Aleksander Rant: Dražgoše – ko ideologija postane religija Izpostavljeno

  • Napisal  Aleksander Rant
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
"Pomemben je oltar v Dražgošah. Betonski oltar njihove oblasti, njihove božje pravice do vladanja." Foto: Matic Štojs Lomovšek "Pomemben je oltar v Dražgošah. Betonski oltar njihove oblasti, njihove božje pravice do vladanja." Foto: Matic Štojs Lomovšek

Pred nekaj dnevi se je zgodil miting resnice v Dražgošah. Zakaj proslavo tako imenujem? Ker gre za proslavljanje laži in popačenih dejstev, prav tako kot so bili polni laži in popačenih resnic mitingi resnice Slobodana Miloševića. Tudi v njegovem primeru je šlo za vzdrževanje oblasti s slavljenjem enega naroda in njegovih junaških dosežkov. V Dražgošah gre za čaščenje klike, ki ima v Sloveniji oblast. In gre za kontinuiteto vzdrževanja te oblasti.

O zgodovini Dražgoš je danes znano vse in je ne bom posebej obnavljal. S tem bi spet pojasnjeval preprosto dejstvo. Partizani so namerno kljub protestu domačinov okupirali Dražgoše, se tam naselili in razglasili nekakšno svobodno ozemeljsko tvorbo. V trenutku, ko je prišel dan spopada, so pobegnili na Jelovico, domačine pa pustili na milost in nemilost Nemcem, da so z njimi obračunali. Partizani so to storili kljub zavedanju, da se bo okupator odzval, in to ne prav nežno. Kljub zavedanju, da bo zaradi njihove odločitve trpela vsa vas. In tudi je. V najbolj kritičnem trenutku so torej zbežali. Heroji strahu in ideologije, ki jim ni bilo prav nič za domačine, pač pa le za revolucijo.

Ob znanih “junaštvih” partizanov prevrtimo film v leto 2020. V tej vasi se vsako leto zbere skupinica privilegirancev, ki praznujejo prav nasprotno. Herojski odpor partizanov, ki so se hrabro bojevali za svobodno Slovenijo. Ne za ideologijo, za narod, pravijo, so dali svoja življenja. Na stotine Nemcev da je padlo pod junaškimi streli partizanov. Da smo lahko hvaležni partizanom, da na Gorenjskem govorimo slovensko. Da bi Tretji rajh v vojni zmagal, če ne bi bilo dražgoške bitke.

Njihova vera je oblast, njihova maša denar

Človek res ne ve več, kako bi komentiral takšne nesmisle. V današnjem času imamo dovolj kliničnih ustanov, ki lahko pomagajo pri takšnih psiholoških stanjih. Tudi pri patološkem laganju se da pomagati. A morda narobe razumemo levičarje, ki vsako leto romajo na kraj poraza objokovat “hrabre” borce. Morda ne gre za psihološko stanje, morda je njihova ideologija prerasla v religijo. Oni verjamejo, da so partizani zmagali. Oni verjamejo, brez dokazov, da zaradi te bitke na Gorenjskem lahko govorimo slovensko. Oni brez dokazov vedo, da se je v Dražgošah zgodil čudež. Oni so verniki. Njihova vera je oblast, njihova maša denar.

Nepomembnost dražgoške bitke kot zgodovinskega dogodka lahko prepoznamo tudi v besedah nekdanjega šefa komunistov Milana Kučana, če le znamo prisluhniti. Na vprašanje, zakaj je danes tukaj, je Kučan odgovoril: “Zato, ker Dražgoše so, če jih ne bi bilo, ne bi bil tukaj.” Sam šef komunistov priznava, da so Dražgoše le simbol oblasti, in če ne bi bile takšen simbol, ga tam ne bi bilo. Bi bil kje drugje. Dražgoška bitka je drugotnega pomena, pomemben je oltar v Dražgošah. Betonski oltar njihove oblasti, njihove božje pravice do vladanja. Njihovega napuha in sle po še več oblasti. Vsako leto v Dražgoše ne hodijo, pač pa romajo. Partizansko okrasje in pesmi in borci in mitraljezi so le okras, pomembnejše je sporočilo, ki so ga na vsa usta zapeli Bratuškova, Kučan, Janković, Erjavec in Židan: “Na Slovenskem smo mi gospodar!”

Krvavo pobijanje nedolžnih

To je razlog Dražgoš. Vsakoletno romanje k spomeniku oblasti, izpeljane iz krvavega pobijanja nedolžnih med drugo svetovno vojno in po njej. Romanje k začetku, romanje k viru, romanje k dogodku, ki je in predstavlja njihov način delovanja. Nasilno in prisilno okupiranje, razlastitev in nato beg – vedno povzročitelji, nikoli nič krivi. V Dražgoše romajo, da se poklonijo lastni pokvarjenosti, lastnemu zlobnemu geniju, da so ustvarili državo, v kateri lahko nekaznovano posiljujejo, ropajo in morijo. Da so si ustvarili državo, v kateri je nad njimi samo modro nebo. Dražgoše so sveti obred, in kogar ni tam, je izdajalec.

Pravi heroji Dražgoš so vaščani in vaščanke

Za konec še eno zanimivo dejstvo. Ti okultisti laži so se v Dražgoše pripeljali z okupatorskimi avtomobili. Sami audiji, mercedesi in beemveji. Od najcenejših do najdražjih primerkov. Če bi bil Greta, bi rekel: “Sram vas bodi! Kar z nemškimi avtomobili na ta sveti kraj!” A nisem Greta. In ne prenašam dobro izkrivljanja zgodovinskih resnic. Žalostno je, da se tudi ti, ki romajo v Dražgoše, dobro zavedajo, da je to kraj poraza in sramotnega bega. A vseeno romajo. Ne častit padlih partizanov, pač pa častit svoje privilegije. Tam so zbrani tisti, ki jim rdeča zvezda še danes prinaša korist. Fundamentalistični verniki v svojo oblast, v svoj prav in v svoj ego. Dražgoše so cerkev rdeče oblasti, in dokler bo stala ta oblast, bodo Dražgoše. Ko se bo ta oblast podrla, jih ne bo več. In takrat bo čas za drugačno prireditev. Za pravo mašo v spomin na padle civiliste, ki so bili žrtve nacionalnega in internacionalnega socializma. Pravi heroji Dražgoš so vaščani in vaščanke, ki so morali zaradi apetitov socialistov in nacionalsocialistov umreti. Slava njim in Bog jim daj večni mir in pokoj!

Aleksander Rant

nazaj na vrh