Igor Prodnik: Kača

  • Napisal  Igor Prodnik
Eva ponuja Adamu prepovedan sad. Eva ponuja Adamu prepovedan sad. Foto: Wikipedia/Lucas Cranach st.

Kača ima življenjske nazore samo v smislu fantastike, kakršna je recimo v satiričnem romanu nemškega romantičnega pisatelja E. T. A. Hoffmanna Lebens-Ansichten des Katers Murr (Življenjski nazori mačka Murra) - iz leta 1818 , ki ga je v izdaji »100 romanov« mogoče prebrati tudi v slovenščini. Vsekakor pa kača kot podoba, v kateri je zapeljivec v greh prvikrat v zgodovini pristopil k človeku, k naši prvi materi Evi, še kako ima svoje življenjske nazore, namreč nazore zoper življenje, torej ne neživljenjske, ampak življenju sovražne nazore. Gre za nazore padlega angela, hudiča, imenovanega tudi Satan, kar pomeni nasprotnik. Hudič je namreč nasprotnik ne le človekovega življenja in življenja vseh ustvarjenih bitij, kakor ne neha ponavljati nemški filozof Theodor Haecker.

Poglejmo začetni prizor, kako je padli angel govoril Evi v podobi kače:

„Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil GOSPOD Bog. Rekla je ženi: Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu? In žena je rekla kači: Od sadu drevja v vrtu jeva, le z drevesa sredi vrta, je rekel Bog, ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla! Kača pa je rekla ženi: Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo. Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov" (1 Mz 3,1-7).

Iz tega dramatičnega in v slabem smislu najbolj pomembnega dialoga, prihaja vse, kar je na tem svetu slabega, bolečega, smrtnega in za vso večnost pogubnega. Tega se niti večina duhovnikov v cerkvah ne zaveda, ko iz tega prizora delajo pravljico za majhne otroke, čeprav je to neprimerno resnejša izmenjava misli, kakor je bila tista, ki jo tako plastično opisuje Emil Ludwig v svojem zgodovinskem eseju Julij 14, ko navaja odlomke iz dopisovanja med nemškim cesarjem Wilhelmom II., avstrijskim cesarjem Francem Jožefom, angleškim kraljem Jurijem in ruskim carjem Nikolajem II., čemur je že čez nekaj tednov sledila ena največjih in najbolj strašnih vojn vseh časov, ki se je prav letos spominjamo ob stoletnici njenega začetka.

Odlomek pa ne govori samo o Evi, da je bila namreč lahkomiselna, da je imela svojo radovednost in pašo za oči za več kakor ubogljivost do Stvarnika in kakor spoštovanje in zvestobo do svojega moža Adama, saj je pritegnitev zakonskega partnerja v greh še večja nezvestoba, kakor pa nezvestoba v telesu, ki tedaj tako ali tako še ni bila možna, ampak govori tudi o značaju in mišljenju, torej o življenjskih nazorih kače.

In kakšen je ta kačji značaj in to kačje naziranje? Pri njej navidez ni nobenega umora, nobene kraje, nobene spolne izprijenosti, nič od tega. Sadež je lep na pogled, kakor priznava zapisovalec Mojzes sam, Bog pa menda ja ne bo delal problema iz tega, ker je nekdo ugriznil v sad, ki je tako nepomemben, da ga Mojzes niti ne imenuje. In kača tega gotovo ne predlaga iz kakih sebičnih razlogov, saj to sadje ni na njenem jedilnem listu, torej pri zadevi ne more imeti lastnih računov. »Vse dela za dobrobit drugih...«

Tudi danes kača najprej ne prihaja z nemoralo, z brezzakonjem, z grdimi in krvavimi rečmi, ampak z leporečjem o pravičnosti, enakopravnosti, kritiko preteklosti, s filozofijo, teologijo, prav kakor to vidimo v Goethejevi drami Faust. Danes je kača svojemu repertuarju pridružila nekaj reči, ki jih tedaj še ni bilo. Ni znano, da bi se Adam in Eva bavila z umetnostjo in kulturo v današnjem pomenu, ali s financami. Še manj sta imela med seboj socialnih težav ali pa sta se ukvarjala z etiko in moralo, saj jima je bila na razpolago vsa ustvarjena zemlja.

