Kobariška republika 

  • Napisal  Igor Medoš
Kobarid Kobarid Foto: Smihael / Wikipedia

V kritičnih dneh narodovega obstoja je predstavljala uresničenje starodavnega izročila o slovenski državi. Njen pobudnik, Ferdo Kravanja, je izšel iz preprostega ljudstva, v čigar zavesti se je skozi vso zgodovino ohranjal neizbrisen spomin na lastno državo. 

Izročilo slovenske države izhaja dejansko še iz nekdanje Karantanije. Toda v 19. stol. in v času pred prvo svetovno vojno je bilo zaradi nemško-nacionalnega nasilja v takratni Avstriji potisnjeno v pozabo. Vendar pa slovensko ljudstvo svoje stare pravde (države) nikoli ni pozabilo. Njena ideja je hrabrila slovenske vojake na fronti v prvi kot tudi partizanske in domobranske borce v drugi svetovni vojni. 

Pogled na idilični Kobarid. Ta kraj ima v sodobni slovenski zgodovini posebno čast. Med drugo svetovno vojno je postal središče partizanske republike, ki je bila sicer kratkotrajna, vendar je pomenila uresničnje samostojne in moderne slovenske države, ki se je po več letih oblikovala zares kot neodvisna in mednarodno priznana Slovenija. 

Na prvem mestu prof. Lambert Ehrlich, ki so ga komunisti leta 1942 prav zaradi tega umorili. Za njim so isto idejo zastopali še drugi. Med njimi še posebej Ferdo Kravanja, ki je septembra 1943 oklical Kobariško republiko in ga je komunistična stran zaradi tega prav tako dala umoriti. 

Zamisel lastne republike (države) 

Njena zamisel je bila uresničena z oklicem Kobariške republike, in sicer 10. septembra 1943. Oklicali so jo primorski uporniki, partizani, dejansko še vedno TIGRovci, s Ferdom Kravanjo na čelu. Danes jih imenujejo samo »partizani«, ker sodelovali v okviru partizanske OF. Vendar so se najprej imenovali »gverili«, od italijanske strani pa »ribelli« (uporniki). Ker se danes pod imenom partizani umeva le vojsko komunistične partije, kar oni v bistvu niso bili, jih bomo v tem spisu nazivali tigrovce. Njihova organizacija TIGR, ki se je pod fašizmom borila za svobodo Primorske, je namreč delovala, četudi zelo prikrito, vse do konca druge svetovne vojne. 

Središče Kobarida, kjer je bilo 10. septembra 1943 ob oklicu Kobariške republike veličastno zborovanje. Na ta dogodek ne spominja danes nobena spominska plošča, nobeno obeležje. Zakaj? 

Kobariška republika je bila kratkotrajna, vendar je bil njen obstoj v naši bogati slovenski zgodovini nadvse pomemben. Bila je namreč temelj bodoče slovenske države. Njen dejanski ustanovitelj in voditelj, Ferdo Kravanja, je že pred tem prejemal navodila, naj po severnem Primorskem v čim večjem številu odpira partijske celice. Toda njemu kot velikemu domoljubu to ni ustrezalo. Poznal je namero komunistov in je zato ustanavljal po vaseh samo celice OF, ki so jih sestavljale trojke TIGRovcev. 

Tudi v Kobariški republiki ni bilo partijskih celic, vse dokler niso prišli na njeno območje najvišji partijski funkcionarji. Ti so jih začeli ustanavljati na njenem ozemlju šele oktobra 1943. KP Slovenije, ki si je podredila partizanstvo in OF, ni imela v svojem programu slovenske države, temveč le medlo idejo osvoboditve slovenskega naroda izpod okupatorja in seveda teror nad zavednimi partizani. Njej je »osvoboditev« je pomenila podreditev osvobodilnega boja bodočemu komunističnemu redu ruskega tipa. Tega so se zavedali tudi partizani in TIGRovci, ki so si, kljub komunističnemu terorju, tiho in vztrajno prizadevali, da bi Slovenci ob koncu vojne imeli vendarle dobili svojo lastno državo, ne pa komunistične krajine, kar se je dejansko zgodilo. 

