Lenart Rihar: Kar ni tuje, zaničuje

  • Napisal  Lenart Rihar
Meja Meja Foto: Matic Štojs

Razgledan mož in eden najvidnejših članov slovenske emigracije je nekoč pripovedoval, kako osrednja slovenska skupnost tudi med obema vojnama ni bila idealna. Sicer je ostro in utemeljeno zanikal, da bi imeli spori znotraj katoliškega tabora tako velik pomen, kot se skuša prikazati, denimo ob omenjanju stražarjev in mladcev; bila je zdrava tekmovalnost in kljub nekaterim razlikam so se oboji trudili predvsem za dobrobit slovenskega človeka in njegove prihodnosti.

Pomanjkljivost, ki jo je omenjal, pa verjetno izhaja iz fraze, ki se Slovencem večkrat upravičeno poočita, namreč da smo radi bolj papeški od papeža. V slovenskem značaju je neka črta, zaradi katere preveč brezglavo upoštevamo dejansko ali namišljeno avtoriteto in njene predpise. Tako je tudi z državnimi mejami.

Seveda nismo sami krivi, da je Antanta z Londonskim sporazumom velik del našega ozemlja, vse do Postojne, obljubila Italiji, če prestopi na njihovo stran. Tudi nismo sami krivi, da je Rapalska pogodba to in še več potrdila. Očitek omenjenega gospoda je bil, da je matična slovenska skupnost vzela mejo tako zares, da se je premalo brigala za težke razmere primorskih rojakov, ki so trpeli pod fašizmom in so bili tako v mnogočem prepuščeni sami sebi ter veliko bolj odrezani od matice, kot bi bilo treba.

Državna meja se je drastično poostrila po koncu druge svetovne vojne, saj je ločevala svobodni zahodni svet od barbarstva, ki je streljalo na vsakogar, ki bi hotel zapustiti socialistični raj. Tudi na madžarski meji ni bilo dosti drugače, čeprav je tam meja ločevala samo dve različici omenjenega »raja« in velikih želja po prehajanju z dežja pod kap ni bilo. Je pa meja krog in krog Slovenije zarezovala v naše narodno tkivo in medsebojno odtujevala notranji od zunanjih delov.

Končno je prišel svoboden čas, ko na mejah ni bilo več streljanja, s Šengnom so meje proti zahodu in severu celo odpravljene, a učinka, ki bi ga upravičeno pričakovali, med našimi ljudmi ni. Čim stopijo v upravno območje sosednje države, že brskajo za tujim jezikom. Nezanimanje za rojake v drugih državah se nikakor ne začne razgrajevati. Še huje. Namesto da bi se ta zavest utrjevala, je vse manj občutka za to, kar je njih in kar je nas vse kot narod skozi stoletja ohranjalo.

Pri tem je jezik na prvem mestu in veliko je tovrstnih trpkih izkušenj, ki zadevajo naše ljudi, ki živijo zunaj matične domovine. Zdi se, da če bi malomaren odnos do materinščine, kakršnega opazujemo v matici, prenesli v težke razmere zamejstva ali v druge skupnosti po svetu, bi tam tako rekoč v hipu nastopila popolna narodnostna kapitulacija. Upajmo, da se motimo.

Kolumna je bila najprej objavljena v reviji za Slovence po svetu Naša luč, ki jo izdaja Rafaelova družba.

Lenart Rihar 

nazaj na vrh