Dr. Milan Zver: Obmejni spor je mogoče rešiti le z dialogom Izpostavljeno

  • Napisal  Milan Zver
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Milan Zver. (Slika: arhiv Demokracije) Dr. Milan Zver. (Slika: arhiv Demokracije)

V enih od bolj gledanih oddaj nacionalne televizije so evropske poslance spraševali, kaj so naredili, če sploh so kaj, da bi bil arbitražni sporazum s Hrvaško čim prej udejanjen.

Vprašal sem se, zakaj tega ne sprašujejo vlade, ki ima vse mehanizme in zmogljivosti, da to uredi. Kaj naj naredimo mi poslanci, celo tisti iz vrst opozicije, ki od začetka ni podpirala ta pristop reševanja obmejnega vprašanja? Lahko sicer vzamem na znanje, da so dominantni mediji, ki so tako ali tako pod vplivom levih sil, sprejeli to paradigmo za sveto in niso sploh dopuščali drugačne interpretacije. Tudi to, da so ustvarili klimo, da bi se morali vsi čutiti dolžne, da javno izrazimo naša »skupna« prizadevanja za oblikovanje enotno fronte proti Hrvaški, se pravi enotno mantro glede implementacije razsodbe. Bencin na ogenj je prilil še Der Spiegel z objavo pravnega mnenja Evropske komisije, da ima Slovenija v disputu s Hrvaško bolj prav kot soseda. Da takšno mnenje obstaja, je z naše strani vedela le naša evropska komisarka in sedanji zunanji minister. Če sta resnično hotela pomagati Sloveniji, bi morala na to opozoriti ob nastanku tega papirja in izposlovati, da bi Evropska komisija tožila Hrvaško pred Evropskim sodiščem. To bi bil za vlado uspeh, a se ni zgodilo. Postavlja se vprašanje, zakaj ne. Odgovor velja iskati v sferi političnih interesov: levica ne želi rešiti spora s sosedo, saj na tem valu konflikta jadra in si nabira politične točke. Skratka, slovenska politična levica, ki je v regiji pripravljena na nekak vazalni odnos do Srbije, vztraja na permanentni »vojni« s Hrvaško, s čimer mobilizira nekaj sto tisoč jugonostalgikov z volilno pravico. 

Drugi razlog, zakaj je slovenska vlada (stara in nova, saj je tako ali tako enako) tako neučinkovita na evropskem in svetovnem političnem parketu, pa tiči v dejstvu, da je zapravila kredibilnost, ki jo je naša država nekoč še imela. Slovenija je kršila vladavino prava in dane obveze Uniji. To je več kot dovolj velik argument, da je ne smatrajo za verodostojnega partnerja. 

Sedaj pa k bistvu. Razsodba haaškega tribunala v tej zadevi ni pravična za slovensko stran in škodi strateškim interesom Slovenije, saj med drugim ogroža njen status kot pomorske države. Znano je, da je SDS od začetka nasprotovala takemu načinu reševanja obmejnega vprašanja in opozarjala, da bo razplet točno takšen, kakršen je. SDS je dajala prednost neposrednemu dialogu med državama že takrat, ko Hrvaška še ni bila članica Unije. Popolnoma naivno je pričakovati, da se bo obmejni spor rešil brez dialoga in brez soglasja sosede. To je bilo jasno pred desetimi leti in to je jasno danes.

Nov premier je nekritično prevzel pristop levice in naivno poskuša s pomočjo evropskih institucij Hrvate prisiliti, da bo sprejela to in to. Jasno je, da tako ne bo šlo. To verjetno vedo tudi nekateri v vladi, a nisem prepričan, da so o tem obvestili premierja.

Paradoks nad paradoksi pa je, da si slovenska vlada formalno prizadeva za nekaj, kar ni v interesu slovenske države. Slovenija v razsodbi ni dobila ekskluzivnega upravičenja do neposrednega stika z mednarodnimi vodami, kar so celo v referendumski kampanji zagotavljali predlagatelji arbitraže. 

Torej, z vidika zdravega razuma je zadnja diplomatska mantra nesmiselna. Edino razlago je mogoče najti v posebnih interesih tranzicijske levice, ki išče politično korist.

Verjamem, da še obstajajo načini, kako rešiti obmejni spor, ne da bi ogrozili strateške interese Slovenije. Vendar je to mogoče doseči le z dialogom. V tem dialogu ima Slovenija še nekaj močnih argumentov, Hrvaška pa tudi nekaj šibkih (npr. Schengen in način reševanja obmejnih vprašanj z drugimi sosedi). A kakor koli, obe strani lahko pridobita le, če se pogovarjata.

nazaj na vrh