Grešni kozel in jogurtna revolucija 2.2: kdo ustvarja »koalicijo sovraštva«? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Za sintagmo »grešni kozel« ste gotovo že slišali. Izhaja sicer iz daljne tradicije izraelskega ljudstva, ki je vsako leto na spravni dan (Yom Kipur) opravljalo spravno daritev, pri čemer je žrtvovalo tudi dva kozla: enega Gospodu (Jahveju) kot daritev za greh, medtem ko so na drugega simbolno naložili grehe ljudstva in ga poslali v puščavo k demonu Azazélu (prim. 3Mz 16, 6-10). Ta obred je bil namenjen zadoščevanju za prelom zaveze z Bogom in za grehe ljudstva. S tem se je grešno ljudstvo vsaj simbolično opralo svojih grehov in darovalo v zameno daritve, poleg žgalnih tudi kozel, ki so ga poslali v puščavo. »Aron naj položi obe roki živemu kozlu na glavo in naj nad njim prizna vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe, in jih naloži kozlu na glavo. Potem naj ga po pripravljenem možu pošlje v puščavo. Kozel naj odnese na sebi vse njihove krivde v nerodovitno pokrajino. Tako naj pošlje kozla v puščavo.« (3Mz 16, 21-22)

 

Izraz »grešni kozel« se je kasneje uveljavil tudi v psihoterapiji, zlasti v njeni družinski veji. Znan je pojav, da tako v družinah kot drugih skupnostih obstaja nezaveden mehanizem grešnega kozla, ko določena oseba postane »dežurni krivec« za grehe vseh ostalih, s čimer drugi pomirijo svojo vest. Ta mehanizem je velikokrat zapleten in tudi nepojasnjen, saj ne gre zgolj za psihološko, pač pa tudi za duhovno raven dogajanja. Pojavlja pa se tako rekoč že povsod – tudi v politiki, kjer so določene osebe iz različnih razlogov hvaležne tarče, na katere mnogi projecirajo svoje lastne grehe. Največkrat zato, ker ima določena oseba funkcijo ogledala, v katerem mnogi prepoznajo svojo resnično grešno podobo. Vendar je ne sprejmejo, zato skušajo sebe opravičiti z novimi in novimi napadi na »grešnega kozla«, ki ga nikakor ne morejo spoditi v puščavo, kamor sodi. Ob tem velja spomniti, da puščava predstavlja tudi kraj, kjer so navzoči padli angeli oz. hudi duhovi. Prav ob začetku postnega časa tako lahko vedno znova slišimo in beremo o Jezusovem štiridesetdnevnem postu v puščavi, kjer ga je satan preizkušal (prim. Mt 4, 1-17). Obstaja torej težnja, da se grešnega kozla dejansko »pošlje k hudiču«, a na nek način ga je treba zadržati – kajti ko starega grešnega kozla ni več, si je treba najti drugega.

Kdo so slovenski grešni kozli?

V slovenskem družbenem kontekstu bi lahko našli kar nekaj grešnih kozlov. Eden takšnih primerov je denimo dr. Milko Novič, ki so mu hoteli naložiti umor, ki ga sam sploh ni zagrešil. Ker so hoteli naročniki umora dr. Janka Jamnika zabrisati sledove, so morali najti nadomestnega storilca, ki naj bi dr. Jamnika umoril iz maščevanja, za kar naj bi imel motiv. Sprva je kazalo, da bo načrt uspel, vendar se je kasneje zalomilo. A dejstvo je, da so storilci in naročniki umora še vedno na begu, medtem ko Kemijski inštitut zadnje čase ogromno naporov vlaga v promocijo svojega delovanja na področju znanosti in tehnologije kot še nikoli doslej.

Vlogo grešnega kozla v slovenski zgodovini še vedno nosi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ne glede na to, da je bila sramotna sodba komunističnega sodišča formalno odpravljena, javnomnenjski influenserji, režimski zgodovinarji ter mediji ponavljajo staro mantro o narodnem izdajstvu. A če naredimo bežno primerjavo z ostalimi (po režimskem merilu kontraverznimi) osebnostmi v protikomunističnem taboru, lahko ugotovimo, da niti general Leon Rupnik ni bil deležen tako negativne pozornosti. Še manj pa Lovro Hacin, medtem ko denimo prava nacista slovenskih korenin (Odilo Globočnik in Fritz Verdnik) sploh nobene. Zato pa je podobno kot Rožman tarča hudih obtožb denimo od komunistov umorjeni dr. Lambert Ehrlich, profesor na ljubljanskem bogoslovju. A daleč največ komunističnega besa je še danes deležen škof Rožman – daleč več kot katerikoli nacistični zločinec. Pa čeprav je znano, da škof Rožman ni ugnabljal življenj, ampak jih je reševal, saj je posredoval za mnoge vojne ujetnike. Kdor pozna življenjsko zgodbo škofa Rožmana, potem ve, da mu je bilo že v zgodnjih letih napovedano, da bo nosil zelo težak križ – tako izgnanstva kot odvzetega dobrega imena. Prav zaradi dejstva, da ni uničeval življenj, hkrati pa je nasprotoval komunizmu, še dandanes predstavlja grešnega kozla za vse tisto, kar so komunisti sami zagrešili – vključno z narodnim izdajstvom.

