KOMENTAR: Ustavno sodišče in varuhi Leninovega svetega grala Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Verjetno je v Sloveniji med tistimi, ki smo zelo kritični do razmer v državi, kar precej takšnih, ki smo vsaj doslej verjeli, da je ustavno sodišče še zadnji glas razuma in varuh zakonitosti v državi. To se je še bolj pokazalo pred nekaj leti, ko je tedanja poslanka SMC Jasna Murgel nekoliko preveč naravnost napovedala kadrovsko čistko na ustavnem sodišču. Glede na dogajanje v zadnjih dneh je videti, da se je njena napoved uresničila, kar pomeni, da je tudi ustavno sodišče praktično, če izvzamem enega ustavnega sodnika, povsem v oblasti varuhov Leninovega svetega grala.

 

Zakaj to trdim? Predvsem zaradi dejstva, da vsaj za enega ustavnega sodnika lahko rečemo, da je bil izvoljen s pomočjo prevare, saj se je pred javnostjo prikazoval kot človek, ki ni v ničemer povezan s politiko, dejansko pa je zatajil svoje tesne povezave z dr. Mirom Cerarjem, sedaj že nekdanjim predsednikom SMC in prejšnjim premierjem. In ne samo to – kot je razkril poslednji glas razuma med ustavnimi sodniki dr. Klemen Jaklič, je omenjeni ustavni sodnik iz nabora SMC, sedaj celo podpredsednik ustavnega sodišča, izvajal pritiske nanj. Zgodba, ki nas takoj spomni na nedavno razkritje pritiskov na nekega drugega sodnika, namreč Zvjezdana Radonjića, sodnika, ki ni želel ubogati navodil mafije in obsoditi dr. Milka Noviča.

In tu se zgodba šele začne – namreč, v sestavi ustavnega sodišča imamo tako osebo, ki je dokazano lagala. To je dr. Matej Accetto. Omenjenega pravnika se spomnim kot predavatelja na vikend izobraževanju Socialne akademije, kar verjetno ni bilo nič posebnega, saj je bil med predavatelji tudi dr. Miro Cerar, ki se takrat politično še ni angažiral. Takrat se mi je Accetto zdel kot predstavnik mlajše generacije pravnikov kot znanilec nekakšnega eksodusa iz greznice revolucionarnega prava v boljše čase. Izkazalo se je, da je bil videz varljiv in da sem bil očitno zelo naiven. Znani sodobni slovenski pisatelj Drago Jančar je očitno imel še kako prav, ko je že pred četrt stoletja v eseji »Egiptovski lonci mesa« izrecno opozoril na eno temeljnih lastnosti t. i. novega totalitarizma – da bo namreč nasmejan kot Berlusconi in ne bo imel več tiste klasične podobe krutih stalinističnih zasliševalcev. Povedano drugače: tehnologija oblasti se je spremenila, a jedro države je ostalo isto: leninistično. O tem sem sicer že pisal v prejšnji kolumni (TUKAJ).

Še vedno torej mislite, da gre pri ustavnem sodišču za bitko za prestiž? Naj vas spomnim, da je osmerica ustavnih sodnikov, z izjemo prej omenjenega Jakliča, razveljavila določbe zakona o tujcih, ki omejujejo pritok ilegalnih migrantov. Leta 2017 je bila namreč sprejeta novela zakona o tujcih, ki organom pregona omogoča, da v primeru ko poslanci državnega zbora izglasujejo izredne razmere, na meji zavrnejo vsakega, ki želi vstopiti v državo. To se najbolj nanaša na ilegalne migrante, ki bi jih vrnili nazaj, če bi ilegalno prestopili mejo. Zakon namreč določa, da policija tujcu, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop, ne dovoli vstopa, tujca, ki je po uveljavitvi te odločitve nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in se na območju, na katerem se izvaja ta člen, nahaja nezakonito, pa privede do državne meje in ga napoti v državo, iz katere je nezakonito vstopil. In prav ta del zakona, ki ga je v presojo ustavnosti vložil varuh človekovih pravic, je zdaj razveljavljen. Kar pomeni, da bo morala policija tudi v primeru, ko bi se ponovilo leto 2015, ko je v Slovenijo vstopilo (in na srečo tudi izstopilo) polmilijonska množica, obravnavati vsako prošnjo za azil in ilegalne migrante razporediti po Sloveniji. Ne glede na to, da so ilegalno vstopili iz varne države. Kar pomeni zelo veliko tveganje za državo.

Očitno je bil en protestni shod povsem premalo. Tega se bomo začeli zavedati šele takrat, ko bomo prišli na dno. In morda bo tisti dan ustanovljena nova republika Slovenija, ki v jedru ne bo več leninistična država.

nazaj na vrh