A katera namera se je v resnici skrivala za navidez tako nedolžno ponudbo in obljubo? V svoji inteligenci kača, ravna zelo previdno in premišljeno. Božjo besedo izkrivlja le toliko, da sicer spremeni njen pomen, a da to človeku ne bije v oči. Tako tudi tu skorajda pritrjuje Bogu, da „bosta kakor Bog". A to ni, da bomo „kakor Bog", razlika med Bogom in njegovim stvarstvom, tako tudi človekom, ostane na vekomaj. A kača dejansko ni izrekla to, kar bi že tedaj bila ambicija človeka, pred grehom nikakor ne, ampak to, kar je bila ambicija najvišjega ustvarjenega angela – padlega angela. Prav ta ambicija iz prevzetnosti ga je tudi pahnila s prestola, ki ga je imel v Božji bližini. Ko marsikdo podvomi in se morda celo dela norca, da bi Evino in Adamovo grešno dejanje moglo imeti tako strašne posledice za ves človeški rod vse do danes, pozabi, da nekaj takega poznamo v elektrotehniki. Obstaja stikalo zelo šibkega krogotoka, tim. relejno stikalo, ki služi za to, da vzpostavi stik v močnem krogotoku, ki naj potem poganja motor. Tako deluje recimo krmilna naprava za daljinsko vodenje avtomobilčka ali majhnega letala. Tok, ki se inducira v anteni vodenega vozila je v primerjavi s tokom, ki premika krmilne naprave, neizmerno šibek. In vendar je s tako šibkim tokom mogoče voditi ne le otroške igrače, ampak tudi velike naprave, tudi velika transportna in bojna letala ali velike čezoceanske ladje. A to je še bleda slika tega, kar je sprožil prvi, navidez tako nedolžni Evin in Adamov greh. Ta greh je bil prav tako nekakšno duhovno relejno stikalo, ki je vključilo močan duhovni tok v človekovem srcu in njegovo krmilo obrnilo proč od Boga k njegovemu nasprotniku Satanu. Po relejnem stikalu izvirnega greha vodi hudič krmilne naprave človeških src, da jih tako vodi proč od Boga, kar je njegov glavni cilj.

Človek sicer lahko izdela relejno stikalo v tehničnem smislu, ne more pa izdelati relejnega stikala za preklapljanje krmilne naprave v svojem srcu, kakor sicer lažno obljubljajo vse religije, med katere bistveno sodi tudi ateizem, saj mora ta vse to, kar je odvzel Bogu, pripisovati naravi in jo tako malikovalsko častiti, kar vsak dan videvamo in poslušamo po množičnih občilih, gledamo v gledališču, v filmih, naši otroci in vnuki pa pri šolskem pouku, človek sam torej, tega ne more narediti. To pa bi pomenilo, da ima hudič, ki je tako stikalo v obliki izvirnega greha lahko naredil, saj je to izredno močan duh in izredno močan intelekt, edini dostop do človekovega srca in njegove usmeritve in bi tako bila človekova usoda za vse čase zapečatena. A Bog, ki je v vseh svojih lastnostih nad duhom in intelektom še tako visoko postavljenega angela, tudi na začetku najvišje postavljenega, ki je potem padel, človeka ni prepustil hudiču in tako posledično peklu, ampak je sam vgradil v človeka svoje relejno stikalo, s katerim pa ne upravlja Bog sam, kakor hudič upravlja s stikalom izvirnega greha, ampak rabo tega Božjega relejnega stikala prepušča človeku in njegovi svobodni volji. Človek, ki to Božje stikalo, čeprav še vedno krmiljen od hudičevega stikala, uporabi, vključi tako v svojem srcu močan odrešitveni tokokrog, ki krmilo srca zasuče v smer živega Boga. Ko se to zgodi, kadar in pri komer se zgodi, Bog odgovori tako, da takega človeka zapečati kot lastnega otroka, kot svojo neodtujljivo last. Temu Jezus v pogovoru z Nikodemom (Jn 3) pravi novo rojstvo ali rojstvo iz Duha. Od tistega trenutka dalje krmila v srcu ne obrača več človek sam, ampak njegov učitelj, odrešenik. To Božje relejno stikalo, ki edino lahko vključi zaobrnitev krmila človekovega srca k Bogu, se v Bibliji imenuje vera v Jezusa Kristusa. Tega stikala ni naredil človek sam, kar Jezus potrdi, ko pravi: „Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan" (Jn 6,44). To je Božje delo. Človekovo delo je, da to stikalo uporabi.

