Kavarna Hayek: Gospodarska kriza za telebane ali česa socialisti ne razumejo

  • Napisal  Kavarna Hayek
Kavarna Hayek: Gospodarska kriza za telebane ali česa socialisti ne razumejo Foto: Wikipedia

Bernard Arnault, izvršni direktor LVMH, je pred tedni napovedal, da prihaja nova in zastrašujoča globalna gospodarska kriza. Ni edini. Krizo že nekaj mesecev napovedujejo tudi v Sloveniji: Svet24 je oktobra lani zapisal, da je finančna kriza pred vrati, kriva naj bi bila skrajna desnica; Dnevnik je januarja letos vlekel vzporednice med krizama 1929 in 2008 ter ugotovil, da je malodane vprašanje ur, ko bo svet stopil v novo recesijo; Delo je avgusta napovedalo, da je nova kriza takoj za ovinkom.

Take napovedi niso nič novega in se pojavljajo že ves čas, okrepile so se predvsem po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, ko so milijarderjevi politični nasprotniki v njem našli tudi krivca za prihajajočo recesijo. Ki, kakopak, še ni prišla. Tej noriji se je pridružil tudi Nobelov lavreat Paul Krugman, a so ga borze, rast ameriškega gospodarstva in zmanjševanje nezaposlenosti kmalu demantirali. Tudi sicer se Krugman do zdaj ni ravno izkazal s točnimi napovedmi. Tako je denimo za Irsko dejal, da bo šla po poti Grčije; pel je hvalospeve argentinski socialistični ekonomiji, ki naj bi bila v dobri kondiciji; za internet je leta 1998 dejal, da bo do leta 2005 postal popolnoma brez pomena; Veliki Britaniji je zaradi varčevalnih ukrepov napovedal propad. To so njegove le najbolj zgrešene napovedi, drugih je še več, zato bi bilo zanj najboljše, da se ne ukvarja z napovedovanjem prihodnosti, čeprav je očitno, da je bila njegova zadnja napoved samo sredstvo, da obračuna s političnim nasprotnikom in izzove paniko na trgih. Podobno je z levico, ki že stoletje napoveduje, da prihaja konec kapitalizma, a apokalipsa nikoli ne pride. In ko ne pride – enako kot apokaliptični kulti, ki napovedujejo konec sveta – levičarji pravijo, da je bodisi nekaj prišlo vmes bodisi so oni preprečili zlom. Pravzaprav se ravnajo po parafraziran Titovem nasvetu. Avtokrat je namreč dejal: »Delajmo kot da bo 100 let mir in se pripravljamo kot da bo jutri vojna,« marksistični ekonomisti pa pravijo, da kriza ves čas prihaja, zato se moramo nanjo ves čas pripravljati.

A zadeva je veliko bolj preprosta. Ni potrebno biti velik ekonomski strokovnjak za napoved, da prihaja recesija. Krize (večje ali manjše) vedno pridejo. Ko je gospodarstvo v obdobju največje rasti, recesija vedno pride. Podobno kot bi rekel: »Za dežjem vedno posije sonce.«

Gospodarstvo raste v ciklusih, to je ekonomska realnost, cilj ekonomske politike pa je, da se zmanjša velikost variacije oziroma da je padec rasti gospodarstva čim manjši in da se obdrži pozitivni trend (primer je ameriško gospodarstvo). In recesije niso samo nekaj slabega, ampak so na nek način dobre. To je čas, da se »očisti« trg ne dovolj učinkovitih, neproduktivnih in privilegiranih gospodarskih subjektov. In to je čas, ko se običajno izkaže, da je velikost krize odvisna od tega, koliko je država z regulacijami vpeta v gospodarstvo. Čim bolj je vpeta, bolj zastrašujoča in dolgotrajnejša je kriza.

Seveda so tudi načini, kako prebroditi krizo, zelo različni. Slovenija »čiščenja« ni prepustila trgu, ampak se je takrat vlada Boruta Pohorja dodatno zadolževala, da je nad vodo obdržala gospodarske subjekte, ki bi po vseh merilih trga morali propasti, ter ohranjala privilegije javnega sektorja. Za razliko od Estonije, ki je trgu prepustila »očiščenje« in je po zelo kratkotrajnem padcu BDP (podobno je bilo v vseh Baltskih državah) in zaposlenosti danes spet krepko pred Slovenijo. A Estoniji je to uspelo, ker so po padcu Berlinskega zidu ljudje dojeli, da socialistični gradualizem ne prinaša napredka in je njihov predsednik vlade v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v prakso prenesel ideje Miltona Friedmana.

Gospodarske krize so torej povsem naraven ekonomski ciklus »očiščenja«. Naj ponazorim z enostavnim primerom. V mestu sta dva frizerja. Prvi zelo gleda na stroške, ki jih znižuje, zato ima cene nižje od drugega, ki povrh vsega od države prejema subvencije, da ima lahko cene, ki so konkurenčne prvemu frizerju in da lahko obdrži zaposlene. Drugega frizerja bi trg zavrgel že davno, kaj šele kriza. Toda največja napaka je, če država z dodatnimi sredstvi pomaga drugemu, da prebrodi krizo. (O škodljivosti subvencij, ki niso samo običajen oborožen rop državljanov, ampak spodbujajo proizvodnjo blaga in storitev, za katera na trgu ni dovolj povpraševanja, da bi bila donosna, povečana ponudba pa je umetno ustvarjena, sem že pisal, zato ne bom ponavljal.)

Seveda od državljanov nihče ne pričakuje, da bodo to razumeli, saj se povsem logično bojijo za delovna mesta in svoje plače. Težava je, če paniko ustvarjajo politiki, ki se nato sanacije krize lotijo z nekaterimi socialnimi ukrepi, ki samo trenutno odpravijo težave, kar je seveda v škodo dolgoročnejšega trenda gospodarske rasti. Zato je naslednja kriza za tako državo še hujša, kot je bila predhodna. Dokler država dokončno ne bankrotira.

Vir: Kavarna Hayek

nazaj na vrh