Ko zadnji šef partije legalizira kršitev ustave Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Pred kratkim sem že pisal o svojem obisku v eni od zasebnih zdravstvenih ustanov. Zato na tem mestu ne bi ponavljal podrobnosti. Morda zgolj to, da je omenjena ustanova tudi kandidat za pridobitev koncesije za opravljanje dejavnosti javnega zdravstva. Kar pomeni, da vam standardne zdravstvene storitve krije zdravstveno zavarovanje in ni nujno, da ste samoplačnik. Povedano drugače: zasebno zdravstvo prav preko tovrstnega mehanizma lahko v veliki meri lajša tegobe javnega zdravstva in čakalnih vrst. Ob tem pa država privarčuje tudi zato, ker ji ni potrebno vlagati v infrastrukturo in zdravstveno opremo – za to pač poskrbi lastnik zdravstvene ustanove (provizije in barantanje z nabavo, kot se to velikokrat dogaja v velikih javnih, pravzaprav državnih zdravstvenih ustanovah, pustimo ob strani).

 

Nekaj podobnega pa velja tudi za šolstvo. Verjetno ni potrebno posebej razlagati, da je delež zasebnih šol v naši državi zelo nizek. Praktično neznaten. Nekoliko višji je odstotek zasebnih vrtec, a to niti ni pomembno. Tako kot v zdravstvu tudi v šolstvu velja, da lahko šola v zasebni lasti izvaja dejavnost javne šole tako, da se iz državnega proračuna krije izvajanje javno priznanega programa, medtem ko za ostale stvari (infrastruktura, prostori, učni pripomočki) poskrbi lastnik šole. Obstaja pa tudi druga možnost: da šola izvaja povsem svoj program, ki ni javno potrjen, in svojo dejavnost financira bodisi iz šolnin bodisi s strani sponzorjev. Vendar se takšnega posla pri nas za zdaj še nihče ni lotil – precej bolj varno je izvajati javno priznani program, s tem pa je prehod npr. iz javne (državne/občinske) osnovne šole v zasebno srednjo šolo, ki izvaja javni program (ali pa obratno) precej olajšan. In tudi v tem primeru lahko država (oz. občina, če gre za osnovno šolo) privarčuje s tem, ko spodbuja razvoj zasebnega šolstva. S tem se stroški izobraževanja z vidika proračuna manjšajo, oškodovan pa ni nihče. Samo najbolj zagamani socialisti bodo trdili, češ da ni pravično do neverujočih davkoplačevalcev, da se iz proračuna izvaja tudi financiranje javnega programa v katoliških šolah – da, ker učenci in dijaki v teh šolah ne sodijo med davkoplačevalce, kenede?

Verjetno sedaj že veste, na kaj cikam – namreč na peticijo najmanjše od koalicijskih strank, niti je ne bom imenoval, ker vsi vemo, za koga gre. Gre pa za peticijo, ki naj bi »rešila« ustavni vakuum, saj naj bi v ustavo zapisali, da se smejo iz proračuna financirati samo javne šole oz. šole v državni/občinski lasti. Kdor pa se vpiše v zasebno šolo, pa naj jo kar sam plača. Tako nekako nam sporoča šivilja, ki je bila krajši čas tudi predsednica vlade. Sprva tej akciji nisem želel nameniti pozornosti. A ko sem danes na fotografiji ene od stojnic, kjer se zbirajo podpisi, zagledal zadnjega šefa partije Milana Kučana, mi je takoj postalo jasno, da je akcija »požegnana« iz ozadja in da ne gre za zgolj neko obskurno kaprico stranke, ki se bori za preživetje. Pač pa gre za jasno sporočilo, kdo ima v tej državi oblast in da tisti, ki ima oblast, določa tudi ustavo. Verjetno so se to naučili od Hegla.

