je bilo komandantov kasarn. Običajno je bil komandant Srb, mogoče tudi kakšen Črnogorec, Slovenci pa so opravljali najbolj zahtevna strokovno - operativna dela, za katera je bila potrebna določena mera odgovornosti in strokovnosti, ki pa Južnjakom ni bila ravno najboljša vrlina. Tako so nas oni hvalili, mi smo pa delali, garali in jim lezli v zadnji organ. Šefi obveščevalnih in podobnih umazanih služb v vojski in policiji so bili pogosto Slovenci in so za Srbe in Hrvate opravljali umazane posle, posle, ki jih sami niso hoteli. V stari Avstriji smo bili manj razviti del cesarstva, ko pa smo prišli v Jugo (po prvi svetovni vojni) smo bili najbolj razviti del Jugoslavije. Šli smo iz mesta v vas in postali prvi na vasi; jaz pa mislim, da smo šli od gospode k Ciganom (kar je čas tudi pokazal).  Tako smo se  v odnosu do Južnjakov navzeli nekega iracionalnega več vrednostnega kompleksa. V bistvu pa gre za našo naivnost in primitivno častihlepnost. V bistvu so nas Južnjaki nekoč pošteno »lupili« in to počnejo tudi še sedaj, saj našo »deželo« v bistvu že oni upravljajo. Zgodovina je pokazala da smo dobri, delavni in odločni le, če nekdo stoji za nami, nas preganja in kontrolira, ter vsake toliko malo pohvali. Pohvala je za nas kot obliž na rano, vendar je zlagana hvala tudi dvorezen meč, tega se še ne zavedamo ali se nočemo zavedati.

4. razlog: Popolno nerazumevanje družbenih procesov Glede na to, kakšen odnos imamo Slovenci do države, upravljanje z državo in volitev, s katerimi določenim ljudem dajemo mandat, da v našem imenu odločajo o državnih poslih, se mi dozdeva, da še vedno verjamemo v Sv. Miklavža, ki bo namesto nas nekaj naredil in nam prinesel darila, čeprav jih nismo zaslužili. Očitno še vedno verjamemo, da nam bo sv. Miklavž prinesel Malo Švico. Kako si naj človek razlaga in razume nekatera dejanja Slovencev?

- za prvega predsednika države je bil izvoljen nekdo, ki je bil na čelu partije, ki je vodila državo, ki je propadla in se okopala v krvi, ki nam je z orožjem preprečevala da iz nje pobegnemo in da odidemo na svoje. Za predsednika smo izvolili človeka, ki te države, katere predsednik je tudi postal niti ni hotel. 

- da volimo poslance, ki v življenju niti za sebe ne znajo poskrbeti (kar nekaj poslancev  v sedanjem sklicu parlamenta je v parlament prišlo iz zavoda za zaposlovanje) in pričakujemo, da bodo odločali o družbenih problemih, torej odločali za nas. Nedavna seja parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih državnih služb je razgalila vso bedo  in nekompetentnost »novih obrazov«. Volimo novoustanovljene 14 dni stare Stranke, nove stare obraze in verjamemo, da nam bodo ti prinesli blagostanje, srečo in spoštovanje zakonov, mi pa bomo samo malo opazovali in komentirali in vse se bo uredilo.

- takrat ko so volitve, ko se izbirajo novi poslanci, ki bodo v imenu nas sestavljali zakone po katerih se bomo morali ravnati, niti nočemo na volitve, obenem pa vpijemo in kolnemo, da se ne da spremeniti nič. Običajno se na dan volitev zgodi: trenirkarji, ki v večjih mestih predstavljajo že kar pomembno volilno bazo strumno odidejo na volitve in volijo za »ta prave«, na podeželju pa imajo nezadovoljneži takrat največ dela (in nimajo niti časa skočiti na volišče, ki je za sosednjim vogalom) ali pa so za šankom  in modrujejo, da so itak vsi isti in se spremeniti nič ne da. Ko so znani rezultati volitev, vsi trdijo da so volili zmagovalca, po enem letu, pa vsi trdijo da tistega ki je zmagal oni niso volili. 

