Dr. Žiga Turk: Utopija vedno tesnejše unije

  • Napisal  dr. Žiga Turk
Dr. Žiga Turk: Utopija vedno tesnejše unije Foto: Amio Cajander / Wikipedia

Najprej opozorilo. Vse te razprave o prihodnosti EU so morda samo slepilo, motnja, da se ne dela stvari, ki jih je potrebno delati zdaj. Ustavljanje migracij, marshalov načrt za Grčijo ali kontrola spoštovanja evropske pogodbe je seveda precej bolj banalno od visokoletečih idej o veliki srečni združeni evropski federaciji.

Sledi ponovitev že povedanega. Problem vedno tesnejše unije – in to je načrt, ki se odvija – je, da v nekem trenutku neha biti zveza suverenih nacionalnih držav in postane naddržavna zveza. V taki zvezi demokracija ni mogoča, če ni panevrospkega demosa. Če ni ljudstva, naroda, katerega notranja kohezija in pripadnost bi bila utemeljena na skupni evropski identiteti. To je pač neprijetna resnica.

Mehka utopija

In vendar je ideja vedno tesneje povezane evropske unije praviloma deležna spoštovanja, prikimavanja in celo občudovanja. To magično moč, da pametni ljudje odobravajo nemogoče, imajo utopije. Obljubljajo raj na zemlji, enakost, »mir in blagostanje« ali pa vsaj “prostor tega in onega in tretjega in pravičnosti”.

Utopije so trde in mehke. Trdi utopiji sta komunizem in nacionalsocializem. Ideja z velikim i je tako lepa, tako dobra, tako popolna, da je zanjo treba tudi kaj žrtvovati. Vedno tesnejša unija je mehka utopija. Ne vzpostavlja se z nasiljem, gulagi in koncentracijskimi taborišči, ampak korak za korakom s potezami uradništva v Bruslju in njihovih zaveznikov v državah članicah.

Vedno tesnejša unija je definirana ravno prav megleno, da nikoli ne vemo, ali je že dovolj tesna. Nikoli ne bomo vedeli, če smo že na cilju. Evropska unija zato ni nekaj kar je, ampak nekaj, kar postaja. Potovanje je pomembnejše od cilja. Evropa je projekt, proces. Ni izdelek. Vedno tesnejša unija je kot kolesar, ki se mora premikati. Če se ustavi, pade.

Tri vizije Evrope

Evropa kot utopija je rezultat progresivnega in tehnokratskega pogleda na evropsko unijo, ki sta sčasoma izpodrinila izvornega, ki je bil konzervativen.

Progresivna vizija evropske unije Spinellija, Tindermansa in Delorsa je naddržavno tvorbo razumela kot orodje za uveljavljanje »naprednih« socialnih in razvojnih politik, človekovih pravic, pravic manjšin ipd. Utopija družbenega reda na zemlji je nadomestilo za utopijo v nebesih. Ta red bi gradili od zgoraj navzdol, daleč od pomilovanja vrednih volivcev, v Bruslju, ki ni obremenjen s starimi tradicijami.

Aktualen primer takega pristopa je poskus Bruslja, da bi članicam vsilil spolne kvote za položaje v vodstvih podjetij. To prosvetljevanje zaostalih članic z napredmimi idejami naj bi korak za korakom pripeljalo do razgradnje »nazadnjaških« konceptov, kot so menda družina, domovina in Bog. Družino bomo relativizirali, namesto domovine naroda bodo administrativna enote Unije ali pa bo nastala celo Unija regij, Boga pa se iz ustave seveda črta.

Konservativna vizija Schumana, De Gasperija in Adenauerja je našla navdih v konzervativnem spoštovanju tradicije. Omenjeni možje so  zagovarjali zvezo suverenih nacionalnih držav s kar se da globoko subsidiarnostjo – torej prenašanjem pooblastil na čim nižji lokalni nivo. V praktičnem smislu jih je zanimal mir, zato so podpirali prost in odprt trg. V presežnem smislu so EU videli kot dediča evropske krščanske civilizacije. Leta 1958 je Robert Schumann še govoril o »skupnosti ljudstev globoko zakoreninjeni v osnovnih krščanskih vrednotah«.

