Jože Biščak: Levica se ne more sprijazniti z bolečo resničnostjo Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Jože Biščak Jože Biščak

Ko se je po odstopu Marjana Šarca pokazala možnost, da se namesto odhoda na predčasne volitve (o katerih je ultimativno govoril odhajajoči premier) oblikuje desnosredinska vlada, se je vulgarno zvenečih socialistov lotila panika. Njihovo najogabnejše zlo je spet z vso silo prišlo na dan: vse tiste, tudi iz svojih vrst, ki so menili, da ideja sploh ni napačna, so nemudoma demonizirali. To je nov dokaz, da levičarska agenda in nagnjenost k pretiravanju ne more preseči ideje, da je tisti, ki nasprotuje levici in njeni politiki, avtomatično hudoben. Kot že ničkolikokrat so spet pokazali, da niso ne moralni ne dobri ljudje. So nevarni, poganja jih sovraštvo do desnice in  njenega voditelja Janeza Janše, dejstva ne ovirajo njihovih emotivnih prepričanj v svoj prav; čeprav so vsi, ampak res prav vsi njihovi socialistični eksperimenti, ki so jih ovili v papir nekakšne socialne demokracije, končali kot listi v herbariju. Nazadnje je bil kot posušen rastlinski material prilepljen Šarec. In če ne bo volitev, ki se sicer še vedno kažejo kot najverjetnejši scenarij, se mu bo pridružil tudi Dejan Židan.

 

Levičarji imajo licenco za sovraštvo. Brez vsakega dvoma. Kdor le malo sledi njihovemu besednjaku, bo to z lahkoto ugotovil. Njihova retorika, ko govorijo o ideoloških nasprotnikih na desnici, je bedna.

Bedna v smislu, da njihov besedni zaklad pri opisovanju ljudi, s katerimi se ne strinjajo, ne premore nič drugega kot označevanje konservativne narave za “rasistično”, “ekstremistično”, “homofobno”, “fašistično”, “avtoritativno”, “islamofobno”, “nestrpno”, “mizogeno”, “supremistično”, “nestrpno” in tako naprej.

Levica se ne more sprijazniti z bolečo resničnostjo
Skrajni levičar Darko Štrajn je tipičen primerek. Človek, ki se sicer razglaša za liberalca in ima sam sebe za raziskovalca estetike, je te dni v strahu, da bi se morda vendarle oblikovala neka nova vlada (ki bi bila nagnjena desno in s predsednikom SDS na čelu), na družbenih omrežjih histerično zapisal, da gre za stranko, “ki skupaj s svojo psihotično propagando tvori razvidno ekstremistično desničarsko avtoritarno formacijo“.

Z osredotočanjem na desnico, kjer so po mnenju levičarjev vsi ljudje slabi, odvračajo pozornost od svojih stališč. Ta so v resnici avtoritarna, o njih se ne dvomi, kdor jim ne verjame, je slab. In čeprav so povsem arbitrarna, jih potem medijski mainstream med ljudi razširja kot splošno znana in globalno sprejeta dejstva. To je do skrajnosti pokvarjeno, razkriva pa središče levičarske misli: zavračanje tistega, čemur Francozi pravijo “les faits de la vie”. Povedano drugače. Ker živijo v vzporednem vesolju, levica zavrača življenje kot tako in življenjska dejstva, zato se ne more sprijazniti z bolečo resničnostjo. Desnica se tega zaveda, zato njena ideologija in stališča temeljijo na resničnosti življenja. Človek bi poenostavljeno dejal, da desničarji stojimo na realnih tleh in od boleče resničnosti ne bežimo, niti od nje ne odvračamo pozornosti z gradovi v oblakih.

Ta pomembna razlika med levico in desnico determinira tudi debate, ali so potrebne predčasne volitve ali je mogoča neka nova vlada. Na desnici ljudem priznavamo pravico, da se svobodno odločajo. Tudi zato je stranka SDS jasno povedala, da so pripravljeni tako na predčasne volitve kot na morebitno sodelovanje v novi vladi. In da pri tem ne izključujejo nikogar, pripravljeni so na pogovore z vsakim. Na drugi strani levičarji menijo, da ena politična rešitev (seveda njihova) ustreza vsem ljudem. In to so zdaj predčasne volitve, češ da je jasno, da (stabilne) leve vlade ni mogoče sestaviti. Pri levici gre za eno samo neskončno izključevanje, pri čemer ji zdaj pomaga Ljudmila Novak, krščanska demokratka samo po imenu.
nazaj na vrh