Jože Biščak v uvodniku revije Demokracija: Oksimoron Milana Kučana Izpostavljeno

  • Napisal  Demokracija
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Milan Kučan (foto: arhiv Demokracije) Milan Kučan (foto: arhiv Demokracije)

Sovražnemu govoru sledijo dejanja, je na Ilovi gori dejal Milan Kučan. Zadnji šef komunistične partije, ki je odločala o življenju in smrti slehernika v totalitarnem sistemu, bo že vedel, kako se stvarem streže. Najprej so naščuvali ljudi, potem je Udba opravila svoje: sovražniki ljudstva so izginili, če so imeli srečo, so jih samo zaprli ali kako drugače onemogočili. Ta človek bo zdaj govoril o svobodi. O svobodi govora, če smo natančni. Njegova teza je, da se je treba za svobodo govora boriti z omejevanjem svobode govora. Torej, za svobodo z omejevanjem in sankcioniranjem svobode, kar mora narediti država. Diametralno nasprotno od tistega, kar je dejal Tadej Strehovec, češ da je treba na cenzuro odgovoriti s še več govora. Ste opazili razliko med pojmovanjem svobode nekdanjega prvega moža komunistov in mladega katoliškega duhovnika, žrtvijo montiranega procesa, ki se dogaja nam vsem pred očmi? Kučan pač ne more iz svoje kože, navajen je bil (in je še) ukazovati, njegove besede, kot “potrebno je končati” in “ogroža mir” (ogrožanje javnega reda in mira je potreben pogoj za uporabo 297. člena kazenskega zakonika, ki pravzaprav sankcionira verbalni delikt), so neposredno navodilo Šarčevi vladi, tožilstvu in sodnikom naj proti drugače mislečim uporabi ves represivni aparat in naj se drugače misleče kaznuje.

Dokler je ideološki spopad potekal le glede sprave, 2. svetovne vojne, montiranih povojnih procesov in njihovih žrtev, je bila debata s strani levice dopuščena. Nekako se niso počutili ogrožene, zato tudi niso zahtevali ukrepanja represivnih organov. Tokrat je drugače. Počutijo se resno ogrožene, drugače misleči so posegli na področja, kamor po mnenju kulturnih marksistov nikakor ne bi smeli: v vzgojo otrok, izobraževanje, na polje umetnosti.

S kulturnim marksizmom okužen Kučan

Se pravi tja, kjer levica indoktrinira generacije, ki prihajajo. Seveda, nekateri se postavijo po robu, a to je dopuščeno le zaradi vtisa, da je družba demokratična in svobodna. In hitro postanejo žrtve medijskega linča, zato se prej ali slej umaknejo. Medijski imperij, kot je družbe okoli Nova24TV in Demokracije označil Kučan, je šel korak dlje. Javni razpis za domoljubno pravljico je levico povsem iztiril. Uresničujejo se njihovi največji strahovi, saj bo pravljica najmlajše generacije ponovno vzgajala v “pozabljeni” ljubezni do domovine, ohranjanju slovenstva in tradicionalne družine. Zato tudi panični pogrom in Kučanove zahteve, da je to “potrebno končati”.

Milan Kučan obkrožen s totalitarnimi simboli (Foto: Združenje borcev za vrednote NOB Grosuplje)

Žal je s takim razmišljanjem okužena tudi zahodna Evropa. Naravnost grozljivi so izračuni Evropske komisije, da lahko v Evropi živi 3,8 milijarde ljudi, od tega 18 milijonov v Sloveniji. Kako bodo to dosegli, ko pa Evropejke vse manj rojevajo? Odgovor je na dlani – kulturni marksizem, ki je povzročil vzpon socialnih demokracij in posledično zmanjšanje števila avtohtonih prebivalcev, bo demografsko zagato stare celine reševal z naseljevanjem kultur, ki niso samo nezdružljive z Evropo, ampak so njej sovražne. Seveda vzroke za padec rodnosti išče drugje.

Prebujanje tradicionalnosti levica razume kot grožnjo svojemu obstoju

Tako francoski Nacionalni inštitut za demografske študije meni, da ženske v Evropi rojevajo manj otrok zaradi prekarnega delovnega trga. Če bi to držalo, potem je zelo čudno, da je človeštvo sploh preživelo, saj je bila vse do 2. svetovne vojne večina dela prekarnega. Spet druga teza je, da obstaja povezava med neenakostjo (priljubljena tema levičarjev) in nataliteto, a podrobnejša analiza pokaže, da ne moremo trditi, da je stopnja neenakosti (med spoloma, izobrazbo, družbenim položajem in podobno) povezana z rodnostjo.

Kar res znižuje nataliteto in obstaja tudi neposredna povezava, je vmešavanje države v življenje posameznika in družine. Temu lahko mirno rečemo demografija kulturnega marksizma. Če boste poiskali stopnjo rodnosti za sto ali več let nazaj, boste opazili, da kolikor bolj je država skušala vplivati na življenje ljudi, jih nadzorovati in jim je jemala več zaslužka, da bi ga razporejala sama, toliko manj otrok je bilo. V tistem trenutku, ko je država posameznikom obljubila, da bo zanje skrbela, ko bodo ostareli, ni bilo nobene potrebe več po ustvarjanju tradicionalne družine, se pravi tiste družine, ki jo kulturni marksizem prezira. Zato prebujanje tradicionalnosti levica razume kot grožnjo svojemu obstoju.

Jože Biščak

nazaj na vrh