Ljudje na meji

  • Napisal  Marjan Frankovič
Ljudje na meji Foto: Federico Orsini / Wikipedia

Slabo varovana državna meja je potencialno nevarna za celotno državno skupnost, saj si jo je ta zamislila in jo uveljavila predvsem za zavarovanje svojih državljanov. Gotovo je tudi, da dobro nadzorovana meja predstavlja oviro in tveganje za vsakogar, ki jo želi prečkati, bodisi s te ali z one strani, četudi brez sovražnih namenov: najsi bo tihotapec, trgovec ali potnik. Nadvse zlovešč predznak pa dobi meja v tistem trenutku, ko postane v obe smeri neprepustna:  ko postane član takšne skupnosti ujetnik v lastni državi. Meja, ki naj bi služila predvsem za zavarovanje skupnosti in s tem za njeno varnost, obdaja zdaj taborišče – državo, vanjo so internirani vsi državljani. Vsi so ujetniki in talci ‘državne varnosti’, ta pa varuje, kot se praviloma izkaže, zgolj obstoječi totalitarni režim.

Pokojni pesnik I. Volarič – Feo je rad pripovedoval o svoji rojstni vasi Sužid pod Matajurjem: tiha želja vsakega vaščana je bila imeti svoj lastni, nikomur drugemu poznani predor, ki bi ga pripeljal na ono stran gore – v drugo državo -, od koder bi tihotapil blago, ki bi ga preprodajal s te strani. Ali pa jih je v enaki meri zanimala tudi usoda rojakov z druge strani Matajurja, Slovencev v Benečiji? Morda, vendar najprej za vzpostavitev svoje tihotapske mreže.

Miličnik Črni Matija
Pred leti so prizadevne etnologinje iz Nove Gorice posnele enega svojih amaterskih filmov, ki govori o nekdanjih čezmejnih stikih na področju z državno mejo ločenih Goric. Ta jugotožni filmček govori o živahni čezmejni kramariji, seveda tudi o tihotapstvu. Govor je o prebrisanih  in duhovitih Primorkah ter Primorcih, ki da so pogosto s takšno ali drugačno zvijačo pretentali jugo-carinike. Z besedo ni omenjen težavni položaj slovenske nacionalne skupnosti na drugi strani meje, kaj šele streljanje prebežnikov z naše strani, kar se je dogajalo še ves čas do razpada SFRJ; ničesar nismo izvedeli o verjetnem ‘kremiranju’ trupel pobitih prebežnikov v pečeh solkanske apnarne pod Sveto Goro …

Zadnji incident na slovenski meji, ki ga beležijo kronike, se je zgodil v začetku leta 1990 na mejni reki Muri, nekje med Cmurkom in Gornjo Radgono. Šlo je za poboj skupine romunskih prebežnikov. Pokojni Matija P. iz Ljutomera (rojen v Melincih ob Muri), nekoč miličnik z zastrašujočo reputacijo (klicali so ga Črni Matija), nam je pripovedoval (vendar ne v celoti pred kamero), kako so pomurski veljaki v dogovoru z lokalno obmejno milico, graničarji, Udbo in uslužnimi tihotapci ljudi uprizarjali prave lovske pogone na prebežnike ob zlovešči mejni reki. Po njej so pogosto plavala trupla, je povedal za naš dokumentarec z naslovom “Mura – temna reka”.

Obmejni organi pa so veselo streljali
V sodelovanju s prof. Stankom Lodrantom iz Prevalj sem sredi devetdesetih pripravil in posnel dokumentarec “Ljudje na meji”. Povojne oblasti so v letu 1947 in v naslednjih letih skoraj povsem pregnale avtohtono lokalno prebivalstvo s severne meje – s sedem kilometrov širokega obmejnega pasu, ki je bil “za varnost države strateškega pomena”. Kajpada, za varnost države – ne pa za varnost državljanov pred njo samo.

Več kot dvajset tisoč ljudi s področij ob meji z Avstrijo in Madžarsko so nasilno preselili na izpraznjeno Kočevsko. Na domovih so ostali le najbolj ‘zanesljivi’: kmečki ‘lumpenproletariat’, kakšen prišlek, špekulant ali ovaduh med domačini. Odrasle sinove in družinske očete so s to ali ono izmišljeno obtožbo pozaprli, ostale so internirali po državnih posestvih na Kočevskem.

Šele čez leta so se lahko eni in drugi postopno vračali na opustošene domove, ponekod kot podnajemniki na lastno zaplenjeno domačijo; nikakršnih odškodnin, nikakršnih odločb o zasegu domačij, posestev, imovine; nobenega dokumenta o obsodbi in pregonu na papirju niso videli. Obmejni organi pa so še naprej veselo streljali: tako naključne kot tiste druge – s prevaro in zavratnim namenom pripeljane, ostrostrelcem in brzostrelcem pred cevi nastavljene prebežnike. Naš dokumentarec je zajel zgolj enega od odsekov severne meje: kraje med Olševo in Libeličami.