Vsa duhovna zgodovina stvarstva je – če si izposodim retoriko iz Marxovega Manifesta – zgodovina duhovnih bojev za izenačenje s Stvarnikom in s tem za odpravo vsakršnih razlik med Stvarnikom in njegovim stvarstvom. Razlike pa so meje, membrane stvari, bitij in duhov. Če bi bilo res mogoče ukiniti razlike, bi bila to ukinitev stvarstva. Saj to je dejansko povzetek azijskih religioznih predstav: utonitev v oceanu Enega, zato tudi ni treba zelo iskati, od kod take predstave prihajajo. Kam pa v praksi vodijo, o tem pričajo goreče cerkve in mošeje v Indiji, vztrajanje v kastnem sistemu in poniževanje ženske na raven vsakomur razpoložljive živali, o čemer govorijo poročila o posilstvih, ne na skrivnem, ampak kar v avtobusih, vlakih in drugih javnih krajih, ne da bi oblasti proti temu kaj resnega ukrenile.

Kača je bila moralist že v raju. Tega sicer naravnost ni rekla, a v njenem prigovarjanju je skrit očitek Stvarniku, da ustvarjenemu človeku nekaj pridržuje zase, čeprav bi to po pravici pripadalo tudi človeku. Kačo sicer prav malo skrbi, ali je kdo zapostavljen zaradi svojega spola, zaradi narodnosti in jezika, zaradi svojega premoženjskega stanja ali zaradi svoje razredne ali stanovske pripadnosti. A sklicevanje na »pravičnost«, »enakost«, »moralnost« in »etiko«, kakor jo razume najprej hudič in po njegovih navdihih tudi večina ljudi, je vedno učinkovito propagandno in zapeljevalno sredstvo. Z gendersko, nacionalistično, a enako z antinacionalistično, socialno in avtoritarno ali enako antiavtoritarno retoriko je brez vsakega konkretnega znanja v upravljanju državnih reči mogoče delati hitro in dobro kariero, enako pa tudi v drugih človeških ustanovah, posebej še v velikih religioznih sistemih in cerkvah. Dalai Lama in trenutni rimski škof Frančišek sta dovolj prepoznavna primera take uspešnosti. Oba se sklicujeta na »pravičnost » in »enakost«. Ni slučaj, da imamo sovraštvo med Izraelom in predniki današnjega arabskega sveta in z njim vseh islamskih narodov že v isti Abrahamovi družini med Izakom, sinom zakonite žene Sare in Izmaelom, sinom dekle Hagare, ki z isto neizprosnostjo traja do danes, kar v naslednji generaciji pa v isti maternici spor dveh sorodnih narodov Jakobovega in Ezavovega potomstva, ki ju Bog sam napove Rebeki, Izakovi ženi: „Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu" (1 Mz 25,23). Bog v vsej zgodovini poleg temeljnih razlik iz začetka stvarstva vzpostavlja vedno nove dodatne razlike – njegov nasprotnik, Satan, skuša te razlike izničiti, za ceno človeške krvi seveda.

Hudič si prioritetnih mest svojega napada ne izbira po naključju, ampak ob upoštevanju človekove narave in njegovih „mehkih" strani, kjer lahko torpedo zapeljevanja naredi največ škode, kakor se je tik pred koncem 1. svetovne vojne zgodilo s ponosom avstro-ogrske vojne mornarice, s križarko Szent István, zasidrano v Puli, ki ju je z dvema torpedoma v bok potopil kapitan majhne korvete italijanske vojne mornarice Luigi Rizzo. Primer človeka takega izrednega formata, ki so ga potopila podobna torpeda, izstreljena s prav smešno majhnih čolnov človeške poželjivosti, je kralj Salomon, ki ga Bog ni le obdaril z vsem, s čimer je živega človeka mogoče obdariti, predvsem pa z največjo modrostjo, ki je je bil kdaj kak človek deležen, nazadnje pa se je na ležišču izprijenosti odvrnil od pravega Boga in začel častiti malike, prinešene s prtljago žensk(e), zaradi kater(e)ih je zapravil vse, kar je od Boga dobil.

Danes mora kača seči v svojem obupnem poskusu odprave razlike med Stvarnikom in stvarstvom še nižje. Velik del okoljske ideologije, ki danes zamenjuje diskvalificirano razredno ideologijo marksizma, je v bistvu podržavljena ali vsaj v program nekaterih strank sprejeta religija čaščenja mrtve narave. Pot od nacionalnega do ekološkega socializma je samo nadaljevanje iste poti ukinjanja temeljnih razlik med Stvarnikom in stvarstvom.

Tako ostaja nerešena uganka, kako more najvišja ustvarjena inteligenca še vedno upati v nekaj tako skreganega z dejstvi bivanja, a ta uganka sega čisto nazaj, kako je bitje s tako inteligenco sploh moglo začeti upor proti viru vsake inteligence, tudi inteligence najvišjega angela, ki je iz svoje volje postal Satan.

