Grenka tridesetletnica v znamenju velike vrnitve Franceta Popita Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

»Že dneve, in tedne, in leta stojim na postaji in čakam kot toliko drugih na vlak, ki prihaja. Oko je pripeto na okna, na vrata vagona in že spet se zavem, da sanjam že 30 let…«

 

Uvodne verze verjetno poznate – gre za skladbo iz leta 1971, s katero je tedaj še mladoletni Oto Pestner zmagal na Slovenski popevki in osvojil občinstvo. To je bilo še v času, ko je tedanjo slovensko republiško vlado vodil reformno usmerjeni komunist Stane Kavčič, ki ni hotel ravno plesati po tonih slovenskih komunističnih dogmatikov ter beograjskih centralistov. Rezultat tega je bila njegova odstavitev leta 1972 in prisilni odhod iz javnosti v politično izolacijo, seveda pod budnim nadzorom Udbe. Nasledil ga je Andrej Marinc, ki je bil nato zadnji predsednik CK ZKS pred Milanom Kučanom.

Toda v času, ko je vrhovni vodja jugoslovanske države in njenega komunističnega vrha Josip Broz-Tito odstavljal Kavčiča (v tistem času pa tudi vodje hrvaškega »maspoka« in srbske liberalne komuniste, kot sta bila Marko Nikezić in Latinka Perović), je imel slovenski znanilec liberalnega komunizma za seboj že štiri leta intenzivnega nadzora s strani predsednika CK ZKS Franceta Popita, formalno najmočnejšega človeka slovenskega komunističnega vrha (dejansko pa so bili od njega močnejši le še Edvard Kardelj, Stane Dolanc in Ivan Maček-Matija). Popit, privrženec »trde linije« v partijskem nadzoru nad družbenimi podsistemi, je slovensko Partijo vodil rekordno dolgo, kar 14 let. Leta 1982 ga je nasledil že omenjeni Marinc, slednjega pa nato Kučan, Popit pa je bil nato do leta 1988 predsednik republiškega predsedstva, dokler se ni umaknil brkatemu Janezu Stanovniku, nekdanjemu Kardeljevemu tajniku in dolgoletnemu diplomatu.

A bistveno je bil ravno Kučanov prihod na vrh CK ZKS leta 1986, torej že v post-titovskem obdobju, ko je že nekoliko pojenjala vročica zaklinjanja in vzklikanja parol, češ ne bomo skrenili s Titove poti. V inavguracijskem govoru po izvolitvi je namreč Kučan omenil dve stvari, ki so se zdele »popitovcem« tedaj bogokletne: da se mora partija moralno prenoviti ter da se mora odlepiti od aparata oblasti, kar je bila dejansko že napoved bodočega koncepta »sestopa z oblasti«. A zanj se »modrooki princ iz Križevcev v Prekmurju« ni odločil takoj. Ko se je spomladi 1988 zaostril odnos med slovenskim CK in jugoslovansko beograjsko centralo, je Kučan doživel tudi obisk iz Moskve, saj je tedanji sovjetski partijski voditelj Mihail Gorbačov obiskal tudi Ljubljano. Šele kasnejši dogodki v letu 1989 pa so slovenski komunistični vrh dokončno prepričali, da brez prilagoditve volji ljudstva ne bo šlo. Decembra tistega leta, že po padcu berlinskega zidu, so ujeli še zadnji vlak, saj so se razmere v Romuniji nevarno zaostrile in za božič je padel diktator Ceauşescu. Če se je Kučan še tri tedne pred padcem berlinskega zidu nagibal k ohranjanju reformiranega socializma v okviru (seveda v okviru Jugoslavije, vendar z večjimi republiškimi pristojnostmi, s čimer naj bi si ZKS popravila javnomnenjski renome s sprejemom amandmajev k republiški ustavi), je konec leta 1989 partijski vrh z geslom »Evropa zdaj« že omogočil odprto pot do večstrankarskih volitev. Takrat Popita ni bilo več »zraven«, saj se je jeseni 1989 dokončno razšel s Kučanovo reformistično politiko.

Poglejmo, kaj je o tem v Mladini zapisal »dvorni zgodovinar« Božo Repe: »V sporu med reformistično strujo in »starokomunisti« je Popit Kučana obtožil, da je na položaju predsednika zvezne partijske komisije za Kosovo s svojimi stališči odprl pot Miloševićevemu nacionalizmu. Prav tako je bil užaljen zaradi očitka, zapisanega v Bavčarjevih Zapiskih, da naj bi ga bil Kučan imel za (možnega) slovenskega Bilaka (češkoslovaški politik, ki je ob okupaciji Češkoslovaške sodeloval s sovjetskimi oblastmi). Na sestanku skupine starejših komunistov, ki se je februarja 1989 sestala s Kučanom, je Popit jasno povedal, da se oblast ne drži skupaj samo s »pridiganjem«, pač pa mora imeti partija nadzor nad sodišči, sekretariatom za notranje zadeve in vojsko. Nasprotoval je dogovarjanju z nasprotniki (nastajajočimi novimi zvezami) in večstrankarstvu. A je v odprti in odkriti razpravi na seji CK ZKS boj proti reformistični struji izgubil. In to sprejel. V osebnem pismu Kučanu je zapisal: »Dragi Milan, vse pripombe in opozorila, ki sem Ti jih do danes posredoval, nisem posredoval kot ’ptič feniks’. Imela so eno samo željo in namen, preprečiti, da ’pride do najhujšega’.« France Popit je znal vladati trdo, a se – drugače od kakšnega svojega današnjega posnemovalca – tudi umakniti dostojanstveno.« (spletna Mladina, 1. 2. 2013)

