Ko bi se zavedali pomena 23. avgusta … Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Andreja Valič Zver za Nova24TV.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver. (Foto: STA) Direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver. (Foto: STA)

Leta 2014 je spominsko ploščo v čast žrtvam vseh totalitarnih režimov, ki so sejali trpljenje in smrt na slovenskem ozemlju v 20. stoletju, odkril takratni ameriški veleposlanik v Republiki Sloveniji Joseph A. Mussomeli. Besedilo govori o hudih časih, ko so fašizem, nacionalni socializem in komunizem teptali dostojanstvo slovenskega človeka, govori pa tudi o mogočnosti boja za slovensko osamosvojitev ter o pogumu in sočutju, ki ga potrebujemo za danes in za jutri. Ko človek razmišlja o spominski plošči in njenem sporočilu, se boleče zave, da je ta pomnik pred ameriškim veleposlaništvom v Ljubljani edina tovrstna pogumna počastitev spomina na žrtve totalitarizmov, ki je bila postavljena na slovenskih tleh. Ob tej ugotovitvi je treba reči, da sodi Joseph Mussomeli v plejado ne tako številnih tujcev, ki so vztrajno poskušali razumeti, pa tudi preseči usodno razdeljenost slovenskega naroda še dolga desetletja po viharjih druge svetovne vojne in temnih časih po njej. Spominjam se, da je kmalu po nastopu svojega veleposlaniškega mandata v Sloveniji Mussomeli povabil na obisk nekaj ljudi, ki se ukvarjamo s t.i. tranzicijsko pravičnostjo oziroma spravnim procesom. V poglobljenem pogovoru je izvedel mnoge – zanj popolnoma nove – informacije o stanju na tem področju. Zaupal nam je, da ga ob prihodu v Slovenijo niso seznanili z razmerami. Kot bi poskušali prekriti rak rano slovenske družbe, ki je – po Mussomelijevih besedah – udarila na plano skorajda vsakič, ko se je nekaj dlje in bolj sproščeno zapletel v pogovor s Slovenko ali Slovencem. 

 

Ameriški veleposlanik si je naložil svoj križ in za svoje posebno poslanstvo izbral ukvarjanje s slovensko “temno stranjo meseca”. Spodbujen s preseganjem sovraštva in spravnim procesom med Severom in Jugom po ameriški državljanski vojni sredi 19. stoletja, je neštetokrat dokazal, da je pristno človeško sočutje ključni element spravnega procesa, ki je na Slovenskem tolikokrat popljuvan in osovražen, a tako zelo potreben za naš obstanek in razvoj. Seveda so neobhodni tudi ključni premiki na področju politike, pravosodja, ekonomije, izobraževanja, v medijskem prostoru in drugje, pri čemer v mnogočem zaostajamo za nekdanjimi komunističnimi državami za železno zaveso.

Žalosten odraz stanja duha
Da so nas v prelomnih odločitvah in s tem tudi splošnemu napredku prehitele nekdanja Nemška demokratična republika, Poljska, Češka in Estonija, čivkajo že vrabci na strehah. Da pa nas prehitevajo in dohitevajo tudi Litva, Latvija, Madžarska in druge t.i. postkomunistične države, nam seveda nikakor ne more biti v ponos. O vzrokih za slovensko stopicanje na mestu bi lahko napisali debele razprave, a dejstvo ostaja, da sodimo med manj uspešne tranzicijske zgodbe. Ko se bomo – še zlasti imam pri tem v mislih levi del slovenske politike – končno soočili z dejstvom, da je aprila 2009 velika večina poslancev Evropskega parlamenta, tudi VSI slovenski, podprla Resolucijo Evropskega parlamenta o spominu in zavesti, v kateri so bili enakovredno obsojeni fašizem, nacionalni socializem in komunizem, bomo lažje zadihali.

