Dr. Ivan Klemenčič: Hlapčevanje Srbiji, zlu Slovenije 2. del Izpostavljeno

  • Napisal  Dr. Ivan Klemenčič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Predsednica srbske vlade Ane Brnabić in predsednik slovenske vlade Marjan Šarec lani decembra v Novem Sadu Foto: STA Predsednica srbske vlade Ane Brnabić in predsednik slovenske vlade Marjan Šarec lani decembra v Novem Sadu Foto: STA

Vprašati se moramo naposled, kakšen je facit srbskega imperializma. V tretji balkanski vojni se je ta zelo krvavi imperializem znova potrdil in z njim je balkanski krvnik (po novejših podatkih) pognal v smrt blizu 140.000 nedolžnih ljudi in milijon v izgnanstvo, predvsem prebivalcev Kosova.

Po drugi vojni je bila tretja balkanska vojna najbolj krvava, povzročila je veliko materialno razdejanje in ogromno gospodarsko škodo. Slovenci smo srečno in srčno ubranili svojo samostojnost, nihče nam je ni podaril. Ni tedaj čudno, da je bila na celotnem območju srbska agresija sprejeta tako negativno. Ne preseneča niti to, da je za odhod iz srbske Jugoslavije in za samostojno Slovenijo glasovala eksemplarična večina (blizu devetdeset odstotkov vseh volivcev).

Padec »balkanskega klavca«. Dve srbski Jugoslaviji

In Milošević po tretji balkanski vojni? Po desetletnem divjanju po Balkanu je pravica končno zmagala. Haaško sodišče je Miloševića maja 1999 obtožilo, da je začel štiri vojne, prvo proti Sloveniji. Sodilo mu je zaradi genocida, vojnih zločinov in zločinov proti civilnemu prebivalstvu. Bil je aretiran in leta 2001 priveden pred to sodišče, tam pa je po srčnem napadu neslavno končal svojo življenjsko pot (1. marca 2006).

In Slovenci? Smo se na plebiscitu leta 1991 tako množično odzvali za samostojno državo zato, da bomo zdaj prijateljsko kolaborirali s svojim največjim sovražnikom in agresorjem ter poglabljali izmišljeno prijateljstvo?

A zadeva s prijateljstvom še zdaleč ni končana. Govorimo vendar o dveh srbskih Jugoslavijah z neevropsko Srbijo. Na začetku skupne države je ta v Kraljevino SHS »bratsko« sprejela Slovenijo in Hrvaško kot vojni plen. Dva najbolj razvita naroda v svojo hegemonistično državo kot svoji koloniji. Že pri menjavi valute so Srbi razmerje dinarja in krone za dobrodošlico prišlekom postavili na glavo (namesto štiri dinarje za krono so vsilili razmerje štiri krone za dinar). Sistem obdavčenja v skupni državi so izvirno organizirali tako, da so ena merila veljala za pobiranje davkov in druga za njihovo delitev. Vse seveda v korist Srbije.

Znano je, da je bil Beograd neposredno pred prvo vojno prašna palanka s približno 15.000 prebivalci. Danes je milijonsko mesto. S čigavim denarjem? Revne Srbije, kot smo videli vse v naš čas? Za obdobje med vojnama je veljalo temeljno srbsko načelo nacionalnega zatiranja in ekonomskega izkoriščanja. V tem kontekstu vsaj omenjamo manifest Slovenska deklaracija (1932) kot politični odziv na stopnjevanje nacionalnega zatiranja v srbski unitaristično-centralistični diktaturi kralja Aleksandra.

Takrat je Slovenija, ki je bila še primerljiva z Avstrijo in bolj razvita kot severna Italija, začela gospodarsko zaostajati, kar se je nadaljevalo v komunistični drugi Jugoslaviji. Sprašujemo, v kateri skupni državi se je začelo prijateljstvo, ki ga je zdaj treba še poglabljati?

Še posebno veliko politično in nacionalno uslugo je Srbija naredila Sloveniji ob koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920. Po odločitvi srbske politike je slovensko Koroško zasedla srbska vojska, ki je s svojim nasiljem izzvala odpor Slovencev. Vse pove ohranjeni slovenski letak iz plebiscitnega leta z naslovom »Slovenci smo!«: »Kajti obvarovali si bomo koroški Slovenci vsekakor našo vero, naš jezik in naše duhovnike; to bo boljše kakor pri ortodoksnih /tj. pravoslavnih/ Srbih!« Razumemo jih lahko, Slovenci so glasovali proti srbski državi.

Tudi v komunizmu privilegirana Srbija

In kako se je prijateljstvo nadaljevalo v komunistični Jugoslaviji? Srbija je bila od vsega začetka zaslužna za uvedbo statusa nerazvitih republik in pokrajin. Zaradi njene velikosti je bila pri dodatnih sredstvih najbolj privilegirana, največji plačnik v sklad nerazvitih je bila Slovenija. Ob vseh drugih privilegijih Srbije.