- da smo po vseh relevantnih kazalcih kot so: število sakralnih objektov na število prebivalcev, število katoliških duhovnikov na število prebivalcev, nedeljski obiski pri maši in podobno, izrazito katoliška družba, prebivalci pa večinoma volijo levo (rdečo) opcijo. Poznam osebno kar nekaj ljudi, ki redno hodijo k maši (torej se imajo za prave Kristjane in Katolike), volijo pa vedno levo opcijo in so tudi aktivisti levo usmerjenih strank, 

- da ob tolikšni masi vernih ljudi, do sedaj še nismo uspeli primerno pokopati vseh tistih, ki so po vojni bili pomorjeni in njihova morišča skrivamo pred očmi javnosti,

- da sovražimo podjetnike (ki so sinonim za delo in pridnost s katerim se sami radi hvalimo), ki v državno blagajno vplačujejo največ, izvažajo, nam dvigujejo DBP, ustvarjajo delavna mesta, 

- udrihamo čez kapitalizem ( to počne še celo fakulteta, ki je financirana iz proračuna), obenem pa nam ti kapitalisti ob avstrijski in italijanski meji nudijo delovna mesta, mladi izobraženi (ki so se šolali z našim denarjem) se zaposlujejo v teh »grdih« kapitalističnih državah in pravijo da se ne bodo več vrnili,

- govorimo o pravni državi, začne pa se nam dobesedno mešat, ko se moramo ravnat po pravilih in zakonih, ki smo jih sami sprejeli,

- še vedno za delo smatramo le fizično delo, intelektualno delo, ustvarjanje in naprezanje možganov pri nas ni delo. 

Posledice takih bebavih dejanj so znane. Tako se zgodijo: bančna luknja kjer se izgubijo milijarde, čakalne vrste pri zdravniku,  umiranje ljudi in otrok pri operacijah, ki naj bi bile rutinske, prenamnožitev zveri in parkljaste divjadi, ki uničujejo lastnino na podeželju, odškodnine za to škodo od države pa nikoli ne dobimo, zgodijo se ekološke katastrofe ko deponije odpadkov gorijo zaradi »samovžigov« in onesnažujejo okolje, čakalne vrste na upravni enoti ali na občini (ko par mesecev čakamo na nek dokument, ki bi ga lahko dobili v tednu dni). Zgodi se lahko, da ti zarubijo hišo in prodajo na dražbi če si komunali ostal dolžan 100 EUR, zgodi se lahko, da ti izdajo gradbeno dovoljenje in ko začneš graditi, ti ga prekličejo in še in še. 

Razmejitveni sporazum s Hrvaško je bil čista polomija, pa nobeden za to ni odgovarjal, za sekretarja za gozdarstvo na pristojnem ministrstvu imenujejo človeka, ki niti ne loči iglavca od listavca, za direktorja kliničnega centra in ministra imenujemo človeka, ki zdravstvo pozna le iz lastnih obiskov pri zdravniku, za obrambno ministrico nastavimo osebo, ki niti ne ve kje ima puška kopito in kje cev in še in še neumnosti. Za oskrbo ilegalnega migranta namenimo na mesec dve povprečni pokojnini ali pa dve minimalni plači, obenem pa zbiramo prostovoljne prispevke in razne zamaške za drage operacije in za nakup šolskih potrebščin revnih otrok. Ostarele starše moramo nameščati v domove na Hrvaško, ker pri nas ni prostora in je vse predrago. Rdeč križ se obenem hvali koliko ljudem je pomagal (baje je lansko leto preko 120.000 ljudi obiskalo Rdeč križ), zbirajo prostovoljna sredstva, 20.000 ljudi živi pod pragom revščine, obenem pa na široko odpiramo »migrantske« centre, kjer ilegalnim migrantom nudimo zastonj hrano, prenočišče, zdravstveno oskrbo, torej ljudem, ki niso v državi proračun vplačali nikoli nič in tudi nikoli nič ne bodo.

Če ne bi bilo toliko denarja pokradenega iz zdravstvenega sistema, če ne bi bilo toliko zavoženih projektov (Teš, Stožice, drugi tir, karavanški predor in še in še), če bi pravosodni sistem normalno deloval in če bi Slovenci posedovali vsaj malo normalne zdrave kmečke pameti in imeli vsaj malo družbene odgovornosti, bi imeli sedaj lahko v povprečju za 30% večje pokojnine in 50% večje plače, mladim, najbolj izobraženim pa ne bi bilo treba s trebuhom za kruhom v »gnili kapitalizem«, dom starejših občanov pa bi lahko bil v vsaki drugi ali tretji občini. 

Epilog. Slovenci pa še vedno verjamejo v nove obraze, ki bodo prišli iz nebes v obliki sv. Miklavža in stvar uredili namesto nas. Slovenski pregovor pravi, da gre osel enkrat na led, meni pa se zdi, da Slovenci kar naprej drsamo in se iz padcev na ledu ne naučimo popolnoma nič. Mogoče pa je že čas, da se vsaj enkrat dobro pogledamo v ogledalo ali nam morda že ne rastejo oslovska ušesa, v pričakovanju sv. Miklavža, ki nam bo prinesel Malo Švico.

Zdravko Turk

nazaj na vrh