Evropa mora znova odkriti svoje krščanske korenine Izpostavljeno

  • Napisal  Marco Gombacci
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Marco Gombacci (Foto: Demokracija) Marco Gombacci (Foto: Demokracija)

Kdo smo? Od kod prihajamo? Ker smo zanikali svojo zgodovino in svojo kulturo, smo Evropejci izgubili tisto skupno identiteto, ki je pripomogla, da se je pred več kot sedemdesetimi leti evropski projekt sploh začel. Milostni udarec pa je evropski identiteti zadal Francoz Valéry Giscard d’Estaing, ki je vodil Konvencijo o prihodnosti Evrope in je poniževalno zavrnil (“Pismo lahko zadrži kar v žepu”) sporočilo papeža Wojtyle, ki je prosil, da bi se v tisto, kar bi morala biti ustavna listina Evropske unije, vstavilo sklicevanje na njene judovsko-krščanske korenine.

Za ustanovne očete De Gasperija, Schumana in Adenauerja je bila Evropska unija neizogibno krščanska. Sedaj pa se zdi, da se Evropa skoraj sramuje svojih korenin, da se izogiba vsakemu sklicevanju na vlogo vere v zgodovini te celine. V pravkar odprtem Muzeju evropske zgodovine v Bruslju ni nikakršne omembe krščanskih korenin, v hladnih hodnikih evropskih institucij bi bila postavitev križa ali kakršnegakoli drugega simbola identitete skoraj zločin. Po drugi strani pa je Evropska komisija z 2,5 milijona evrov financirala razstavo z naslovom Islam je del naše zgodovine!.

Prevladujoči sekularizem v Evropi ruši cerkve, da bi se namesto njih gradila parkirišča ali trge, v vseh evropskih mestih pa so postavljene številne mošeje, ki jih financirata Turčija ali Savdska Arabija. Božične predstave v šolah se odpovedujejo, da ne bi užalili otrok drugih ver, ukinjajo se šolski ogledi razstav “verske umetnosti”, da ne bi nadlegovali nekrščanskih otrok ob ogledu Belega križanja Marca Chagalla, kot se je nedavno tega zgodilo v Firencah v Italiji.

Medtem je v “evropski prestolnici” Bruslju postal Mohamed najbolj razširjeno ime za novorojenčke, enako se dogaja tudi v drugih pomembnih mestih, kot sta Amsterdam in Oslo. Vse to je ob upadanju stopnje rodnosti v Evropi povzročila vsekakor tudi gospodarska kriza, ki je v zadnjih desetih letih zajela staro celino, pa tudi popolno pomanjkanje družinske in natalitetne politike naših nacionalnih vlad.

V primerjavi z letom 2010, ko je bil opravljen zadnji popis in je bilo muslimanov v Evropi 44 milijonov, jih bo po podatkih Centra Pew Reasearch leta 2030 več kot 58 milijonov. Številka pa bo očitno še hitreje rasla zaradi zadnjih valov migrantov iz držav, kjer je islam prevladujoča religija.

 Erdogan pa ni izpustil priložnosti in je pozval vse Turke, ki živijo v Evropi, da nimajo samo treh otrok, ampak pet!“Ker ste vi prihodnost Evrope!” Pri tem se je skliceval na besede Houarija Boumediena, alžirskega vodje, ki je leta 1974 na skupščini Združenih narodov dejal, da bo “Evropa osvojena skozi maternice naših žensk”.

Morali bi se začeti zgledovati po naših krščanskih bratih na Bližnjem vzhodu, ki niso nikoli zapustili križa, vere in svoje identitete, pa čeprav jih je Islamska država preganjala in nad njimi izvrševala čisti genocid. V Siriji kakor tudi v Iraku kristjani še naprej nosijo verižice s križem na svojih prsih ali pa kar tetovirane križe na svojih telesih – kljub nevarnosti, ki jo ti predstavljajo za njihovo življenje. Čeprav je islamski bes njihove cerkve in njihova domovanja zravnal z zemljo, niso izgubili volje, da ostanejo in jih znova zgradijo, da bi s tem preprečili, da bi se te stoletja krščanske dežele islamizirale, kar so si želeli rezalci vratov Islamske države.

Pred kratkim sem bil v Siriji in v Kobaniju, simbolu kurdskega upora proti kalifatu. Sredi mesta stoji majhna cerkev, v kateri kristjani s ponosom kažejo svoja Sveta pisma, križe in fotografije svojih praznovanj zadnjega božiča, ko so skupaj s sosedi muslimani obhajali praznik Kristusovega rojstva. Vse to, česar v Evropi skoraj ne smemo več kazati.

In prav zaradi tega obiska sem razumel, da se ne moremo soočiti s prihodnostjo, če se še naprej sramujemo svoje vere ali svoje kulture, nasprotno, le če odkrivamo svoje zgodovinske, kulturne in verske korenine, lahko zrastemo in sprejmemo nekoga, ki je drugačen od nas.

Marco Gombacci

nazaj na vrh