In potem je tu še tehnokratska vizija. Pooseblja jo Jean Monnet. Konflikt med konzervativci in progresivci razrešuje z depolitizacijo. »Stroka«, ne politika, ima vse odgovore. Stroka pravi, da je tesneje boljše. Ali z besedami Jeanna Monneta: »Evropske narode je treba voditi v smeri super-države ne da bi ti vedeli, kaj se dogaja. To je mogoče doseči s postopnimi koraki, ki imajo ekonomsko kamuflažo, a ki bodo neustavljivo vodili proti federaciji«. Euro je bil velik korak te vrste.

Prevlada progresivno-tehnokratske vizije

Po naravi stvari je uradništvo, in največ ga je v evropski komisiji, nagnjeno k tehnokratskemu scenariju. Evropski svet in parlament odražata voljo volivcev in naj bi nihalo med levico in desnico. A to nihanje je popačeno. Nemčija si, zaradi svoje zgodovine, nikoli ni prav upala zagovarjati Evrope kot zveze nacionalnih držav. Francija pa je, ne glede na levo-desne delitve nagnjena k izvozu svobode, enakosti in bratstva skozi direktive evropske unije. Francosko-nemški vlak določata dediščini Napoleona in Hitlerja. Velika Britanija je bila itak ves čas z eno nogo zunaj.

Zato je v zadnjih desetletjih prevladala kombinacija progresivne in tehnokratske vizije. A proti njej so se ljudje obrnili vsakič, ko jih je kdo vprašal – npr. ob zavrnitvah evropske ustave na referendumih na Irskem, Danskem, na Nizozemskem in v Franciji. Brexit sploh ni izoliran primer.

Da se danes spet pogovarjamo o »več Evrope« in o »vedno tesnejši uniji« ni nič novega. Vsake toliko se. Vsake toliko, ker se morajo vmes pozabiti demokratične zaušnice temu procesu. Ko sem pred delal v Skupini za razmislek o prihodnosti EU, je bil spomin na težavno sklepanje lizbonske pogodbe še preveč živ, da bi člane predaleč zaneslo.

Dva konca

Kako se bodo stvari odvijale naprej, je odvisno predvsem od tega, ali se bodo voditelji zavedali, da se nekaj da uničiti na dva načina – če preveč vlečeš narazen ali če preveč tlačiš skupaj.

Utopije so lepa stvar s potencialno slabimi posledicami. EU lahko povsem solidno preživi kot zveza prijateljskih suverenih nacionalnih držav. Za vse, kar je več, pa je treba najti elemente skupne identitete in tukaj z izogibanjem priznanju, da je Evropa zibelka zahodne krščanske civilizacije, ne bomo prišli daleč.

Paradoks je popoln: da bi uresničili utopijo, ki ima za cilj odpraviti tradicionalne občutke o presežnem svetem in tuzemenskem domoljubnem, bi bilo treba okrepiti taiste občutke – ampak na nadnacionalnem, evropskem nivoju.

Utopije – če jih ne vzamemo resno – pa imajo eno pozitivno lastnost. Razmišljanje o njih nas sili v razmislek o pravilnosti dejanj tukaj in zdaj. Tako funkcijo so imele tudi utopije Thomasa Moora, Johnatana Swifta, Daniela Defoa in Karla Marxa. Izkaže se, da je glede slovenske notranje politike popolnoma vseeno, ali smo za ali proti »več Evrope«.

Če v utopijo združene Evrope verjamemo, mora biti Slovenija dovolj hitra, da se vključi na najbolj hiter vozni pas Evrope več hitrosti. Če v utopijo ne verjamemo, mora biti Slovenija sposobna »stati inu obstati« sama zase. Torej nič manj kot prej biti dobro upravljana, voditi pametne politike, in se razvijati v pravo smer.

Ker to ni tako, vprašanje ni, kdo bo z večjim navdušenjem licitiral za utopijo ali kdo bo z več pikrosti opozarjal na njene zadrege, ampak zakaj nam v Sloveniji tako slabo vladajo. To vprašanje nas, ki smo danes zbrani tukaj, dosti manj intelektualno zadovoljuje in zato ne govorimo o njem.

Vir: Časnik.si

nazaj na vrh