France Cukjati: Horuk naprej v preteklost Izpostavljeno

  • Napisal  France Cukjati
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
France Cukjati: Horuk naprej v preteklost

Ko je državni svet izglasoval veto na zloglasno novelo o financiranju vzgoje in izobraževanja, je minister Jernej Pikalo na novinarsko vprašanje, ali bo odstopil, odgovoril, da daleč od tega. “Nadaljnji postopki so zdaj povsem odvisni od državnega zbora. Jaz sem svoje delo opravil.”

 

In kako je opravil to svoje delo? Pripravil je predlog, ki je v očitnem in drastičnem nasprotju z ustavo, čeprav je pred vso slovensko javnostjo prisegel, da bo ravnal v skladu z zakonom in ustavo. Tako opravljeno delo torej razkriva avtorjevo pokvarjenost ali pa žalosten nivo splošne izobrazbe “ministra za izobraževanje”.

Pa tudi vsa vlada s predsednikom na čelu, ki je prav tako javno zaprisegel spoštovanje ustave, se je s tem predlogom kršenja ustave izkazala kot očitno dobesedno pokvarjena. Kdor svojo slovesno dano zaprisego in dolžnost tako lahkotno krši, je zame pokvarjen.

Vsi, ki imamo končano osnovno šolo in smo slišali za mnenja tako vladne kot tudi parlamentarne zakonodajno-pravne službe ter številnih uglednih pravnikov, lahko zaslutimo, da je šlo v ozadju tega sramotnega početja za mnogo pomembnejše motive, kot sta za lase privlečena zaščita državnega šolstva in pomanjkanje sredstev. Predsednik šolskega sindikata je celo predlagal referendum, ki pa bi državo stal toliko, kot bi jo za deset let stala izpolnitev zahteve ustavnega sodišča.

Preganjanje zasebne pobude
V primeru nevladnih (“zasebnih”) šol in vrtcev, pa tudi v primeru zasebnih zdravstvenih izvajalcev s koncesijo, se stvari za državno blagajno namreč pomembno pocenijo. Državi oziroma občini se ni potrebno ukvarjati z novogradnjo, z investicijskim vzdrževanjem, s korupcijo pri nabavi materiala, z vsakoletnimi izgubami, s sindikalnimi zahtevami, s kadrovskimi problemi itn.

Vsaka zasebna pobuda pa je v postkomunistični Sloveniji očitno še vedno oziroma vse bolj osovražena. Če gre pri tem v primeru zdravstva predvsem za željo ohraniti koruptivno obvladovanje velikih finančnih tokov pri investicijah, investicijskem vzdrževanju in nabavah materiala, pa gre v primeru šolstva za strah pred konkurenco in predvsem za brezobzirno voljo po ohranitvi ideološke ekskluzivnosti. Strah pred zasebno pobudo je strah pred izgubo totalitarne oblasti.

Kako naj razumemo tiste, ki danes v Sloveniji neprestano ponavljajo svoja “multi-kulti” gesla, obenem pa z vsemi sredstvi nasprotujejo vsakemu poskusu šolske ali medijske pluralnosti?! Kako naj razumemo, da predsednik vlade in njegovi ministri tako nonšalantno ignorirajo želje državljanov?! Če ti državljani želijo svojim otrokom zagotoviti nazorsko bolj pluralno izobrazbo in moralno bolj dosledno vzgojo tudi tako, da jih vpišejo v nevladno šolo, zakaj jim to preprečevati?! Zakaj, če pa ti starši prav tako plačujejo davke in je izobraževanje v teh šolah celo bistveno cenejše za državo in tudi enako kvalitetno, kot v državnih šolah?! Letošnji maturitetni uspehi so bili v nevladnih šolah v povprečju celo boljši kot v vladnih.

Podobno je tudi v zdravstvu. Vse dosedanje raziskave o zadovoljstvu pacientov so dokazale, da so z obravnavo pri koncesionarju v povprečju bolj zadovoljni kot pri državnih izvajalcih. Zakaj jim to možnost preprečevati celo ob dejstvu, da je taka oskrba za državo pomembno cenejša?!

Novi vzorci razmišljanja
Vse, ki se čudimo ravnanju te oblasti, nas je predsednik vlade Marjan Šarec na aprilskem kongresu svoje stranke takole podučil: “Tisti, ki nas bo skušal razumeti s starimi vzorci razmišljanja, nas nikoli ne bo razumel. Tak naj se niti ne trudi. Mi smo svojevrstni ljudje. Smo včasih tudi čudaki za marsikoga. Imamo nove vzorce razmišljanja.”

S tem je predsednik nehote povedal veliko resnico.

Res je. Mnogo nas je, ki skušamo to oblast razumeti s starimi in preizkušenimi vzorci razmišljanja. Predsednika in njegovo vlado ocenjujemo predvsem po tem, kako spoštujeta človekove pravice, zakone in ustavo, ter kak odnos ima do želja ter potreb svojih državljanov. Tudi zaradi zadnje novele zakona o financiranju šolstva pa je ta ocena žal porazno slaba.

Tudi to je res, da ima sedanji predsednik vlade, ki se menda šteje za kristjana, povsem “nove vzorce razmišljanja”. In prav teh vzorcev se vse bolj bojimo, ker nas med drugim očitno vodijo v “migrantski žep”, zatiranje svobode govora in medijske pluralnosti ter zatiranje zasebne pobude v šolstvu in obnavljanje svetovno-nazorskega enoumja.

Pravzaprav ne gre za “nove” vzorce razmišljanja. Gre za take, ki jih od njega nismo pričakovali. Take vzorce žal tudi zelo dobro poznamo, saj smo pod njimi trpeli ves čas komunizma. Zato se upravičeno sprašujemo, ali se zgodovina res ponavlja, kot je že leta 1996 opozorila parlamentarna skupščina Sveta Evrope.

Epilog
Poskus ministra, predsednika vlada in njegove koalicije, da na zahtevo ustavnega sodišča odgovorijo s še bolj drastičnim kršenjem ustave, ob ponovnem glasovanju v parlamentu ni uspel. A to prav nič ne omili njihove osebnostne lastnosti, da so sposobni prostaško samovoljno ne samo ignorirati, ampak tudi z vsemi sredstvi delovati v nasprotju z zakonitimi in ustavno zagotovljenimi pravicami slovenskih državljanov. Protiustavnost se z nesprejetjem zakona sicer ni poglobila, je pa ostala in zanimivo bo spremljati, kdaj jo bo – če jo sploh kdaj bo – ta koalicija odpravila.

Je pa ta zgodba vsem nam tudi v poduk. Nekateri politiki, od katerih bi pričakovali vsaj nekaj državniške poštenosti in modrosti, so jasno pokazali nivo svoje politične kulture. A istočasno se je prebudila civilna družba, ki jo ta oblast želi še bolj diskriminirati. Jasno in pogumno se je oglasil tudi tisti del pravne stroke, ki ima zravnano hrbtenico. Ob teh in podobnih dogodkih lahko le upamo, da oblast, ki deluje po načelu “horuk naprej v preteklost!” ne bo nikoli več imela lahkega dela.

nazaj na vrh