Kavarna Hayek: Davčne oaze in Miki Miška

  • Napisal  Kavarna Hayek
Kavarna Hayek: Davčne oaze in Miki Miška Foto: Wikipedia

V začetku septembra je Amazon, največji svetovni on-line trgovec, objavil novico, da išče nove prostore in da sedež mogoče ne bo več v Seatllu. Povedano drugače. Amazon se napovedal umik z območja, kamor gravitira skoraj štiri milijone ljudi. Takoj po objavi so na Amazon začele prihajati ponudbe županov iz vseh Združenih držav Amerike (ZDA). Kar ne preseneča, saj je Amazon v Seatllu zaposlil 40.000 ljudi, posredno je ustvaril še 50.000 delovnih mest, v mestno infrastrukturo je vložil 3,7 milijarde dolarjev, plačal več milijard davkov, napolnil je hotele v mestu in okolici, saj je samo lani rezerviral 233.000 nočitev.

Zakaj taka odločitev? Levičarski aktivisti so več mesecev protestirali in zahtevali, da mestni možje bolj obdavčijo bogate. Najprej so pred dvema letoma povečali minimalno plačo s 7,25 dolarja na 13 dolarjem, kar je, ne boste verjeli, pripeljalo do tega, da so se zaposlenim v povprečju zmanjšali dohodki (to je pokazala raziskava, ki jo je naročil županov urad), nato so se letos odločili, da morajo vsi meščani, ki zaslužijo več kot 250.000 dolarjev, plačati 2,5-odstotni dodatni davek. In glede na to, da je Amazon dober plačnik, njegovi zaposlenim pa imajo nadpovprečne dohodke, je jasno, da bo odločitev najbolj prizadela prav delavce Amazona. Ni treba posebej poudarjati, da je župan Ed Murray militantni levičar (demokrat), povrh vsega še homoseksualec. Ko so meščani po tej odločitvi mestnih oblasti in najavi odhoda Amazona začeli dvigati glas, je stisnil rep med noge in odstopil. Njegov naslednik Tim Burgess (nekoč republikanec, danes demokrat) se je takoj začel pogajati z Amazonom in kot zdaj kaže, bo Amazon ostal v Seatllu, a levičarji ne bi bili levičarji, če globalne družbe ne bi obtožili poskusa izogibanja plačila davkov.

Precej podobna je zgodba z novimi predstavljenimi tako imenovanimi »rajskimi dokumenti«, ki razkrivajo osebe, ki poslujejo prek »davčnih oaz«. S temi imeni se označujejo kraji, območja ali države na zemeljski obli, ki imajo ljudem prijazne davke. Ljudem prijazne davke pa pomeni, da jim država od plačila, ki tega dobijo za opravljeno delo, ne vzame polovico, kot je primer v Sloveniji. A taki kraji so za levičarje vseh vrst in barv zlo na zemlji, ljudje, ki prek njih poslujejo, pa pohlepneži, davčni utajevalci, ki ne pustijo, da si od njihovega dela paraziti odrežejo še bolj zajeten kos pogače. Progresivna misel pravi, da bi bilo vsem boljše, če ljudje ne bi poslovali prek davčnih oaz, poleg tega (če bi vsi plačali davke) bi bili lahko davki nižji. Kar seveda ne drži. Davki zagotovo ne bi bili manjši, ampak bi več denarja ostalo za parazite, več bi bilo denarja za tovarišijski kapitalizem.

Tovariši socialisti mešajo vzrok in posledice. Državljani ne plačujejo davkov zato, da bi jih potem znižali, ampak se davki znižajo zato, da bi jih ljudje plačali. Če tako veliko ljudi ne plačuje davkov oziroma svoje poslovanje selijo v davčne oaze, to pomeni, da ima neka država najmanj eno težavo od naslednjih dveh: prvič, javna poraba države ne neodgovorna in netransparentna, zato so tudi ljudje neodgovorni do države; in drugič, davki so previsoki in niso sorazmerni s tistim, kar država državljanom vrača nazaj (države, ki so »izgubljene v vesolju«).

Zato posamezniki pač poslujejo v državah, kjer so davki nizki. In zato niso nobeni davčni utajevalci. Zakonodaja pač dopušča poslovanje kjerkoli na svetu, to poslovanje pa mora biti v skladu z zakoni, kjer je človek davčni rezident, in skladu z zakoni države, kjer je sedež podjetja. Poglejmo povsem enostaven primer lastnika podjetja, ki je imelo konec leta 100.000 evrov dobička. Če ima podjetje sedež v Sloveniji, najprej plača 19-odstotni davek na dohodek pravnih oseb, kar pomeni, da si država takoj vzame 19.000 evrov. Podjetju tako ostane 81.000 evrov za izplačilo dividend, ki so obdavčene s 25-odstotno stopnjo. To pomeni, če si jih lastnik izplača, plača državi 20.250 evrov, njemu ostane 60.750 evrov. Če pa ima sedež podjetja denimo na Angvili, kjer dobiček podjetja ni obdavčen, dobi slovenska država (ker je kot fizična oseba davčni zavezanec v Sloveniji) le 25.000 evrov (davek na izplačilo dividend), posamezniku ostane 75.000 evrov.

