Kako so slovenski košarkarji premagali urok socializma; bo kmalu na vrsti tudi naša država?

Sedanji slovenski selektor je uspeh dosegel tako, da je obrnil dosedanjo logiko in sistem prilagodil košarkarjem. Sedanji slovenski selektor je uspeh dosegel tako, da je obrnil dosedanjo logiko in sistem prilagodil košarkarjem. Foto: arhiv Demokracije

Verjamem, da je ob epohalnem uspehu slovenske košarkarske reprezentance marsikateri ljubitelj športa, vsaj iz starejše generacije, znova potočil kakšno solzo za nekdanjo Jugoslavijo. Nekdanja skupna država je imela namreč košarkarski »dream team«, petkrat je osvojila naslov evropskega prvaka, trikrat je bila svetovni prvak, enkrat pa olimpijski, če odštejem vsa ostala odličja.

Jugoslavija je nazadnje evropski vrh dosegla tako rekoč v času slovenske osamosvojitvene vojne, ko je košarkarsko prvenstvo v Rimu predčasno zapustil tedaj edini Slovenec v jugoslovanski ekipi Jure Zdovc, ekipo pa je vodil Dušan »Duda« Ivković, od nedavnega upokojeni trener ter večkratni selektor. Ni dvoma, da je jugoslovanska reprezentanca imela v svojih vrstah tako rekoč same najbolj talentirane košarkarje, ki so v glavnem prihajali iz Srbije in Hrvaške, kar pa ne pomeni, da vmes ni bilo Slovencev. Glede na takšno koncentracijo košarkarskih talentov ni bilo nenavadno, da je naša nekdanja skupna država brez težav osvajala odličja na velikih tekmovanjih.

Kronični neuspehi

Z razpadom Jugoslavije so na njenem ozemlju nastale nove košarkarske reprezentance. Tudi slovenska. Prvič je na velikem tekmovanju nastopila na evropskem prvenstvu leta 1993 in se med šestnajstimi ekipami prebila na predzadnje mesto. Po svoje neuspeh, a to je bil šele prvi nastop zeleno-belih. Izbrano vrsto je tedaj vodil Janez Drvarič, ki ga je kasneje zamenjal legendarni trener Olimpije Zmago Sagadin. Pod njegovo taktirko je bila ekipa nekoliko uspešnejša, dosegla je deveto mesto, a vseeno je bilo to daleč od vrha. V naslednjih letih so sledili selektorji Andrej Urlep, Boris Zrinski in Slobodan Subotić, a tudi takrat se ni zgodila želena uvrstitev vsaj med osem najboljših, pač pa se je slovenska zgodba največkrat zaključila že po koncu prvega dela prvenstva, torej po skupinskem delu. Šele Aleš Pipan se je leta 2005 s šestim mestom nekoliko bolj približal vrhu, a za medalje lačne košarkarske navdušence to ni bilo dovolj. Je pa ta uvrstitev zadostovala za nastop na svetovnem prvenstvu naslednje leto, ko je na sceno prvič stopil Goran Dragić. Na evropskem prvenstvu 2007, ko je ekipo ponovno vodil Aleš Pipan, je sledilo sedmo mesto, še najbližje medalji pa je bila ekipa dve leti kasneje, ko jo je že vodil nekdanji reprezentant Jure Zdovc – takrat sta Slovenijo od bronaste medalje ločila poraza proti Srbiji in Grčiji, a vendarle je bila to najvišja uvrstitev do tedaj, namreč četrto mesto. Znova je sledilo svetovno prvenstvo, kjer je slovenska ekipa pod vodstvom Memija Bečirovića dosegla osmo mesto, prihod slovitega Božidarja Maljkovića na mesto selektorja – Slovenijo je popeljal na dve evropski prvenstvi – pa še vedno ni prineslo želenega cilja: medalje. Ko je Slovenija leta 2013 gostila EP, se je morala slovenska izbrana vrsta zadovoljiti s petim mestom. Sledila je nova era Jureta Zdovca, ki je reprezentanco popeljal na svetovno prvenstvo leta 2014 in na evropsko prvenstvo leto kasneje. Slednje je bilo spet razočaranje: Slovenije ni bilo niti med prvimi osmimi, kaj šele med kandidati za medaljo.

Ključ do uspeha

Razumljivo je, da smo se ob vseh teh neuspehih kar nekako navadili na miselnost, da je naša reprezentanca ena boljših v Evropi, vendar tega ne zna izkoristiti. Nismo pa vedeli, kje je bila napaka, ki je preprečevala slovenski uspeh. Ko je pred slabim letom dni Košarkarska zveza Slovenije oznanila, da bo slovensko reprezentanco vodil dokaj neznani Srb z ameriškim potnim listom ter rusko zvenečim priimkom Igor Kokoškov, nihče ni vedel, kaj lahko pričakuje. Morda je bila to tudi formula za uspeh. Naših košarkarjev tako rekoč nihče ni obremenjeval s pričakovanji. Pripravljalne tekme so kazale razmeroma povprečno podobo slovenske izbrane vrste. Ko pa se je začelo prvenstvo, pa je naša reprezentanca dobesedno »eksplodirala«, še največje preglavice so ji – poleg Srbov v finalu – povzročali nepredvidljivi reprezentanci Finske in Latvije, s katero smo imeli neporavnane račune že vse od leta 2001 dalje. In medtem ko Srbi besnijo zaradi domnevno krivičnega sojenja, se marsikdo sprašuje, kako to, da je Slovencem po vseh teh neuspehih – od dvanajstih dosedanjih evropskih prvenstev ji je uspelo le enkrat priti v polfinale – tokrat uspel veliki met in to kar z naslovom evropskega prvaka. Kje je ključ za uspeh? Je ta reprezentanca res kadrovsko močnejša od vseh dosedanjih selekcij, ki smo jih imeli na velikih tekmovanjih? Je razlog morda v selektorju, ki je v ekipo vnesel zmagovalni duh, značilen za ligo NBA?

