Dr. Milan Zver: Lizbonska pogodba ni mrtva

  • Napisal  Dr. Milan Zver
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Evropski poslanec ELS/SDS, podpredsednik SDS, politolog in sociolog dr. Milan Zver Foto: EPP/Arhiv Demokracije Evropski poslanec ELS/SDS, podpredsednik SDS, politolog in sociolog dr. Milan Zver Foto: EPP/Arhiv Demokracije

Ponovno se je začela razprava o prihodnosti Evrope, kar je seveda nadvse koristno. Prvi večji »val« debat o tej temi je preplavil evropsko javnost v času prve konvencije o prihodnosti Evropske unije.

Takrat, pred poldrugim desetletjem in več, se je prvič zgodila zelo strukturirana razprava, ki so jo finalizirali v t.i. konvencijo o EU. Vanjo so bili vključeni strokovnjaki, na podlagi njihovega dela pa se je oblikovala še politična struktura, v kateri so delovali predstavniki držav članic in tudi bodočih članic Unije, vključno s Slovenijo. Do sprejetja evropske ustave sicer ni prišlo, a vendarle je Lizbonska pogodba, njen surogat, svojevrstni rezultat večletnih širokih razprav o prihodnosti Unije in predvsem rezultat političnih razmerij in klime sodelovanja, ne tekmovanja. Morda je še bolje tako, da smo sprejeli »le« pogodbo. V konvenciji je bilo namreč zaznati preveč federalističnih rešitev in premalo konfederalističnih, če se izrazim v terminih, ki jih Slovenci prav dobro razumejo.

Evropska unija je pred novimi izzivi

Sedaj smo pred novim, a istim izzivom. Napovedana je namreč nova konvencija o prihodnosti Unije. Prelomnost situacije je začutila tudi nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je oblikovala celo poseben resor, ki nosi ime po demokraciji in ga bo vodila nova hrvaška komisarka Dubravka Šujica. Tokratna razprava bo zagotovo lepa priložnost za to, da se najdejo poti, kako bi zmanjšali demokratični deficit v EU oziroma, kako ojačati demokratične procese.

Prvi korak v to debato je izvedel Wilfried Martens Center za evropske študije (WMCES), ki je v javnosti bolj znan kot think-tank najmočnejše politične sile v Evropi – Evropske ljudske stranke (ELS). V Bruslju je WMCES pred dnevi v okviru srečanja think-tankov ELS organiziral poleg drugih tudi okroglo mizo z naslovom Re-modelling of our European House of Democracy (v prostem prevodu: kako prenoviti naš dom evropske demokracije). Izvedbo je zaupal Inštitutu dr. Jožeta Pučnika (IJP), ki je članica WMCES, tako kot še več kot trideset drugih. Kot diskutanti so na panelu sodelovali dr. Andreja Valič Zver, dr. Matevž Tomšič, moja malenkost in kot prvi med enakimi dr. Esteban Gonzales Pons, podpredsednik politične skupine ELS v Evropskem parlamentu. Pink-ponk debato, v katero so se vključili tudi nekateri iz dobro napolnjene dvorane je vodil mag. Peter Šuhel.

Potrebno je ohraniti vloge držav članic

Kot uvodničar je bil do t.i. koncepta evropske demokracije precej kritičen pravnik in politolog Gonzales Pons, ki je menil, da se demokracija najbolje razživi v nacionalnih okvirih. Profesor Tomšič je navdušil z ocenami o tem, kaj ogroža evropsko demokracijo in njeno izvirno identiteto. Andreja Valič Zver je najprej predstavila odnos dr. Jožeta Pučnika do demokracije, nato pa, kako zagotoviti trajnostno vzdržnost demokracije, ki jo ogrožajo z ekstremno leve in ekstremno desne strani. Sam sem predstavil koncept večinske in konsenzualne demokracije na ravni EU in dejstvo, da bi morali skrbno paziti, da sedanjega sistema ne porušimo z nekaterimi radikalnimi inovacijami. Sem sodijo razni predlogi socialistov in liberalcev. Predlagajo namreč transnacionalne liste, le eno evropsko volilno enoto, senat, ki naj bi zamenjal Svet, panevropski referendum ipd. Tudi t.i. ljubljanska pobuda, poznana kot Jambrekovo delo, v celoti ni v redu, saj ne ohranja pomembne vloge držav članic (predvsem malih držav) pri sistemu odločanja na evropski ravni.

Sistem preglasovanja bi vodil v konflikte

Veliko se govori o nameri, ki naj bi jo imela tudi nova predsednica Evropske komisije. Vsaj na nekaterih področjih hoče večjo učinkovitost (npr. zunanja in varnostna politika), zaradi česar naj bi predlagala spremembo načina glasovanja. Včasih se zdi, da veto dejansko moti opravilno sposobnost Unije. Nazadnje se je to pokazalo pri Macronovem blokiranju poti Makedonije in Albanije v Evropsko unijo. Pa tudi sicer so veto bolj uporabljale velike članice, ne pa manjše. Kljub temu bi bila ta sistemska sprememba – in to je bilo glavno sporočilo Slovencev k mednarodni debati v okviru srečanja think-tankov ELS – v škodo malih članic Unije. Preglasovanje s strani velikih bi kmalu pripeljalo do nezaupanja med državami članicami in tudi do konfliktov med njimi. Zato je najbolje, da se postavimo v bran Lizbonski pogodbi. S to popotnico naj se začne debata o trajnostni evropski demokraciji.

 

 

nazaj na vrh