Ivan Šokić: Študent naj bo! Izpostavljeno

  • Napisal  Ivan Šokić / Nova24tv
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Ivan Šokić Ivan Šokić

Pred leti je bilo aktualno vprašanje, ali bi morala univerza skrbeti za razvoj intelektualca ali razvoj strokovnjaka. Odgovori so se razlikovali, šli od ene skrajnosti do druge, na koncu pa je filozofsko obveljala srednja pot, ki pravi, da bi morali biti oboje. Potem je prišla bolonjska reforma.

 

Z bolonjskim načinom študija kakršnokoli ustvarjanje intelektualcev odpade. Za strokovnjake ne rečem, naravoslovni študiji imajo to prednost, da posamezniku do določene mere s svojim zelo specifičnim načinom podajanja znanja uspejo vcepiti veščine, ki bodo na trgu dela tako ali drugače prepoznane. Seveda v kolikor trg dela ve, kaj potrebuje in kaj dela. Končni rezultat je primerljiv s kljusetom, ki ima čez oči poveznjene plašnice.

Enak način študija pri družboslovju in humanistiki enostavno ne deluje. Končni rezultat je kader, ki ima v najboljšem primeru znanje globine luže in širine lokalnega ribnika. V najslabšem primeru je tako znanje kup malih lužic na stari makadamski cesti. V vsakem primeru je za trg dela neprimeren in nepripravljen.

Obliž na amputirani roki
Bolonjski način študija ima veliko problemov. Nekatere bi bilo enostavno rešiti, za druge bi bili potrebni bolj radikalni ukrepi, ki pa se jih tisti na položajih niso pripravljeni posluževati. Študentje svojega študija še zdaleč ne zaključijo v predpisanih treh letih. Predmeti v veliki večini primerov niso primerno prevedeni v bolonjski sistem, saj je šlo le za površno rezanje in lepljenje, pri katerem je bil glavni namen zagotoviti dovolj učnih ur za ves zaposleni kader. K vragu s kvaliteto študija. Še bi lahko naštevali.

Univerza v Ljubljani z razlogom ni več med 500 najboljšimi univerzami na svetu kakor so se včasih radi ponašali, temveč med “prvih” 591 do 600.

Gre za probleme na vseh nivojih. Tako znotraj samega sistema visokošolskega izobraževanja, kot države, pristojnih institucij kot konec koncev celotnega slovenskega trga dela. Vse “rešitve”, ki se sčasoma predlagajo, pa so enakovredne uporabnosti obliža na amputirano roko.

Temu pa se vendar lahko izognemo. Dovolj dober začetek bi bil že razpisovanje prostih mest za določeno smer glede na potrebe trga dela. Potrebujemo več zdravnikov? Potem moramo izobraziti več zdravnikov. Drugače smo obsojeni, da jih uvažamo za začetek z Balkana, kasneje iz držav 3. sveta, medtem ko slovenski mladi zdravniki bežijo v tujino.To so problemi, ki so rešljivi v nekem srednjeročnem obdobju, treba je le vlagati v to. In to davkoplačevalski denar. Če politika kaj zna, je to zapravljati naš denar. Lepo bi bilo, ko bi ga enkrat zapravili za nekaj vsaj na pol koristnega.

Za večino “družboslovnih” služb študij ni potreben
Po drugi strani ne potrebujemo toliko družboslovcev in humanistov.  Če bi njihovo število skrčili vsaj za polovico, bi jih še vedno bilo preveč. Oglasili se bodo zagovorniki klasične izobrazbe. Na fakulteti je prepozno za kaj takega, za klasično izobrazbo mora biti poskrbljeno že v srednji šoli. Fakulteta je vendarle namenjena specializaciji na določenem področju. Po drugi strani bi država lahko spet primerno zaslužila. Redno bi študirali najuspešnejši na maturi (osebno bi želel sprejemne izpite, a to je tema za kdaj drugič), ostali, ki si tako zelo želijo postati filozofi, pa bi morali za to primerno plačati. Ta denar pa bi šel za financiranje študija vseh tistih prepotrebnih zdravnikov.

Verjamem, da bi se število študentov na neperspektivnih študijskih smereh v roku nekaj let radikalno skrčilo. Mogoče celo toliko, da bi profesorski kader imel dovolj časa, da programe preoblikuje v nekaj smiselnega in bolj uporabnega kot je naštevanje vseh 32 namišljenih spolov. Še ena radikalna ideja je, da za večino “družboslovnih” služb več let trajajoči študij sploh ni potreben, a s tem se dotikamo še ene tabu teme, ki bi jo lahko poimenovali inflacija vrednosti diplome. Ta je včasih nekaj pomenila, danes jo malodane ima že vsak.

A za kaj takega je potrebno sodelovanje več kot le enega organa in veliko dobre volje. V teoriji je kaj takega izvedljivo. V praksi pa imamo profesorje, ki si izplačujejo vrtoglave dodatke na “pripravljenost” in državo, ki zapravlja milijone za “študije” in analize, ne da bi karkoli s tem tudi naredila. In potem se čudimo, ko mladi, nadarjeni in doštudirani brez trohice slabe vesti zapuščajo Slovenijo in odhajajo v svet.

nazaj na vrh