Še bolj absurdna je zadeva s plačami. Denimo, da se lastniku leto dni ne da delati in si reče, da si bo z dobičkom izplačeval plačo. Najprej mora odšteti 19-odstotni davek od dohodka pravnih oseb, kar pomeni, da za plačo lahko nameni 81.000 evrov. Ta vsota pa je dovolj za izplačilo dvanajstih plač v višini 5.800 evrov bruto (računati je treba bruto bruto, ki je strošek delodajalca in na mesec znaša 6.700 evrov). Vsak mesec tako posamezniku ostane 3.250 evrov neto. Toliko dobi na svoj račun. Zdaj pa izračunajte, koliko si vzame država. Od 100.000 evrov zasluženega denarja ostane posamezniku le 39.000 evrov, kar 61.000 evrov gre parazitom!

Zato si nekateri omislijo povsem legalno pot, da pridejo do celotnega zaslužka. Če imaš podjetje na Angvili in imaš na računu 100.000 evrov, si lahko vse izplačaš v obliki posojila. To ni kaznivo dejanje, ni davčna utaja, niti izogibanje plačilu davka ni. Je povsem zakonita in legalna pot do lastnega denarja. Ja, žalostno je, da mora posameznik uporabiti različne instrumente, da lahko pride do kar največjega dela denarja, ki ga je ustvaril z lastnimi rokami. In razkrivanju »takih ravnanj« časnik Delo pravi »vpogled v temačni svet davčnih utaj« in »izogibanje plačevanju davkov«. Sem in tja sicer zasledimo priznanje, da so posamezniki in podjetja »izkoristila vrzeli v mednarodnih zakonih«, čeprav ni jasno, kakšnih in katerih mednarodnih zakonov, saj obstajajo le nacionalne davčne zakonodaje, ki so med seboj precej različne.

Za konec si oglejmo nekaj nesmislov v definiciji »davčne oaze«. Prevladuje mnenje, da imajo države, ki so davčne oaze, »ohlapno zakonodajo«, da je »upravljanje podjetij poenostavljeno« in »da imajo nizke davke ali jih sploh nimajo«. Vprašajte se: (prvič), kaj naj bi bila neohlapna zakonodaja? (200 različnih regulacij namesto ene ali dveh?); (drugič), kaj naj bi bilo nepoenostavljeno upravljanje podjetij? (Da podjetje ustanoviš v mesecu dni, namesto v dveh urah?); (in tretjič), kaj je narobe z nizkimi davki? (Bi morali biti tako visoki kot v Sloveniji ali še višji?).

In naprej? Denar v davčne oaze ne »beži pred davkarijo«. Pravilno bi bilo: denar v davčne oaze beži pred krajo države! Edino, kar je sporno, je, da davčne oaze izkoriščajo kriminalne združbe in tako perejo denar od trgovine z drogami, belim blagom, orožjem, se financira terorizem ali v davčne oaze prihaja denar, ki so ga politiki pridobili s korupcijo. Ampak, to ugotavljajo celo strokovnjaki, pranja denarja kriminalcev in politikov je v davčnih oazah vse manj. Zakaj? Ker ga davčne oaze tudi same nočejo več. Zato tovrstni kriminalci in teroristi rajši uporabljajo »davčno urejene« države, ki imajo »neohlapno zakonodajo« in kjer sicer ni »poenostavljanega upravljanja podjetij«, je pa zelo poenostavljeno odpiranje transakcijskih računov. Tak raj, denimo za italijansko mafijo ali teroriste iz Irana, je Slovenija. Na sončni strani Alp se namreč nikomur ne zdi sumljivo, da se na tvoj račun stekajo ogromne vsote denarja, ti ga pa potem prenakažeš ljudem, ki jim je ime Miki Miška ali Jaka Racman. Seveda, kako ti bo to sumljivo, ko pa imaš tudi v Sloveniji ljudi, ki jim je denimo ime Brusli. Ne, sumljivi niso tisti, ki pred očmi vlade in organov pregona operejo milijardo dolarjev, ampak tisti, ki bi radi od plačila za svoje delo državi dali kar najmanj. Ker menijo, da ni pošteno, da jim paraziti vzamejo polovico, v nekaterih primerih tudi več.

Vir: Kavarna Hayek

nazaj na vrh