Mentalno povsem zatolčena družba

"Stranka Marjana Šarca" v marsikateri anketi vodi, pa o njej ne vemo nič. "Stranka Marjana Šarca" v marsikateri anketi vodi, pa o njej ne vemo nič. Foto: Matic Štojs Lomovšek

Dogodki zadnjih tednov kažejo, da bo vlada Mira Cerarja očitno muha enomandatnica in da lahko pričakujemo nov najnovejši obraz.

Vsaj trije indikatorji kažejo na zaton vlade gospoda Etičnega. Najprej je tu Karl Erjavec, ki je spet začel s svojo priljubljeno in do zdaj tudi uspešno taktiko. Brž ko se nad vlado, katere član je Erjavec, začnejo zbirati temni oblaki, začne največji slovenski izvedenec za sosedske spore in pralne stroje, s samostojnimi akcijami, katerih edini namen je iz trte izviti spor s premierjem, da lahko nato Erjavec v pravem trenutku »načelno« odstopi. In začne zlivati gnojnico po vladi, katere član je bil do predvčerajšnjim, hkrati pa se prodajati kot varuh penzionistov, tako rekoč beli vitez, ki bo priskrbel večje penzije. V naslednjem mandatu kakopak.

Drugi indikator bližajočega se propada Cerarjeve vlade so bežeči ministri, ki si že iščejo topla gnezdeca za povladno zimo. Vsaj dva med njimi lobirata za položaje v institucijah Evropske unije. Unije, ki je za slovenske boljševike vseh odtenkov sicer banda lopovov, razen če se jim ne uspe zavleči na mastno plačane položaje v njej. Drugi manj podjetni »cerarjanci« pa se ozirajo za skromnejšimi gnezdeci v mili nam domovini. Nekaj jih že škili k vzhajajočemu soncu, ki naj bi zatemnilo starega. To je tretji indikator, pojav novega najnovejšega obraza, ki ga strici iz ozadja nameravajo servirati slovenskih apatični javnosti kot rešitelja vseh tegob in problemov. Zdajšnji izbranec stricev je Marjan Šarec, ki je nedavno tudi ustanovil stranko z izvirnim imenom Stranka Marjana Šarca. O njenem programu se za zdaj ne ve nič, o članstvu tudi ne, vidnih osebnosti razen Šarca, ki je bil sicer poražen na predsedniških volitvah, v novi stranki ni videti, res pa je, da stranka najnovejšega novega obraza tokrat ni bila ustanovljena nekaj tednov pred volitvami.

In vendar ta stranka, za nameček še zunajparlamentarna, nenadoma visoko kotira v javnomnenjskih anketah, po nekaterih je celo na prvem mestu. Zdi se kot repriza že dvakrat videnega − nič od nič iz nič naravnost do mandatarja. Kaj takega je mogoče samo v mentalno povsem zatolčeni družbi. In slovenska družba takšni oznaki kar ustreza. Kako pa bi lahko družbo, ki odpravi totalitarni enopartijski režim tako, da šefa taiste ene partije takoj zatem izbere za predsednika, označili drugače kot mentalno zatolčeno …

Opomba: Komentar je bil prvič objavljen v tiskani izdaji Demokraciji.

nazaj na vrh