Zagotovo pa je eden najbolj razvpitih primerov grešnih kozlov aktualni in dolgoletni prvak SDS Janez Janša, ki je zagotovo politik z najdaljšim stažem v »prvi ligi«, kajti če prištejemo še njegova leta v ZSMS, potem je v politiki že tako rekoč štiri desetletja. In kot kaže, bo v tednu, ki je pred nami, še tretjič postal premier in tako negiral pisanja Reporterjevih piscev, da Janša nikoli več ne bo premier. Pustimo ob strani dejstvo, da je pragmatični del nomenklature sprejel sodelovanje z Janšo, a bojim se, da je bilo to storjeno prav z namenom, da se mobilizira »zdrave sile«. Navsezadnje je to pokazal tudi včerajšnji shod, ki naj bi bil usmerjen »proti sovraštvu«, a je bil vse prej kot to. Bil je klasičen prikaz jogurtne revolucije v sodobni različici, repriza »vseslovenskih vstaj«, v tem projektu pa je očitno sodelovalo več oseb tudi iz nacionalne RTV ter t. i. nevladnih organizacij, obilno financiranih iz državnega proračuna. Ne glede na to, da se je celo nekaterim dosedanjim koalicijskim strankam takšen način pritiska, kot se je zgodil včeraj, upiral, se je na shodu očitno znašel ves cvetober trdega jedra političnega podzemlja. Z vsemi njihovimi koristnimi idioti vred. Vzkliki v slogu nekdanje skupne države »Ubi Janšu!« so samo vrh ledene gore.

Pogojni refleksi in psihološko-propagandna dejavnost

Če pogledamo na dogajanje v celoti, lahko rečemo, da je bil včerajšnji shod samo ena od stopničk razvoja jogurtne revolucije 2.2, začelo pa se je zelo kmalu po odstopu Marjana Šarca. Ko se je pokazalo, da lahko Janša znova postane premier, so razne režimske spletne strani (poleg etabliranih medijev) začele z insinuacijami na račun tednika Demokracija, Nova24tv in SDS. Nadaljevalo se je z javnim pismom t. i. akademikov (število podpisnikov naj bi se medtem podvojilo). In jasno je, da se z včerajšnjim shodom projekt jogurtne revolucije šele dobro začenja. Osrednji grešni kozel je seveda tu Janša, vendar je to zgolj realsimbolični lik. Gre namreč za psihološko dogajanje, saj se ob vsakem znaku morebitnega vzpona Janše takoj zbudilo pogojni refleksi. Namreč, že ime in podoba Janše na indoktrinirane množice deluje kot rdeča cunja pri biku, ne glede na to, da gre dejansko samo za konstrukt navidezne nevarnosti. Režiserji iz ozadja namreč dobro vedo, da tudi če bo tretja Janševa vlada izvoljena, ne bo mogla izvajati nekih korenitih reform. Prvič že zato, ker režiserji dobro poznajo osnovno psihološko strukturo SDS, slednja pa se skuša čim bolj ravnati po demokratičnih pravilih igre (kar nasprotni strani ni potrebno!) in je tudi zelo kontrolirana. Po drugi strani pa, kar je povezano s pravkar navedenim dejstvom, SDS zaradi premajhne večine in povezave z dvema dosedanjima koalicijskima strankama ne bo tvegala razpada z morebitnimi ostrimi rezi, ki bi denimo prikrajšali s proračunskim denarjem obilno financirane nevladne organizacije.