Tu velja omeniti še misel nekdanjega člana slovenskega republiškega predsedstva Dušana Pluta, ki je takole razložil Kučanovo heglovsko tehnologijo: »Kučan ima spiralni način razmišljanja… Šel je naprej pa napol nazaj … kot da nekaj počasi mešaš in se sčasoma izkristalizira, kar je bistveno.« (spletna Mladina, 6. 11. 2015)

Resnici na ljubo pa je treba povedati, da tedanji čas, namreč prehod iz enopartijskega sistema v večstrankarstvo (kar seveda ni pomenilo uvedbo dejanske demokracije, saj je partija sama izvajala reforme, čeprav spodbujena od zunanjih in notranjih dejavnikov), ni bil ravno naklonjen pojavom funkcionarjev takšnega profila, kot je bil tovariš »Jokl«. Toda ko so bili prekucni osamosvojitveni časi mimo in se je skozi devetdeseta leta med Slovenci naselila (lažna) zavest, da smo sedaj končno v demokraciji in, Bog ne daj, v kapitalizmu, se je pokazala tudi potreba po tem, da se vrne tudi Popitova politična agenda: nadzor nad družbenimi podsistemi in s postopno retrotranzicijo skozi t. i. demokratične institucije vzpostaviti stanje, ki bi bilo vsaj približno analogno tistemu izpred leta 1990 in bi ga lahko v slogu Draga Jančarja oz. njegovega eseja »Egiptovski lonci mesa« (1994) poimenovali novi totalitarizem oz. cinična distanca, kar je pravzaprav nadgradnja Tocquillovega izraza mehki despozizem.

Če ste brali uvodnik urednika Jožeta Biščaka v zadnji številki Demokracije (na spletu ga najdete TUKAJ), boste verjetno opazili, da je za takšen razvoj dogodkov odgovorna tudi nasprotna stran, torej pomladna opcija, saj je ostala ves čas zelo pasivna. S to tezo se lahko strinjamo. Primer Odbora 2014, ki se je na vrhuncu delovanja ustrašil samega sebe in se zadovoljil zgolj s padcem sodbe v zadevi Patria, je dovolj zgovoren – ob sojenju in obsodbi Milka Noviča, ko je bilo že jasno, da je bil direktor Kemijskega inštituta Janko Jamnik umorjen s strani mafije in da mafijske lovke segajo skozi takšne in drugačne inštitute, protestov pred sodiščem ni bilo več. Verjetno je velika težava tudi v mentaliteti, saj so mnogi na pomladni strani mentalno preveč privrženi logiki strankarstva in namesto tega, da bi sami ukrepali, denimo raje čakajo, kaj bo storila SDS. In seveda na nove volitve, za katere nihče ne more jamčiti, da bodo prinesle spremembo. Še več: predsednik SDS Janez Janša je v svojem govoru v Bovcu omenil devet zmag SDS – a tu se moramo vprašati, kako to, da kljub devetim zmagam še vedno vladajo strukture prenovljene Partije. Ali ni to znak, da je s slovenskimi volitvami nekaj FUNDAMENTALNO hudo narobe? Tako kot denimo z nogometno tekmo, kjer zmaga ekipa, ki je dala manj golov?

Medtem ko se Popitova politična zapuščina po treh desetletjih vrača nazaj v prakso, smo Slovenci prav takšni, kot opisuje uvodno besedilo: stojimo na postaji in čakamo na svoj vlak, ki ga kar ni in ni. In dejansko sanja(ri)mo že trideset let o tem vlaku, ki na tej postaji sploh nima predvidenega postanka. In jamramo naprej. In spet upamo. Ob tem lahko rečem samo, da smo Slovenci neverjetno potrpežljiv narod, če že ne sadomazohističen. Predvsem pa smo neverjetno pripravljeni ploskati cesarjevim novim oblačilom in si nismo pripravljeni priznati, da je cesar nag, ker lahko cesarjeva oblačila v resnici vidijo samo inteligentni izbranci. Ostali pa pač ne in moramo zato trobiti v isti rog, da ne bi izpadli kot polpismena goveda. Tudi zato berlinski zid v Sloveniji v resnici še ni padel. Še vedno stoji – če ne v naših glavah, pa v srcih. In v denarnicah…

nazaj na vrh