Kje so naše meje?
Kako težavno je določanje meje, o tem priča še zmeraj nerešeni spor s Hrvaško. Omenil bi le dve kulturnozgodovinski okoliščini, ki se nanašata na mejo v Istri. O tem spregovorita dve besedili. Starejši je Cankarjev in pripoveduje, kako je na poti iz Pulja v bližnji Medulin njegov profesor Kosirnik srečal dva kmeta. Pogovarjala sta se med seboj v domačem jeziku, v jeziku, ki ga je imel tudi profesor Kosirnik za svojega, torej v slovenskem istrskem narečju. Ko pa sta se srečala z njim, sta ga sklonjenih glav pozdravila “v tujem jeziku, ki je bil neznan njemu in njima”…”Zaskelelo ga je do srca in čutil je bridko in globoko vso veliko nesrečo suženjske zemlje in suženjskega naroda”, ki je takšen – pomehkužen in pohujšan, “pod vplivom krščanstva in njegovih hlapčevskih naukov”.

Cankar je bil tisti čas presneto gorak Cerkvi; to negativno razpoloženje je trajalo vse do leta 1909, do njegovega daljšega gostovanja pri bratu Karlu, duhovniku v Sarajevu. Če ta čas in spremembo v odnosu do vere ter cerkve ‘preslikamo’ na  paralelni svet njegovih junakov – postopek, ki je sicer kaj daleč od neoporečnosti – izstopa v tistem času protagonist njegovih “Hlapcev”, uporni učitelj Jerman. Šele z  njim in z antagonistom – župnikom – nastopi tudi nekakšna sprava.

Sprava med njima se zgodi v zadnjem prizoru te drame (vemo, kako močno je motila kritika Josipa Vidmarja!). Kakorkoli: “Tisti narod, ki je mislil Kosirnik nanj, je suženjski vsled vzgoje in zategadelj iz prepričanja. Tudi mladost tega naroda je bila tesna in grenka; in vendar je sanjal Prešeren (tu je gotovo mišljen njegov Krst pri Savici!) o lepoti te grenke mladosti.” Nedvomno ima zategadelj profesor Kosirnik, enako kot Prešeren, v mislih slovenski narod. In Kosirnik ima, enako najbrž tudi sam Cankar, istrska kmeta iz okolice Pulja in Medulina za njegova ponižna pripadnika.

Drugo besedilo je iz spominov “Z mojih poti” umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja. Govori o tem, kako je, potem ko je izvedel za odkritje fresk v Hrastovljah, hotel uslužno priskočiti ‘na pomoč’ našemu restavratorskemu zavodu in umetnostnozgodovinski stroki sam Miroslav Krleža, dolgoletni prijatelj predsednika SAZU Josipa Vidmarja – z ekipo, ki naj bi jo formiral znani jugoslovanski umetnostni zgodovinar Oto Bihalji – Merin. Tega je hrvaški akademik pripeljal že kar s seboj.

Češ – gre za področje, ki je del tiste Istre, kjer je v njeni materialni kulturni dediščini izpričana prisotnost glagolice. Glagoljaštvo pa se je svoje dni samodejno pripisovalo k hrvaški cerkveni in kulturni dediščini. Zadnikar se je temu namenu uprl in hrastovske freske je raziskala in restavrirala pretežno domača stroka. Danes so kanonizirane, na razpolago seveda tudi tujim raziskovalcem, vendar kot samoumevni del slovenske duhovne in materialne kulturne dediščine.

Vračanje v časi totalitarne povojne samovolje
Zadnja dva navedka samo še potrjujeta domnevo mnogih, da so številna zgodovinsko izpričana dejstva, ki govorijo v prid pravičnejši razmejitvi med državama Slovenijo in Hrvaško za našo pogajalsko in arbitražno ekipo bila žal irelevantna. Bolj kot etnična in kulturna, navsezadnje tudi politična zgodovina tega prostora jih je zanimala trenutna notranjepolitična konstelacija in nadvlada ter interesi različnih lobijev. To pa nas hočeš nočeš vrača na sam začetek, v čase totalitarne povojne samovolje iz prejšnjega stoletja. Le da so tedaj internirali ljudi iz obmejnih krajev v notranjosti države, zdaj pa so se odločili, da jih bodo trajno odrezali od narodnega telesa in pustili zunaj meja. Tedaj so na prebežnike iz notranjosti države na meji streljali, danes jih podijo ven kot odvečno delovno silo. Tedaj so bežali iz države preprosti delovni ljudje, danes visoko izobraženi, ki jih doma onemogočajo. Toda o tem prihodnjič!

Vir: Nova24tv

nazaj na vrh