Kobariška republika – slovenska država 

Ideje o samostojni Sloveniji v širši javnosti ni bilo in si je zato vse do izbruha druge svetovne vojne tudi TIGRovci niso znali predstavljati. Toda, ko je Jugoslavija leta 1940 na zahtevo Nemčije in Italije udarila po njih, je videnje slovenske države tudi v njihovi zavesti dobilo drugo podobo: na mesto Jugoslavije je stopila Slovenija. Tudi v zavesti junaškega borca Ferda Kravanje. 

Ideja samostojne države Slovenije, ki jo je uresničevala Kobariška republika, se je oblikovala iz globoke narodne zavesti pripadnikov TIGRa, ki so delovali v partizanstvu prav do konca druge svetovne vojne. Porodila se je iz njihove podzavesti, povsem naravno, mimo laži prihajajočih iz univerzitetnih in akademskih krogov, ki jih financiral jugoslovanski režim, zato da so Slovence prikazovali kot narod večnih hlapcev in dekel. 

Tigrovci so se na kapitulacijo Italije, do katere je prišlo 8. septembra 1943, že dalj časa pripravljali. Tako je Ferdo Kravanja že pred kapitulacijo imel zaupne pogovore z italijanskim generalom Luigijem Massinijem, poveljnikom 3. Alpske pehotne brigade v Tolminu. Ta je potem Kravanjo obveščal o italijanskih premikih in namerah. Tik pred kapitulacijo se je Kravanja domenil z njim tudi o razorožitvi tamkajšnje italijanske vojske in za njen nemoten umik ob Soči navzgor in nato ob Nadiži v Furlanijo. Tako se je 9. septembra 1943 tudi zgodilo. 

Naslednji dan, 10. septembra 1943, se je v Kobaridu zbrala tisočglava množica, ki je pozdravila prihod svobode in novo ustanovljeno Kobariško republiko. To je bila slovenska država, za katero se je primorsko ljudstvo s TIGRom že več desetletij bojevalo. Konec je bilo dolgoletne italijanske fašistične oblasti. V oklicani Kobariški republiki ni več nikake ideje o »materi domovini« Jugoslaviji, temveč samo še ideja samostojne slovenske države. Ideja torej, ki jo je srbska KP vztrajno dušila. 

Njena organizacija 

Na čelu Kobariške republike in vse njene organizacije je bil Ferdo Kravanja, s partzanskim imenom Peter Skalar. Na veličastnem zborovanju ob njenem oklicu je v svojem nastopu poudaril njen pomen in nujnost, da se v boj proti prihajajočemu nemškemu okupatorju vključi čim večje število prostovoljcev. Zares, takoj po končanem zborovanju so se prostovoljci po vsej Kobariški republiki začeli množično vključevati v obrambo proti nemškemu okupatorju. Oborožili so se in ustanovili nove čete. 

Ko se danes ozremo nazaj v tiste čase, smo presenečeni nad neverjetno organizacijo in zavestjo takratni primorskih ljudi. Brez njihovega zanosa bi bil brez moči tudi Ferdo Kravnja kot glava in duša republike. Poznejši domobranski list »Glas izpod Krna«, ki so ga izdajali v Kobaridu, mora zaradi nemškega nadzorstva seveda omalovaževati oklicano republiko in samega Kravanjo. Toda iz objavljenih vrstic odseva do njega tiho občudovanje. 

Ozemlje Kobariške republike, ki je bila oklicana 10. septembra 1943. Bila je uresničitev sodobne slovenske države, kot se je ohranjala v izročilu slovenskega ljudstva in so jo imeli v svoji predstavi tudi partizanski borci. 

Ferdo Kravanja je s svojimi zaupniki (TIGRovci) organizacijsko odlično izpeljal in vodil razglasitev Kobariške republike na osvobojenem ozemlju. Organiziral je nove borce in jih oborožil, organiziral je etapne kuhinje v Kobaridu, Svinem in Idrskem, v katerih so se hranili tudi povratniki iz italijanskih taborišč in zaporov (bilo jih je na tisoče). Žene in dekleta so iz teh kuhinj nosile borcem hrano na položaje. Organizirali so tudi centralno pekarno, mesnico, krojaško, čevljarsko, in mehanično delavnico. Civilne prebivalce je Kravanja zadolžil, naj s hrano, obutvijo, oblekami, denarjem in propagando, pomagajo pri oboroženem uporu in tako sodelujejo po svojih najboljših močeh. V Kobaridu je začela delovati tudi bolnišnica za borce in civiliste. 

