Kdo bo novi predsednik Evropske komisije? Izpostavljeno

  • Napisal  Marco Gombacci
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Kdo bo novi predsednik Evropske komisije?

Z evropskimi volitvami 26. maja je na površino izplaval še bolj razdrobljen Evropski parlament. Od leta 1979 dalje sta nad izvoljenim evropskim zborom imeli monopol Evropska ljudska stranka in Evropska socialistična stranka. Od 26. maja 2019, štirideset let kasneje torej, pa bosta potrebovali druge stranke, da bi dosegli večino.

 

Evropski parlament ima seveda ključno vlogo, saj bo moral potrditi imenovanja šefov držav in premierjev na ključne položaje v prihodnjem zakonodajnem obdobju: predsednika Evropskega sveta, predsednika Evropske komisije, predsednika Evropskega parlamenta, visokega predstavnika za zunanjo politiko in druge komisarje. To pomeni, da bodo morali biti voditelji EU povsem prepričani, da imajo v parlamentu več kot 50 odstotkov glasov, kar pa bo mogoče doseči le z zavezništvom ljudske, socialistične in liberalne strani.

Prav liberalci bodo imeli odločujočo vlogo: ker so se jim priključili evropski poslanci iz En Marche, stranke francoskega predsednika Emmanuela Macrona, so postali jeziček na tehtnici. Brez liberalcev bi ljudska stranka in socialisti ne mogli dobiti večine in bi izgubili oblast. Tudi zavezništvo z “desnimi” bi bilo težko: koalicija med ljudskimi in konservativnimi strankami ne bi pripeljala do želene številke, ki bi omogočila upravljanje Evropske unije.

Dvoumna vloga Macrona

In zato vstopa v igro dvoumna figura francoskega predsednika Macrona, evropsko orientiranega po besedah, a nacionalista v dejanjih, ki bi lahko narekoval prihodnjo evropsko politiko v imenu francoskih interesov, slabo prikrito za svojim proevropskim obrazom. O imenih voditeljev skupnosti pa se bo kljub vsemu treba pogajati s sogovorci, nemška kanclerka Angela Merkel pa zagotovo ne bo želela, da se ji pred nosom izmuznejo pomembni položaji, ki so bistvenega pomena za Nemčijo.

Proces vodilnega kandidata (stranka, ki dobi največ glasov na evropskih volitvah, ima pravico imenovati predsednika Evropske komisije) ni uspel. EPP je na kongresu v novembru 2018 izvolila Bavarca Manfreda Webra, vendar pa je prav poslanec EPP Madžar Viktor Orbán izjavil, da bo vložil svoj veto nanj, ker naj bi bil “premalo konservativen” (zanimivo je, kako je na drugi strani političnega spektra grški premier Cipras obljubil, da bo vložil svoj veto na Webra kot “preveč konservativnega”).

Manfred Weber in Michel Barnier. (Foto: epa)

Poleg Webra v Bruslju vztrajno kroži tudi ime ljudskega politika, ki je blizu Merkove, pa ni Nemec (Nemčija bi lahko izgubila predsedovanje Evropski centralni banki), in blizu Macrona. Gre za Francoza Michela Barniera, glavnega pogajalca za brexit. Kot izkušen politik se je med volitvami poskušal potuhniti in je zanikal vsakršen lastni interes za ta položaj.

Nihče si ne želi Junckerja še za nekaj mesecev 

Drugi pomemben del zadeva Italijo. Prav zanimivo bo videti, kako se želi rumeno-zelena italijanska vlada vključiti v prihodnjo evropsko vlado. Zaradi nedavnih sporov med Brusljem in Rimom si lahko predstavljamo, da bodo tradicionalne stranke potiskale Italijo v obrobno vlogo in ji zaupale položaje z majhno veljavo. Vendar pa bi to lahko samo zvišalo raven že obstoječega političnega spopada, povečano splošno nezadovoljstvo z Evropsko unijo pa bi lahko prineslo korist le suverenističnim strankam.

V tem zapletenem klopčiču, ki mu lahko zavida Rubikova kocka, bodo imeli v rokah pomemben adut tudi tako imenovani suverenisti. Čeprav je res, da bi v Evropskem parlamentu, če bi bili nepovezani, lahko imeli le sekundarno vlogo, je prav tako res, da bi lahko vlade, ki jih vodijo evroskeptiki, kot so Italija, Madžarska, Poljska, blokirale številne predloge direktiv ali uredb v Svetu Evrope, ko bi ustavljale tudi vsakršen poskus oblikovanja federalistične Evrope, tako ljube evropskim liberalcem.

Špekulacije v tisku postavljajo rok za sklenitev sporazuma v junij. Nova komisija za mandat 2019–2024 bi tako morala uradno začeti z delom 1. novembra 2019. Če se ne bi mogli sporazumeti, bi lahko ta datum premaknili in bi se zato Junckerjev mandat podaljšal še za nekaj mesecev. A to je hipoteza, ki si je nihče ne želi.

Marco Gombacci

nazaj na vrh