Kakšno jajce je znesla Sova, če ga je? Izpostavljeno

  • Napisal  Dr. Vinko Gorenak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Vinko Gorenak Dr. Vinko Gorenak

Winston Churchill, znameniti medvojni in povojni konservativni predsednik vlade Velike Britanije, na tem položaju je bil od leta 1940 do 1955, umrl je leta 1965, star 90 let, je nekoč dejal, da so obveščevalne službe kot kokoši, ki nesejo zlata jajca, problem pa je v tem, da jih znesejo preveč poredko.

 

Visoki državni uradniki, zlasti državni sekretarji, ministri, predsednik vlade, države in parlamenta, se morajo zavedati, da so zagotovo tarča prisluhov tujih zainteresiranih obveščevalnih služb. To je nekaj povsem normalnega in pričakovanega. To lahko pričakujejo v razmerju do tujih držav od svoje obveščevalne službe. Dejansko imajo države obveščevalne službe za to in jih tudi plačujejo.

Problem nastopi šele takrat, ko in če jih drugi pri tem odkrijejo. Toda temeljna naloga tistih, ki so na tako izpostavljenih položajih, je, da varno komunicirajo in da se ne obnašajo kot prodajalka solate in njen kupec. Nekaj povsem drugega pa je njihov uradni in diplomatski jezik in odzivanje. Vedno, ko pridejo na dan podatki o tem, da so jim prisluškovale tuje obveščevalne službe, so in morajo biti politiki zgroženi nad tem in morajo to obsojati, sklicujoč se na mednarodno pravo in prijateljske odnose med državami. To je normalno in pričakovano. To pa je tudi vse in vse take afere kmalu utonejo v pozabo.

Te dni odmevata dve aferi, ki za obveščevalne in varnostne službe ter poznavalce njihovega dela to sploh nista. Prva afera se nanaša na to, da je bila Šarčeva vlada, če sodimo po poročanju medijev, seznanjena s tem, da niso bili Američani tisti, ki so pri prisluhih ujeli Jerneja Sekolca in Simono Drenik, ampak je to bila kar hrvaška obveščevalna služba. To je seveda povsem normalno in pričakovano, ni pa še jasno, zakaj je do tega spoznanja, ki to sploh ni, minilo več let. Povsem pričakovana je tudi reakcija Marjana Šarca kot politika – predsednika vlade. Hkrati se je pojavila obratna afera − naša obveščevalno-varnostna agencija Sova naj bi pri prisluhih ujela pogovor njihovega duhovnika Ivana Tolja, ki se je pogovarjal z Ludom Bammensom, direktorjem ameriškega investicijskega sklada KKR. Tolj naj bi ga v imenu hrvaške vlade prosil za to, da pri naši POP TV doseže, da ne bo poročala o prvi aferi, da je torej hrvaška obveščevalna služba posnela pogovor med Sekolcem in Drenikovo. Hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković je ravnal enako kot Šarec, zanikal je, da bi za tem bila njihova obveščevalna služba. Vse je torej v skladu z nalogami obveščevalnih služb in vse je v skladu z diplomatskim jezikom med državami.

Jernej Sekolec (Foto: STA)

V arbitražnem tribunalu, ki je presojal o meji med Slovenijo in Hrvaško, sta imeli Slovenija in Hrvaška vsaka po enega sodnika. Naš član je bil Jernej Sekolec, ki ga večina v Sloveniji sploh ne pozna, na ta položaj pa ga je sforsiral takratni predsednik države Danilo Türk, potem ko je zavrnil uglednega mednarodnega pravnika in takrat našega ustavnega sodnika dr. Ernesta Petriča. Danes vemo, da naj bi Türka in Sekolca družila njuna skupna udbovska preteklost. Hrvaška je na ta položaj imenovala uglednega mednarodnega pravnika Budislava Vukasa.

Kakšno je to jajce?
Da bosta tako Sekolec kot Vukas prvovrstni tarči nasprotnih obveščevalnih služb, Hrvaške in Slovenije, je jasno vsakemu amaterju. Vsakemu amaterju mora biti tudi jasno, da sta obe obveščevalni službi skušali pred tem zavarovati vsaka svojega arbitra, ne le z navodili o varnem komuniciranju, ampak tudi s tehničnimi sredstvi. Kje je torej problem? Vukas je stanoval kar na hrvaškem veleposlaništvu v Haagu, kjer so zveze vseh vrst kriptirane in zaščitene. Tako je lahko mirno in varno komuniciral s svojim zunanjim ministrstvom. Sekolec pa se je s predstavnico našega zunanjega ministrstva Simono Drenik pogovarjal, kot se pogovarja prodajalka solate s kupcem. Nič čudnega torej, da je hrvaška obveščevalna služba njun pogovor posnela, kar je bil kasneje razlog za to, da je Hrvaška odstopila od arbitražnega sporazuma.

Če je Sova resnično posnela pogovor med politično vplivnim hrvaškim duhovnikom Ivanom Toljem in Ludom Bammensom, lahko je sicer posnetek dobila od kakšne druge obveščevalne službe, je to, prosto po Churchillu, jajce. Toda kakšno je to jajce in kako se je znašlo na POP TV? Hrvaška se s tem sploh ne ukvarja več. Zdi se, da ne gre za zlato jajce, ampak bolj za gnilo jajce, ki pa se sveti kot zlato in se bo okoli Šarčevega vratu svetilo vse do evropskih volitev in nič več. Kako se je to jajce znašlo na POP TV, pa tudi lahko sklepamo. Morda je to vprašanje zrelo za kakšno parlamentarno preiskovalno komisijo, saj od kriminalistov in tožilcev ne moremo pričakovati, da bi se s tem sploh ukvarjali, čeprav bi se morali.

Dr. Vinko Gorenak

nazaj na vrh