Evrovolitve, tolažilna nagrada za »pomladnike« in SD-jev vulkan: ste še vedno prepričani, da so volitve pri nas poštene? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Dovolite, drage bralke in bralci, da bom ob tokratnih volitvah v Evropski parlament nekoliko bolj oseben. Star pregovor namreč pravi, da je po bitki lahko biti general. Zato se bodo verjetno v naslednjih dneh in tednih vrstile razne analize in tudi moralni poduki, ki bodo seveda v veliki meri namenjeni Janezu Janši ter SDS. O tem, kaj bi lahko storili, pa niso. In kaj jim ne bi bilo treba storiti, pa so storili.

 

Seveda takšne moralne poduke poslušamo vsakič. Vendar je tovrstno precejanje komarjev odveč, če si ne priznamo neke preproste resnice, o kateri tudi pomladni tabor noče slišati ničesar: da ne moremo govoriti o poštenih volitvah, dokler se bodo te naslanjale na »darilo« ZKS izpred tridesetih let – govorim namreč o »sestopu z oblasti«. Ste prepričani, da so bili v tistem času slovenski komunisti res tako velikodušni, da so kar sami izpustili oblast iz rok in se odločili, da bodo odslej le še ena od političnih opcij, ki bo morala za oblast tekmovati z drugimi? Pozabite na to. Šlo je le za uresničitev plana B, potem ko se je izkazalo, da samoupravnega socializma ne bo več mogoče obdržati, saj bi gospodarstvo v vse bolj zaostrenih pogojih v razpadajoči Jugoslaviji sicer doživelo kolaps, k čemur je prispevala tudi simulirana vojna vrha ZKS z režimom v Srbiji (ob tem, da je slovenska komunistična vrhuška hkrati hotela ublažiti konflikte z zvezno oblastjo, ki je prav tako imela sedež v Beogradu), seveda tudi za ceno srbske gospodarske blokade, ki je dejansko pomagala ohranjati javnomnenjski primat ZKS, s tem, da je ljudstvo vedelo, kdo je »krivec« za takratni katastrofalen gospodarski in socialni položaj (in to je bila seveda Srbija z Miloševićem na čelu, kdo pa drug). Po mitingu resnice, ki so ga srbski organizatorji v združenju Božur sami odpovedali, so slovenski komunisti pred prvimi večstrankarskimi volitvami poskrbeli še za zadnji veliki teater – odhod slovenske delegacije s štirinajstega kongresa jugoslovanskih komunistov.

Ali nas tovrstno amebasto izvijanje ZKS ne spominja na dejanja nekaterih njenih vidnih funkcionarjev, ki so v poznih letih začeli popuščati v svojem dogmatizmu? Denimo Borisa Kraigherja, oznovca, ki je bentil nad premajhno zavzetostjo tudi najbolj zagrizenih režimskih novinarjev, a je nato postal nosilec reform sredi šestdesetih let (in kdo ve, kako bi se to končalo, če ne bi njegove poti preprečila domnevno inscenirana prometna nesreča v Srbiji). Ali pa Franca Popita, ki je v sedemdesetih letih skrbel za obračun s t. i. liberalci iz kadrovskega bazena Staneta Kavčiča, konec leta 1979, že po Kardeljevi smrti, pa je na skrivnostnem sestanku v Karađorđevu tedaj že hudo bolnega državnega in partijskega poglavarja Josipa Broza Tita tako rekoč nahrulil, da se država gospodarsko sesipa, kar bi lahko pomenilo, da se bo ljudstvo obrnilo proti njim (več o tem sestanku sicer piše Miro Simčič v svoji knjigi »Tito brez maske«). Po Brozovi smrti se je partija sicer nekaj časa lahko zaklinjala, da ne bo skrenila z njegove poti in da je treba zaščititi njegovo dediščino, a ker je tudi zaradi posledic mednarodnih razmer (naftna kriza, devize, jugoslovanski krediti, ki jih SFRJ ni bila sposobna odplačevati) jugoslovansko gospodarstvo razpadalo, so komunisti iskali še zadnjo rešilno bilko, kako bi rešili samoupravljanje in preprečili kolaps, ki bi lahko vodil v množičen upor ljudstva proti »ljudski« oblasti. V Sloveniji je dokončna odločitev padla po SZDL-jevem »referendumu« aprila 1989, ko je ljudstvo prvič neposredno izbiralo slovenskega predstavnika v zveznem predsedstvu – takrat je relativno neznani dr. Janez Drnovšek premagal nedavno umrlega »dinozavra« Marka Bulca (oba pa sta bila, zanimivo, ekonomista oz. finančnika). To je bil več kot jasen signal za Partijo, da bo morala ubrati novo paradigmo in čim bolj elegantno izpeljati prehod iz partijskega samoupravnega sistema v demokratični tržni sistem – no, vsaj na papirju. Pod pogojem, da realni vzvodi oblasti ostanejo v rokah starih nosilcev ter njihovih bioloških in duhovnih dedičev, medtem ko je raja prisegala na znameniti Cankarjev »trotlboben«, da si bo »narod pisal sodbo sam«.