Tako je finančno vsilila kot skupni jugoslovanski projekt megalomansko hidroelektrarno Đerdap, ki je bila po dograditvi srbski projekt (Slovenija je imela takrat redukcije elektrike). Na skupne jugoslovanske stroške si je omislila izhod na morje (železniška proga Beograd–Bar). Slovenija je le majhen železniški podaljšek na Primorskem gradila na svoje stroške.

Za neavtonomno republiko Slovenijo se je v drugi srbski Jugoslaviji nadaljevalo z dobro utečenim režimom, zdaj še z močnim komunističnim vzvodom nasilja: nacionalno zatiranje in ekonomsko izkoriščanje. In komaj verjetno: Slovenija je morala takrat začeti odplačevati Rusiji celo dolgove Kraljevine Srbije.

Na kulturnem nacionalnem področju je leta 1983 srbski pritisk za popolno prevlado in centralizacijo potekal z vsiljevanjem skupnih šolskih jeder. Ta novi poskus srbske dominacije so zavrnili celo slovenski komunisti in tudi v drugih delih Jugoslavije. Po teh jedrih naj bi se učni programi v vsej Jugoslaviji poenotili tako, da bi pri pouku zgodovine, zemljepisa, humanistike … proporcionalno v odstotkih upoštevali velikost posameznih narodov. Prevladala bi seveda pobudnica teh jeder Srbija, delež Slovenije bi bil zanemarljiv. Tudi to je bila ena od kali poznejšega propada države.

Je bilo v nadaljevanju pričakovati bistvene spremembe? Še posebno veliko prijateljstvo se je izkazalo med procesom propadanja komunistične Jugoslavije, zato ga ne smemo prezreti. Izzvala ga je srbska nacionalistična in imperialistična politika. Z 8. majem leta 1989 je postal ob veliki podpori srbskega naroda njen eksponent Slobodan Milošević, po svojih dejanjih poimenovan balkanski klavec.

Protislovenski srbski miting v Beogradu

V podporo kosovskim rudarjem sta slovenska novonastajajoča opozicija in stara komunistična politična elita 27. februarja 1989 skupaj pripravili protestno zborovanje v Cankarjevem domu. Srbski odziv na to je bil buren. Že naslednji dan je bilo veliko zborovanje pred beograjsko skupščino z govornikoma Miloševićem in Mihajlom Švabićem, ki je Slovence naganjal v Gradec in Filadelfijo, se pravi iz Jugoslavije.

Takrat osovraženi Slovenci so si prislužili obtožbe in zmerljivke »dunajski konjušari«, se pravi dunajski konjski hlapci. In to od neevropske, nerazvite Srbije, v kateri so bili menda Srbi petsto let turški »konjušari«. Slovenci so bili, kot je evropsko izobraženim znano, soustvarjalci visoke kulture in umetnosti na Dunaju in tudi v slovenski prestolnici.

Če ne gremo v mnoge podrobnosti, kot je denimo podatek dunajske univerze, da je od njene ustanovitve 1365 v njej delovala približno petina profesorjev in študentov ter okoli štirideset rektorjev Slovencev. Ker je v Srednji Evropi ustvarjal eden vodilnih poznorenesančnih skladateljev Jacobus Gallus, se sprašujemo, ali so poturčevani Srbi vedeli, kaj je to umetnost in kaj je znanost.

 Velikosrbske blodnje. Napoved velikosrbskega mitinga v Ljubljani

Milošević je prebudil Srbe z velikosrbskimi blodnjami, kot je Hitler obnorel Nemce s totalitarno Veliko Nemčijo. Balkanski in evropski projekt dveh firerjev za imperialistično ekspanzijo z nemajhnimi posledicami za oba naroda. Srbi so tako podpirali krvavi imperialistični Miloševićev pohod po nekdanji Jugoslaviji, kot že vemo, štiri srbske vojne, prvo proti Sloveniji. Zgovoren je podatek, da so ti nahujskani Srbi tanke, namenjene za okupacijo Slovenije, okrasili s cvetjem.

Po velikem mitingu na Gazimestanu na Kosovu 28. junija 1989 so Srbi še isto leto, za 1. december 1989, napovedali velikosrbski miting v Ljubljani. Prvotni namen je bil jasen: kot so s takšnimi »jogurtnimi revolucijami« že zrušili oblasti na Kosovu, v Vojvodini in Črni gori, so hoteli nadaljevati v Ljubljani. Vendar so bili odgovorni skrbniki slovenskih železnic pripravljeni in so to srbsko namero onemogočili že v Dobovi.