Njena obramba 

Kobarid je tako postal središče republike, ki je obsegala Bovško, Kobariško, Tolminsko, Breginjski kot, doline Nadiže in Tera, Goriška Brda, dolino Bače, vsega skupaj okoli 2750 km2 površine, na kateri je prebivalo več kot 100.000 Slovencev. Že v septembru so začeli, skoraj po 20. letih, znova odpirati slovenske šole. 

Na osvobojenem ozemlju republike so izgradili in utrdili resnično ljudsko oblast. Njeno obrambo so tigrovci utrdili s hitro mobilizacijo novih odporniških čet, ki so bile nameščene na celotnem obrobju njenega ozemlja. Organizirane so bile naslednje čete s poveljniki: 

-Breginjska četa (Janko Kofol - Tine), 

-Kobariška četa (Franc Uršič - Jožko) 

-Nimiška četa (Marko Radelonghi), 

-Šentlenarska četa (Franc Blažic - Tom), 

-Klodiška četa (Marjan Zdravljič), 

-Idrska četa (Miloš Mavrin), 

-Bovška četa (Ivan Likar - Sočan), 

-Nadiška četa (Ivan Leban – Brado), 

-Platiška četa (Alojz Mavrič - Oton), 

-Bataljon Franca Šavlija (Franc Čopi - Borotin), 

-Bataljon Simona Kosa (Franc Pajntar – Močnik), 

-1. bataljon (Jože Gačnik), 

-2. bataljon (Jože Vodnik - Marok), 

-3. bataljon (Karel Peršolja - Darko), 

-4. bataljon (Franjo Bavec - Branko). 

-Bataljon Garibaldi, 

-Bataljon Friuli, 

-Bataljon Pisacane. 

Breginjska četa je zavarovala pot proti Tarčentu in Stolu. Nimiška četa, ki je bila podrejena breginjski, je zavarovala pot proti pontabelski železnici. Šentlenarska četa je imela nalogo zapirati dolino Nadiže proti Čedadu. Z njo je neposredno sodelovala tudi Klodiška četa. Tudi Nadiška četa je zaprla dolino Nadiže proti Čedadu. Idrska četa je postavila zasede na poti proti Tolminu. Bovška četa je zadrževala Nemce v Bovcu in zaprla pot čez Predel proti rabeljskemu rudniku in Trbižu. Še ena četa je bila formirana na območju Platišče -Tipana, in je zavarovala območje od Tarčenta proti Viškorši. Šavlijev bataljon se je nastanil v Čadrgu. - Na robu osvobojenega ozemlja so nastajale tudi prve furlanske garibaldinske enote.

Ena prvih nalog vojaškega vodstva v Kobaridu je bila čimprejšna rešitev jetnikov s Kobariškega, ki so bili zaprti po zaporih v Vidmu. Grozilo jim je, da jih pošljejo v nemška koncentracijska taborišča, kjer bi izhirali. V ta namen se je že 11. septembra odpravilo do generala Licurga Zanninija, poveljnika 24. armadnega zbora v Vidmu, odposlanstvo pogajalcev iz Kobarida, ki jih je vodil vodil Ferdo Kravanja. Zapornike so izpustili že čez nekaj dni. Bilo jih je 56. 

Množično vstopanje v vojaške enote je zahtevalo povezovanje ter njihovo enotno vodenje. Zato je Ferdo Kravanja 14. septembra sklical na Svinem pri Kobaridu sestanek vojaških in političnih voditeljev. Sklenili so, da ustanovijo bataljon Andreja Manfrede, ki bo združeval vse čete. Bataljon je imel nalogo zaščititi Kobariško republiko, onemogočiti nemški vojski prodor na osvobojeno ozemlje, izvršiti do kraja mobilizacijo, in omogočiti svobodne javne volitve v organe oblasti. 

Vojaške – v bistu TIGRovske enote, ki so branile Kobariško republiko so bile presenetljivo velike, zgledno organizirane in v dobrem bojnem stanju. Že od samega začetka njihove ustanovitve so na mejah republike imele lepe vojaške uspehe.

nazaj na vrh