Marsikdo se bo vprašal, kaj ima to dogajanje sploh opraviti z volitvami v Evropski parlament. Češ, saj je vse potekalo regularno, ljudje so šli na volišča in izrazili svojo voljo. Na prvi pogled je res tako. Informacije, ki so včeraj prišle z volišča za Bežigradom (Ljubljana) o tem, kako so v volilni skrinjico stlačili kuverto z izpolnjenimi volilnimi lističi, pa seveda govorijo o tem, kako je sistem dejansko slabo varovan in podvržen manipulacijam. Ali to ne spominja na besede dr. Slavoja Žižka, ki jih je sicer levičarski filozof objavil v deset let stari knjigi »Najprej kot tragedija, nato kot farsa«? Kot je zapisal, so komunisti »ves čas trajanja druge svetovne vojne neusmiljeno hegemonizirali upor proti nemškim okupacijskim silam, monopolizirali svojo vlogo v antifašističnem boju z dejavnim uničevanjem vseh alternativnih ('buržoaznih') upornih sil, a obenem zanikovali komunistično naravo svojega upora (tiste, ki so proti koncu vojne zbujali sum, da komunisti načrtujejo prevzem oblasti in netijo revolucijo, so brž denuncirali, da širijo sovražno propagando). Po vojni, ko so dejansko prevzeli oblast, so se stvari hitro spremenile in režim je odkrito kazal svojo komunistično naravo. Toda komunisti, ki so bili okrog leta 1946 zares priljubljeni, so tistega leta vseeno skorajda odkrito goljufali na splošnih volitvah. Ko so jih vprašali, zakaj so to storili – saj bi na svobodnih volitvah tako ali tako zmagali , se je njihov odgovor (seveda prišepnjen v zasebnosti) glasil, da to drži, a da bi potem izgubili naslednje volitve štiri leta kasneje, zato je bilo bolje takoj dati vedeti, na kakšne volitve so pripravljeni pristati. Skratka, popolnoma so se zavedali edinstvene priložnosti, ki jih je ponesla na oblast. Zavest o zgodovinskem neuspehu komunistov, da bi zgradili in vzdržali dolgoročno hegemonijo, ki bi temeljila na javni podpori, je bila upoštevana že od samega začetka«.

Žižkov citat je sicer naveden v kolumni Sebastjana Erlaha, ki je na tem področju zelo poučna, saj omenja avtorjevo osebno izkušnjo z dogajanjem na voliščih na območju Tržiča v zadnjih letih, preberete pa jo lahko TUKAJ.

Če v luči tega pregledamo rezultate včerajšnjih volitev, ne bomo opazili nič posebnega. Vsaj na prvi pogled. Evropska ljudska stranka s štirimi slovenskimi poslanci (trije z liste SDS-SLS, ena poslanka z liste NSi) je še vedno najmočnejša, preostale štiri glasove pa so si razdelili socialisti (SD) in liberalci (LMŠ/ALDE). Primerjava z volitvami pred petimi leti pa pokaže, da je Evropska ljudska stranka v Sloveniji nazadovala za en sedež (z razmerja 5:3 je prešla na razmerje 4:4), po absolutnem številu glasov pa je SDS (če odštejemo dobrih 13 tisoč preferenčnih glasov, ki jih je dobil Franc Bogovič) še vedno pridobila kakih deset tisoč glasov v primerjavi z letom 2014. A problem nastane pri primerjanju glasov SD. Slednja je doživela, vsaj na papirju, velik preskok, saj je z 32 tisoč glasov napredovala na 88 tisoč glasov, ob tem pa je Tanja Fajon tudi rekorderka pri preferenčnih glasovih (53 tisoč). Si predstavljate? Po skoraj štirih letih migrantske krize, ki je v Sloveniji sprožila občutno poslabšanje varnostnih razmer (ugrabitev!), je promigrantska opcija tako rekoč potrojila rezultat. Se vam zdi takšen »vulkan« normalen? Da seveda ne omenjamo tudi »dvojček« LMŠ v sestavi Irena Joveva in Klemen Grošelj. S tem seveda ne želim enostransko trditi, da so volitve povsem ponarejene, zagotovo pa niso bile poštene – še najbolj se nagibam k tezi, da ljudstvo v formalnem smislu sicer odloča, vendar je kritična masa volivcev (zaenkrat) pod močno kontrolo psihološko-propagandnega aparata.

Letošnje volitve v Evropski parlament so torej samo logično nadaljevanje tega, kar se je dogajalo že na predsedniških volitvah leta 2017 in na lanskih parlamentarnih volitvah. Torej: tolažilna nagrada s tremi poslanskimi sedeži v Evropskem parlamentu za listo SDS-SLS in grenko spoznanje, da ta rezultat ne bo bistveno vplival na kronično neugodna notranjepolitična razmerja. Spomnimo, tudi lani je SDS dosegla največ glasov med strankami in je vsaj na papirju zmagala, a nazadnje je spet pristala v opoziciji zaradi plana B, to je koalicije večine ostalih strank. Največja tragika pa je, da s(m)o se tisti, ki smo za fundamentalne spremembe, s tem sprijaznili. Pot demokracije pa ne pelje le preko volitev, ampak tudi preko civilnodružbenega delovanja. Mimogrede, zakaj je Milošević lahko toliko časa zmagoval na volitvah in so ga nato z oblasti odnesli vstajniki? Na to vprašanje si odgovorite sami.

nazaj na vrh