Podrejenost sistemu ubija ustvarjalnost!

Zdi se, da je doslej najboljši odgovor na ta vprašanja podal nekdanji reprezentant Marko Milić, ki ni samo prvi slovenski košarkar v NBA, pač pa je velik talent pokazal že v najstniških letih, tako kot sedaj Luka Dončić – tudi z mladostnim tveganjem (zabijanje na koš sočasno s skokom čez športni avtomobil). Poglejmo, kaj je Milić dejal za športni dnevnik Ekipa o Kokoškovu: »Ta je razumel, da mora taktiko ekipe podrediti Dragiću in Dončiću in jima pustil proste roke pri kreiranju igre. Ni šlo torej za nek zaprt sistem, kjer mora vse iti od točke A do točke B kot prejšnja leta. Dragić se je na tem EP povsem razživel in pokazal tako dominantne predstave, kot jih sam nisem videl že od časov Saše Đorđevića in še prej Dražena Petrovića. Redko se pojavi posameznik, ki ima tak učinek na ekipo, ne samo s koši, ampak tudi na soigralce. Ob takšnem vodji tudi drugi pridobijo na sigurnosti.« In še: »Veliko vprašanje je, ali bi bili tako uspešni tudi ob takšnem sistemu kot prejšnja leta, ko so selektorji mislili, da je sistem pomembnejši od igralca. Dragić prejšnja leta ni razširil svojih kril, bilo je tako, kot če bi porsche vozil 60 kilometrov na uro. Tokratno igro Slovenije bi lahko poimenoval organizirana improvizacija. Taktika je temeljila na domišljiji in izbiri igralcev, v največji meri Dragića in Dončića. Njiju se ne da 'popredalčkati'. Če bi selektor vztrajal na nekem zaprtem sistemu, kot je bilo to prejšnja leta, to za to ekipo ne bi bilo ravno idealno. Kokoškov se je izkazal kot idealna kombinacija nekoga z balkansko miselnostjo in 15-letnimi izkušnjami iz NBA. Hitro je uvidel, da ni najpomembnejši njegov sistem in njegove reakcije, ampak, da je najvažnejše, da iz vsakega igralca, ne glede na to, za koga gre, skuša izvleči njegov maksimum. Čeprav je bil vseskozi v ozadju, je posledično ravno zato postal še večja legenda. Pritiskal je ravno na prave gumbe, tako da so bili na koncu zadovoljni prav vsi. Pokazal je tudi nekaj takšnih potez, ki jih ne bi pričakoval prav nihče. Iz igralcev, ki so bili prejšnja leta povprečni, je naredil nosilce in z njimi celo končal finalno tekmo.«

Ste razumeli Milićevo poanto? Torej: pomembno je, da se posameznik povsem razvije in se tako vklopi v delovanje ekipe, ne pa da je ekipa nekakšen zaprt sistem, ki posameznika zamori. In to je bil ključ do uspeha. Navsezadnje je bil ključ do uspeha celo to, da je Kokoškov poskrbel za izkoristek potencialov vseh reprezentantov in je zato lahko lažje ob samem finišu zadnje tekme zelo utrujenega Dragića posadil na klop, Slovenija pa je vseeno vodstvo tekme obdržala do zaključnega piska sodnikov – brez utrujenega Dragića in poškodovanega Dončića, ki sta dogajanje opazovala s klopi. Dejstvo je, da ima Slovenija na razpolago veliko ožji krog košarkarjev kot jih je nekdaj imela SFRJ – to je jasno. Prav zato je bilo potrebno iz teh, ki so nastopili na evropskem prvenstvu, iztisniti maksimum.

Osvoboditev izpod jarma socializma

Sedaj pa poskušajmo Milićeve besede prenesti še v vsakdanjo družbeno in politično stvarnost. Mislim, da to niti ni težak opravek. Če dandanes opazujete Slovenijo, lahko opazite, da je slednja dejansko obdržala vse bistvene lastnosti socializma, v katerem se mora posameznik strogo podrejati sistemu in zato ne more razviti svojih potencialov. Tovrstne »uravnilovke« in »glajhšaltunge« nas tepejo praktično povsod, ne samo v politiki in državni upravi, pač pa tudi v mnogih podjetjih, na delovnih mestih in celo v civilni družbi. Kdor štrli iz povprečja, je hitro deležen »rezanja špic«. Najbrž to tudi sami občutite vsak dan. In prav zaradi takšnega nasilnega podrejanja sistemu veliko mladih zapušča našo državo in si išče nove priložnosti v tujini. Velika škoda je, da ljudje tega ne prepoznajo in na volitvah vedno znova nasedejo novim obrazom, ki razen novega videza prinašajo staro vsebino. Kakor bi rekli naši južni bratje: »Isto sranje, drugo pakovanje!«

Tudi Slovenija nasploh potrebuje novega »selektorja«. Takšnega, ki bo omogočil, da Slovenke in Slovenci razvijemo vse potenciale. Vse v slogu »organizirane improvizacije«, kot je to v naši izbrani vrsti uveljavil Igor Kokoškov. Potrebujemo Slovenijo, kjer bodo lahko vsi uveljavljali svoje talente in razvijali svoje potenciale, kjer ne bo sistem dušil naših zmožnosti. Zato tudi potrebujemo takšno oblast, ki bo tvegala takšne korake in odstranila neznosen pritisk birokracije, etatizma ter starih paradržavno-mafijskih povezav. Šele takrat bo Slovenija res lahko svobodna.

nazaj na vrh