IMG_9738

Sramotno sprenevedanje levega dela slovenske politike ob štirikratnem neuspešnem sprejemanju evropske resolucije in tuljenje po družabnih omrežjih, kako “spet prekopavamo kosti” in “delimo slovensko javnost”, je zgolj žalosten odraz stanja duha v delu slovenske populacije. Uveljavljen družboslovec John Keane govori o nezmožnosti relevantnega presojanja sedanjosti, če ne poznamo preteklosti. In bojim se, da je precejšen del slovenskega življa ujet v stare vzorce presojanja, kaj je prav in kaj narobe. Kljub mnogim novim znanstvenim in strokovnim publikacijam, ki so izšle pod okriljem Študijskega centra za narodno spravo ter drugje, tako še vedno vsako leto znova poslušamo izmišljotine ob različnih “jubilejih” obskurnih “bitk”, “dogodkov”, “junakov” itd. Tudi 23. avgust, ki ga od leta 2009 v državah članicah Evropske unije obeležujemo kot dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov – ne pozabimo, slovenska vlada pod vodstvom Janeza Janše ga je leta 2012 potrdila kot dan spomina tudi na Slovenskem – je bil še donedavna bolj kot ne skrita umazana podrobnost slovenskega zgodovinskega spomina.

Pakt Hitler-Stalin in njegove žrtve
Kot vemo, sta 23. avgusta 1939 nacionalsocialistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza, ki sta v dvajsetem stoletju povzročili najhujše zločine (vojne zločine, zločine proti človeštvu, genocid) sklenili pogodbo o nenapadanju. Konec septembra 1939 sta obe državi sklenili še t.i. mejno in prijateljsko pogodbo. Obe pogodbi sta vsebovali tajni dodatni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav in medsebojno podporo pri okupaciji sosednjih ozemelj. Neizpodbitno dejstvo je, da sta Nemčija in Sovjetska zveza začeli drugo svetovno vojno kot zaveznici. Nemčija je napadla Poljsko 1. septembra 1939, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Sovjetska zveza je potem leta 1940 zasedla in priključila tudi baltske države: Estonijo, Latvijo in Litvo, napadla je tudi Finsko, ki pa se ji je odločno zoperstavila. Kot poudarja zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, sta SZ in Nemčija sodelovali na vseh mogočih področjih. Med drugim sta podpisali tri gospodarske sporazume, tako da lahko danes upravičeno trdimo, da je SZ pomagala graditi nemško vojno industrijo in obratno.

IMG_9744

Dan spomina na žrtve totalitarizmov bomo letos že enajstič v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo obeležili v četrtek, 22.8., s položitvijo cvetja pred spominska obeležja v Ljubljani in večerno sveto mašo ter slovesnostjo v stolnici Sv. Nikolaja. Z nami sodelujeta tudi Vojaški vikariat Slovenske vojske in ljubljanska stolnica. Naslednji dan pa bo v soorganizaciji finskega predsedovanja Evropski uniji in poljske vlade v Varšavi potekala pomembna mednarodna konferenca, na katero smo poleg pravosodnih ministrov EU povabljeni tudi nekateri predstavniki Platforme evropskega spomina in vesti. Ob spominu na osemdesetletnico podpisa pakta med Hitlerjem in Stalinom bomo razpravljali o “spominu, resnici in pravici” za žrtve nacionalsocialističnega in komunističnega totalitarizma. Ne dvomim, da bodo v Varšavi prisotni visoki predstavniki evropskih držav in institucij, ki si ne želijo ponovitve totalitarnega zla in nemirnega dvajsetega stoletja. Ob tem bi si želela, da bi se tudi na slovenski politični sceni vsi njeni akterji zavedali pomembnosti znane misli, ki pravi, da je potrebno poznati in ovrednotiti preteklost v vseh razsežnostih, da ne bi ponavljali njenih krvavih zablod.

“Izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod fašizmom in nacizmom; 

Izkazujemo čast in žalujemo za vsemi Slovenci, ki so trpeli pod komunizmom; 

Izkazujemo čast vsem Slovencem, ki so iskali mir in se niso mogli izogniti vojni; 

Izkazujemo čast in slavimo pogum vseh Slovencev, ki se trudijo za narodno spravo; 

Slavimo vse Slovence, ki se borijo za ohranitev slovenske neodvisnosti in njene identitete; 

Slavimo pogum, sočutje in dostojanstvo slovenskega naroda.”

(Besedilo na spominski plošči slovenskim žrtvam vseh totalitarnih režimov, Prešernova 31, Ljubljana)

Andreja Valič Zver

nazaj na vrh