Jože Biščak: Zaporedje dogodkov v glavi Dejana Ž. na cesti v Nikamor Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (foto: Pixabay) Simbolična fotografija (foto: Pixabay)

Nisem povsem prepričan, ali je David Byrne sam dobro vedel, kaj je hotel povedati s pesmijo Road to Nowhere (cesta nikamor). Frontman skupine Talking Heads, zame sicer ene boljših skupin novega vala, je namreč večkrat spreminjal interpretacijo, v njej je marsikateri oksimoron, njegovi oboževalci si jo še danes razlagajo vsak po svoje: eni menijo, da prinaša optimizem, drugi v njej vidijo brezizhodnost položaja, v katerem se znajde človek. Nisem tu, da bi si domišljal, da vem, kaj je Byrne v resnici mislil in česa ni, ampak osebno mi je bližje zadnja razlaga – namreč, da je točka na “poti do nikamor” kraj, kjer se ustvarja kaos, prodaja megla in slikajo gradovi v oblakih. Zamegljen um javnosti sprejema obljube, za katere sicer ve, da niso uresničljive, a jih zaradi odsotnosti jasne vizije posvoji.

Točno na tej točki je Šarčev peterček (LMŠ, SMC, SD, DeSUS in SAB). Trezen premislek Mateja Tonina, da ne bo vzdrževal razmer (denimo v zdravstvu), ki so jih povzročile stranke zadnje vlade, ki na volitvah vse skupaj niso dobile toliko glasov kot SDS, zdaj pa se ponujajo kot rešiteljice za vse hudo, je NSi začasno popeljal iz računice globoke države. Edina opcija, ki se zdaj ponuja različicam levičarskih strank, je, da se zatečejo po pomoč k Levici. Slednja z Lukom Mescem na čelu v koalicijo sicer ne bi šla, bi pa sodelovala projektno iz opozicije.

Kar je pravzaprav vseeno, Levica bi bila tista, ki bi narekovala tempo in dajala usmeritve vladi. Poleg tega bi to pomenilo ne samo, da bi obtičali na cesti v Nikamor, ampak bi se ta pot spremenila v avtocesto v Propad. Jasno je namreč, da vstop Levice v vlado – ali njena parlamentarna podpora manjšinski vladi – pomeni, da resnični mandatar ne bo Marjan Šarec, ampak Luka Mesec. Tega se očitno zavedajo tudi sami, zato se še naprej vrstijo napadi na Mateja Tonina in dnevno lobiranje, naj si vendarle premisli in ugodi želji po koaliciji 5 + 1, ki bo pokazala in dokazala zmožnost delovanja zunaj ideoloških okopov. In hkrati še vedno vztrajajo, da z Janezom Janšo nihče izmed peterčka ne bo nikoli šel v koalicijo.

Najbolj glasen v zgodbi je Dejan Židan, član stranke, ki je neposredna naslednica komunistov, ki so pol stoletja vzdrževali totalitarni sistem, zapirali drugače misleče, dobesedno iztrebljali slovensko intelektualno, podjetniško in duhovno elito. Židan je zato zadnji, ki lahko predsedniku SDS očita delovanje z žalitvami in napade na politične konkurente, ob tem, da navrže, da Janša žanje tisto, kar je sejal. Očitno je, da je zaporedje dogodkov v njegovi glavi spomin zlate ribice.

Pogrom se je začel, ko je Janša dregnil v udbomafijske finance

Janez Janša je bil tranzicijski levici in silam kontinuitete, ki jih je Danilo Slivnik imenoval Kučanov klan, danes jih prepoznamo v omrežju snovalcev globoke države in njihovih dedičev, ves čas trn v peti. Marsikaj bi udbovsko omrežje liderju SDS oprostilo, tudi njegove ideološke poglede. Če bi se le omehčal, bi ga celo podpiralo, kot to danes počne s predstavniki žlahtne desnice, kajti pred mednarodno javnostjo je za naslednike nekdanjih okorelih komunistov in udbovcev dobro, da imajo masko na obrazu. Toda ko je skoraj pred natanko četrt stoletja Boris Platovšek, direktor Adita, vojaški obveščevalni službi (Janša je bil takrat obrambni minister) razkril načrte udbomafije, kako v mladi državi ohraniti politični vpliv in vzporedno ekonomijo ter tako zadržati privilegije in moč zase in za potomce, je Janša dregnil v udbomafijske finance, se pravi nekam, kamor nikdar in nikoli ne bi smel. Začel se je pogrom, ki mu po padcu berlinskega zidu ni enakega v nobeni izmed tranzicijskih držav: podtaknjena afera Depala vas, pozneje je bila vsa krivda za trgovino z orožjem, ki bi morala zaradi mednarodnega embarga ostati tajna, pripisana Janši.

Zdelo se je, da bo ugledna in vplivna oseba iz časov osamosvajanja postala politični mrtvec, v ta namen so bili angažirani »preiskovalni« novinarji, ki so resnično in celotno zgodbo prikrivali. A zgodilo se je nekaj nepričakovanega – na začetku tisočletja je Janez Janša postal predsednik najbolj uspešne poosamosvojitvene vlade. Kar je sledilo, je znano: izmišljena afera Patria se je vlekla skoraj desetletje, danes levica manipulira z zaporedjem dogodkov: kdo je kaj kdaj sejal in kaj je kdo kdaj žel. Ob pomoči Janeza Pogorelca, “žlahtnega desničarja in člana izvršilnega odbora NSi”, češ da Janševa vlada ni možna zaradi “njegove sfere oziroma nahrbtnikov”, ter pozivih, da se ga je treba čim prej “osvoboditi”. Še eden v vrsti od tistih, ki so mu z namenom zavajanja javnosti popačeno zaporedje dogodkov v “kuščarjeve možgane” programirali v Murglah.

Jože Biščak/Nova24TV

nazaj na vrh