Ker pa verujem v Boga razlike in razlikovanja, ker sem torej hierarhist, kakor ne neha ponavljati Theodor Haecker, ki je na svoji koži izkusil nacistični poskus izenačevanja, ukinjanja vseh razlik, razumem tudi klic k treznosti. Tu ni mišljena treznost od alkohola, čeprav tudi ta ni izključena, ampak treznost pred „opijem ljudstva", kakor je Marx povsem pravilno označil vsako religijo. Religije so namreč iznajdba tega, ki hoče ukiniti razlike in razlikovanja, ki bi se rad izenačil z Najvišjim in sedel na njegov prestol.

Zakaj je potrebno vse to vedeti? Zato, ker ugotavljam, da je Bruselj iz istega duha kakor kača, ki je zdaj pred tem, da postane podkanclerka te tvorbe. Torej se nam ni treba čuditi, kdo v tem Babilonu napreduje in kdo je izločen. Zanimivo je, da je bila ta tovarišica najdražja in najbližja uslužbenka desno (vsaj za slovenske pojme) usmerjenega ministra (med leti 2004 in 2008) na Ministrstvu za finance v Republiki Sloveniji. Stari gospod ji je slepo verjel, zaupal in kljub opozorilom, ji je bil vdan do zadnjega dne svojega ministrovanja. Prvi dan, ko ga ni več potrebovala, ga je kača izdala in zavrgla, kot je prav tako izdala svojega naslednjega šefa, ustanovitelja stranke in župana glavnega mesta, s katerim se je pred volitvami, vsem na očeh, sprehajala po Kranju. Postala je šefica vseh ministrov in ob padcu šla je še dlje, predlagala se je za komisarko v EU. V svoji povzpetnosti bo izdala tudi svojega bodočega šefa v EU, ki ga je povsem preslepila in ji je iz roke, tako kot so to počel vsi njeni šefi pred njim, za časa njene vlade pa tudi vsi pomembni mediji v Sloveniji, ti ki ji sedaj obračajo hrbet. Tudi njen najverjetnejši novi šef, ki je opozorjen na njeno početje, jo podpira in ščiti! Pri tem ni nobena skrivnost, da je tovarišica tvorba tistih, ki iz dneva v dan bolj jokajo za egiptovskimi lonci, kakor nas pouči 2. Mojzesova knjiga in kakor je za Slovence to v svoji knjigi esejev ponovil Jančar. Pri rehabilitaciji propadle države in enopartijskega sistema, se nenehno poslužujejo laži, obtoževanj in krivičnih obtožb. So kot kača... Anderssenov otrok, ki ga poznamo iz parabole o cesarjevih oblačilih, bi imel za njih eno samo majhno nedolžno vprašanje: "Ali tako dobre države, kakor je bila Titova, morejo propasti, ko pa celo slabe, kakor Amerika, ne propadejo?" Kdo je „napadel" Jugoslavijo, da je izgubila socializem, bratstvo in edinost? Prav ti, ki zdaj jokajo za propadlo državo in neprestano sestavljajo slikanice, kjer ljudem lažejo, kako je bilo takrat vse pošteno, dobro in lepo.

Ti, vedno ko so na oblasti, pravijo: "Sodelujte z nami in nas podpirajte", "Moramo biti strpni!" in "Ljudstvo (volilec) ima vedno prav!". Pri tem pozabljajo, da sami nikoli niso bili pripravljeni sodelovati in prenašati drugače mislečih! Prav tako jim ni jasno, da je strpnost v prvi vrsti stvar vedenja, nima pa nobene povezave z možnostjo spoznavanja resnice, a za to (resnico) dejansko gre. Če je človek strpen, je lepo in prijetno, a bolje je nestrpno najti resnico, kakor pa strpno ostajati v neresnici. Res pa je, da človek, ko kdaj res odkrije resnico, to pokaže tudi z večjo strpnostjo, kakor jo je zmogel pred tem. A bistvo je vendar v resnici sami in v njenem poštenem iskanju. Primarna vrednota komuniciranja torej ni strpnost, ampak brezpogojna ljubezen do resnice in pripravljenost, da jo sprejmemo, tudi če govori proti našemu interesu in če nas bi stala življenje samo, kakor je marsikoga stala in se to po svetu dogaja še danes, že jutri morda spet tudi v Sloveniji. Aristotel je o tem zapisal: „Platon je moj prijatelj, a resnica je moja večja prijateljica...„

nazaj na vrh