Neposrednih racionalnih razlogov za psihozo (vključujoč včerajšnji »ljudožerski« shod) torej ni, seveda če predpostavljamo, da je Slovenija normalna demokratična država. Vendar v resnici ni. Torej se razlogi za stopnjevanje psihoze skrivajo nekje drugje. Gre predvsem za ustvarjanje atmosfere, ki bi preprečevala morebiten upor neoboljševiškim strukturam, ki obvladujejo Slovenijo (in bi jo obvladovale tudi, če bi prišla na oblast Janševa vlada). Tu gre predvsem za povezane družbene podsisteme, ki temeljijo na izčrpavanju državnega proračuna, da seveda ne omenjamo državnega posla z drogo, ki predstavlja nekakšen črni fond države. Cilj pa je ohranjanje podedovanega kastnega sistema ter privilegiranega statusa »prvorazrednih« ter vladavine »ajatol« iz političnega podzemlja. Seveda je jasno, da takšen sistem prinaša številno nezadovoljstvo med ljudi (večinoma nizke pokojnine, visoki davki, neurejeno zdravstvo, visoka cena stanovanj, itd.), zato se ves čas izvajajo permanentni preventivni ukrepi proti morebitni obliki nenadzorovanega civilnega upora, hkrati pa se organizira navidezno spontane shode tistih, ki jih »skrbi za prihodnost« zaradi domnevnega vzpona »fašistov« na oblast. Prav s tem namenom se tudi izvaja medijsko konstruirana igra grešnega kozla, saj se režiserji zavedajo, da bo na drugi strani manjšina stopila v bran Janezu Janši, a jih bo z navezavo na osebo hkrati tudi onemogočila. A v resnici se neoboljševiška nomenklatura ne boji toliko Janeza Janše kot dejstva, da bi lahko prišlo do spontane mobilizacije nezadovoljnih ljudi. Potem ko Marjan Šarec ni zmogel več nositi bremen, ki mu jih je nalagala funkcija predsednika vlade, je bilo potrebno poiskati vmesno rešitev, to pa je ustvarjanje psihoze in za vsako ceno doseči nove predčasne volitve. In kaj bi se na njih zgodilo? Glede na to, da ajatole nadzorujejo štetje glasov, bi se volitve v vsakem primeru iztekle njim v prid, a v zunanji formi volitev bi v pogojih pregretega ozračja največ profitirala Levica, ki je bila, če smo iskreni, eden najmočnejših dejavnikov zadnjega levičarskega shoda, medtem ko bi se večina volilnega telesa v krču strahu potegnila vase in se prepustila usodi. Tu se zelo dobro vidi, da Milan Kučan v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bil zaman vodja komisije za psihološko-propagandno dejavnost v okviru CK ZKS. To je bilo le nekaj let po izrečenem uroku Staneta Dolanca, da bodo komunisti za vedno ostali na oblasti.

Policija – varuh režima ali varuh zakonitosti?

Za konec morda še podrobnost, ki ni ostala neopažena in je tudi neposredni dokaz, da je naša država komunistična in da vladavina prava realno ne obstaja. Včeraj smo namreč na spletni strani Demokracije objavili odgovor ljubljanske policijske uprave, da shod ni bil legalno prijavljen (kar so potrdili za Nova24 tudi na ljubljanski upravni enoti). To pomeni, da bi morala policija po vseh pravilih shod preprečiti, udeležence pa že v samem začetku pozvati, da se razidejo. Zgodilo pa se ni nič od tega, pač pa so organizatorje samo »prijazno opozorili«, da shod ni prijavljen, sicer pa je vse potekalo, kot da bi bil prijavljen (režimski mediji so to laž celo naglas lansirali v javnost). To pa pomeni, da je policija nastopila v vlogi varuha režima in ne varuha zakonitosti, torej kot nekdaj Titova milica. Za to verjetno niso odgovorni policisti na terenu, pač pa direktive s strani generalne policijske uprave pod vodstvom Tatjane Bobnar, ki je, kot je znano, nedavno preprečila nadzor KNOVS na NPU in postala junakinja režimskih medijev, ki se je uprla poseganju politkomisarjev v neodvisnost policije. Tudi v tem primeru se je pokazala logika grešnega kozla, saj se je zgodil prenos greha na tistega, ki je na greh pokazal. Tako kot se proti »koaliciji sovraštva« borijo tisti, ki v resnici sovražijo, ker imajo v mentaliteti vgrajenega razrednega sovražnika. Prav tovrstni psihološki mehanizmi dejansko pomagajo k ohranjanju neoboljševiškega režima v Sloveniji, zato bi morali usmeriti energijo najprej v razbitje prav teh mehanizmov, da bi nazadnje lahko prišlo do želenih sprememb. Prva lastovka v podobi tretje Janševe vlade namreč še ne prinaša pomladi – potrebno bo nekaj več. Če volje do korenitih sprememb ne bo, bo vse skupaj videti kot – seks robotov. Namreč, iz tega področja je na FDV diplomirala glavna predstavnica organizatorja shoda proti sovraštvu. Zelo simbolno, ni kaj.

nazaj na vrh