Dr. Matej Makarovič v reviji Demokracija: Košarka in vrednotno središče Slovencev

  • Napisal  Matej Makarovič
Slovenska reprezentanca med tekmo Slovenska reprezentanca med tekmo Foto: arhiv Demokracije

Dejstvo, da je Slovenija evropski prvak v košarki, je bilo že samo po sebi zelo dobra novica. A v nekem smislu je še boljša novica način, kako se je slovenska družba znala odzivati na samo pot slovenskih košarkarjev v evropski vrh in nato na končno zmago. Treba je priznati, da je bilo mogoče v tem najti kar nekaj stvari, ki nas lahko spravijo v boljšo voljo. Zakaj?

Prejšnji teden sta Odbor MOST pri Unescu in Fakulteta za uporabne družbene študije soorganizirala Slovensko družboslovno konferenco z udeleženci iz kar 33 držav in petih celin. Med sicer mnogimi zanimivimi prispevki lahko omenim študijo Svitlane Buko o medkulturnih odnosih na področju menedžmenta, ki na podlagi že obstoječih spoznanj in vrste pogovorov tako s Slovenci kot s tujci, opozarja na nekatere tipične lastnosti Slovencev. Posebno opazna med njimi je izrazita osredotočenost na naše lastne pomanjkljivosti in naše nezadovoljstvo z nami samimi. Temu lahko dodamo še nezadovoljstvo z delovanjem naše države, z našo politično elito oziroma praktično z vsem, kar je s Slovenijo povezano.

Uspehi, ki pripomorejo h krepitvi nacionalne samozavesti, so glede na te naše – tudi znanstveno potrjene – lastnosti še toliko dragocenejši. Pohvalno je, da smo se znali uspeha pristno veseliti – kot nacionalnega uspeha. V tolikšni meri se je mogoče veseliti predvsem uspehov pri kolektivnih športih (kjer Slovenci sicer razmeroma manj blestimo), saj se timski duh zmagovitega moštva simbolno prenese na kolektivne občutke nacije kot celote. Kolektivnost športa, kot je košarka, toliko bolj poudari, da gre za nacionalni uspeh, ne pa »samo« za uspeh izjemnega posameznika.

A naše siceršnje nazadovoljstvo z namimi samimi in našo državo ni le odraz pomanjkanja tovrstnih uspehov – večina majhnih narodov takih uspehov nikoli ne doseže, a so vseeno čisto zadovoljni sami s sabo. Slovenska težava je verjetno bolj v relativni odsotnosti stvari, s katerimi bi se lahko vsi po vrsti identificirali.

Peter Jambrek je pred leti po svojem nekdanjem mentorju, ameriškem funkcionalističnem sociologu Edwardu Shilsu, prevzel idejo o »vrednostnem središču« nacije, za njim pa so jo prevzeli tudi nekateri politiki in mnenjski voditelji. Če smo jezikovno natančni, bi bilo sicer pravilneje govoriti o vrednotnem središču, saj ne gre za vrednost (kot nekaj kvantitativnega in navadno prevedljivega v denar), temveč za vrednote, ki naj bi bile dragocene same po sebi. Do nedavnega naj bi stik s tem središčem poosebljala slovenska osamosvojitev kot trenutek slovenske enotnosti, a to se je žal izkazalo kot iluzija. Enotnost, izražena s takratnim plebiscitom, že dolgo ne odseva več v pogledih na tisto obdobje. Spori o delitvi zaslug in krivde ter ločene proslave gotovo niso dokaz nacionalne enotnosti oziroma kakšnega trdnega vrednotnega središča.

V nasprotju z Evropsko unijo, ki je zgrajena predvsem na racionalno-pragmatičnem razmisleku, vsebujejo nacionalne skupnosti vedno nekaj več. Tista prava povezanost nacionalnih družb ne temelji na kakšni racionalni »družbeni pogodbi«, temveč na skupnih čustvih in mitih. Naj še tako »prepuščamo zgodovino zgodovinarjem« − pa nam nič ne pomaga: Slovenci smo okoli zgodovinskih dejstev zgradili različne in medsebojno nasprotne mitologije, ki nas ne povezujejo, temveč razdvajajo. Kar je za ene nacionalno junaštvo, je za druge v najboljšem primeru nepomembno, v najslabšem primeru pa zločin in/ali izdaja. In obratno. Pa naj razpravljamo o poteku osamosvojitve, o letih v nekdanji Jugoslaviji, o drugi svetovni vojni ali o še kakšnih bolj oddaljenih zgodovinskih trenutkih. Če smo bili včasih ob sporih o preteklosti vsaj precej enotni glede prihodnosti – v Evropski uniji, v okviru zahodnega sveta in v odprtosti za globalne procese –, je zadnja leta celo to postalo vprašljivo.

Zmagoslavje slovenskih košarkarjev nas je vsaj za trenutek spet povezalo z nečim, kar bi lahko bilo vrednotno središče slovenske nacije – vir skupinskih čustev, pripadnosti in samozavesti. In to na način, ki si ga lahko samo želimo: brez ideoloških delitev in brez izključevanja. Prvič, nikomur ni prišlo na misel, da bi razkazoval rdeče zvezde ali podobne totalitarne in druge ideološke simbole. Vsakomur je bilo jasno, kateri so nesporni nacionalni simboli, ki nas povezujejo, ne pa delijo. In drugič, pokazali smo, da smo vključujoča nacija. Nikogar ni niti najmanj motil priimek Gorana Dragića ali barva kože Anthonyja Randolpha. Slovenstvo je danes politično organizirana nacija, ne pa le etnična ali rasna skupnost.

A glavni izziv vsekakor ostaja: smo sposobni vse te pozitivne elemente: nacionalno samozavest, enotnost, povezanost in vključevalnost razširiti tudi na čas, ko ne bomo zmagovali v kakšnem skupinskem športu? Tudi na vsakdanjost?

Dr. Matej Makarovič

nazaj na vrh