Prav zaradi Kučanove akcije sem sedaj tudi prepričan, da bo akcija povsem uspela in da do spremembe ustave ni več daleč. S tem bo sedanje neustavno stanje z manjšimi proceduralnimi posegi tudi »sanirano« in legalizirano, pri tem pa bo seveda svoje opravila tudi propaganda med preprostimi ljudmi, ki se jim o resničnih problemih odnosa med javnim in zasebnim niti ne sanja. Njim je važno samo, da se prepreči vsak stik katoliške Cerkve s proračunskim denarjem. Tu se vidi, kako propagandni stroj podtalne oblasti psihološko obvladuje množice. In verjetno bomo že v naslednjih mesecih doživeli novo učno uro nečesa, kar sem v preteklosti imenoval »retrotranzicija«, dejansko pa gre za postopen prehod iz latentne v aktivno fazo t. i. poznega komunizma, ki je na videz sicer povsem demokratičen, s tem pa še dvakrat bolj nevaren. In ne bom se čudil, če bodo med podpisniki za spremembo ustave tudi katoličani. In seveda tudi kakšen »desničar«, ki bo s tem hotel preprečiti, da ne bi slučajno proračunskih sredstev dobila tudi islamska šola, pri tem pa bo seveda spregledal, da javno veljavni program, ki ga zasebna šola izvaja, potrjuje ministrstvo za izobraževanje in ne neki imam ali mufti iz Savdske Arabije.

In če bo sprememba ustave uspela, potem bo po novem neustavno, da ima denimo Škofijska klasična gimnazija, katere dijak sem bil med leti 1994 in 1998, svoje izvajanje javnega gimnazijskega programa plačano iz državnega proračuna. In bo lahko vodstvo šole, če ne bo hotelo, da učitelji živijo le od zraka, zaračunavati šolnine od dijakov oz. njihovih staršev. V času, ko sem bil dijak, je vsak dijak mesečno vplačeval nekaj nad šest tisoč tedanjih tolarjev izvajanja t. i. nadstandarda, kamor je spadal denimo verski pouk, ekskurzije ter duhovne obnove. Tistim s tanjšo denarnico je stroške nižal štipendijski sklad. Ne vem, kako je s tem danes. Upam pa, da bodo tudi v Zavodu sv. Stanislava in nasploh v cerkvenih krogih toliko modri, da bodo spregledali, da s politično korektnostjo niso prišli nikamor. Še vedno se spomnim tistega skorajda lizunskega obiska tedanjega premierja Mira Cerarja v Zavodu sv. Stanislava – od tega je že precej časa, obljubljal je marsikaj, sogovorniki so mu tako rekoč jedli iz roke, a do danes se ni zgodilo nič. Razen fototermina in nekaj sladkih besed.

Kar pa se tiče Milana Kučana, pa želim spomniti na citat, na katerega sem se spomnil samo dan pred današnjim odkritjem. 26. junija 1991 je Kučan na proslavi ob razglasitvi samostojne Slovenije, le malo pred koncem, ko je izrekel »jutri bo nov dan«, rekel tudi naslednje: »Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ni bilo zle misli v naših dejanjih.« Torej, Kučan govori o veri, dve leti pred tem je ob razglasitvi amandmajev k republiški ustavi, tedaj še kot šef CK zapel Zdravljico in to celo drugo kitico (»Bog živi ves slovenski svet«), pri čemer ga je ujela televizijska kamera. Isti večer, ko je Kučan omenil »trdno vero«, so zelo verjetno po njegovi komandi odvzeli pravico do javnosti blagoslovu lipe – nadškof Alojzij Šuštar je moral to storiti brez mikrofona, prav tako evangeličanski senior Ludvik Novak. Z nadškofom Šuštarjem se je slabo leto pred tem rokoval v Kočevskem Rogu. Nauk te zgodbe: nikoli ne verjemite komunistom, da so iskreni v svojih džentelmenskih držah. Pokojni ekonomist dr. Ljubo Sirc je večkrat jasno povedal: »Prevara je del njihove ideologije.«

Ergo: komunisti so dali vedeti, da so nad ustavo. In bojim se, da so se vsi tisti, ki so ves čas nasedali njihovim perfidnim igricam ter predstavam o tem, kako je Slovenija demokratična, zbudili prepozno. V tolažbo pa nam je lahko, da ovčji kožuhi odpadajo in volkovi že kažejo svoj pravi obraz.

nazaj na vrh