Je treba še kaj povedati? Ali ni že zdavnaj dovolj? Kljub vsemu se je srbski tatinski napad na Jugoslavijo nadaljeval naslednje leto, ko so konec decembra 1990 nepooblaščeno in prikrito vdrli v jugoslovanski monetarni sistem in odtujili 18 milijard dinarjev (kar je danes 1,4 milijarde evrov). Vse na račun preostalih republik in pokrajin. Slovenska vlada se je na ta necivilizirani balkanski poseg odzvala takoj, ko je 8. januarja 1991 odločila, da bo prevzela davčni sistem in carinsko zakonodajo.

Srbska gospodarska blokada Slovenije in zaplemba slovenskega premoženja v Srbiji

Še prej je srbska SZDL v istem protislovenskem kontekstu že marca 1989 napovedala gospodarsko blokado Slovenije, srbski vodja pa jo je z novimi obtožbami Slovenije potrdil decembra istega leta. Marca 1991 je sledila zaplemba slovenskega premoženja v Srbiji, ocenjenega na milijardo dolarjev. A tudi to še ni zadoščalo. K načrtnemu in sistematičnemu ropanju Slovenije sodi zelo pomemben in prikrit vzvod, to sta zvezna in republiška mafija.

Po obravnavi Eda Ravnikarja (Udbomafija, Priročnik za razumevanje tranzicije, Ljubljana 1995) je v komunistični Jugoslaviji potekalo dvojno mafijsko izkoriščanje. Najprej je bilo to centralno srbsko. »Slovenija je bila beograjski fevd«, zato so skrbeli, »da je bil rop slovenske akumulacije neoviran /…/«. Te povezave beomafije so »Sloveniji v preteklosti odnesle milijardo do dve dolarjev na leto /…/«. Drugi del je pripadel slovenski mafiji.

Slovenski komunisti ne terjajo poplačila srbske vojne škode

Ko se je Slovenija končno osamosvojila, naj bi te mafije še delovale in ropale Slovenijo. Vendar ne smemo prezreti, da ko je Slovenija premagala in izgnala Miloševićevo JLA, instrumentalizirano za srbski imperialistični pohod po Jugoslaviji, ni prišlo do mirovnega sporazuma in plačila vojne škode v višini treh milijard dolarjev. To je na pogajanjih na Brionih 7. julija 1991 sporočil takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan.

Zdaj ko se gredo on in njegovi eksponenti globoke države prijateljstvo s Srbijo, je vse to pozabljeno. Potuhnili so se, da ne bi vojne končali z mirovnim sporazumom in ne bi moral poraženi agresor plačati vojnih reparacij. Očitno bodo to lahko uveljavili le demokrati. Skupaj z zaseženim slovenskim premoženjem v Srbiji znaša srbski dolg ne dosti manj kot štiri milijarde evrov.

V procesih proti jugooficirjem je hlapčevsko slovensko sodstvo te celo oprostilo, nekateri so dobili še odškodnine, vsi agresorji pa po volji izdajalske globoke države prejemajo visoke pokojnine. Nasprotno so prav proti nekaterim vodilnim osamosvojiteljem maščevalno uvedli sodne postopke in nekatere zaprli. Vrednote so tako spet postavili na glavo. »Osamosvojitev ni bila intimna opcija« psevdoelite.

Srbija hoče avtohtonost svoje manjšine v Sloveniji in učenje srbščine v slovenskih šolah

Srbska dominacija se je po tretji balkanski vojni začela izražati nekoliko drugače. Že blagovna menjava nikakor ni uravnotežena, ker Slovenija nenehno kreditira Srbijo (slovenski letni izvoz je dve tretjini višji, lahko je tudi domala še enkrat višji od uvoza iz Srbije, razlika zadnjih pet let je med 250 in nekaj manj kot 400 milijoni letno).

Neprofesionalen je nadalje predlog srbske premierke na omenjeni zadnji seji obeh vlad decembra 2019 v Novem Sadu, da bi v slovenski ustavi Srbi dobili status avtohtone manjšine. To je še en absurden predlog, predlog na silo, ker ima lahko ta status etnična manjšina kot prvotna, z nacionalno večino izvorno sobivajoča skupnost, ne more pa veljati za priseljence, tem manj za novodobne prišleke v obeh Jugoslavijah.

Ta prizadevanja za nezaslužene privilegije poznamo že  prej znotraj Slovenije kakor tudi državno (ideološko) odločitev, da ne prizna nemške manjšine, kar bi morala že zdavnaj storiti.

Drugi, milo rečeno nenavaden je predlog srbske premierke, da se v slovenske šole uvede srbščina, kar naj bi slovenski premier »prijateljsko« sprejel. Komaj verjetno, eno in drugo. Lokalna neugledna država z lokalnim jezikom, za Slovence docela nepomembnim, ob slabem spominu na srbohrvaščino, ki je bila predvsem srbščina, denimo za vojaške obveznike ali v beograjskih uradih, sredstvo potujčevanja.

Srbska prepotentnost in slovensko hlapčevstvo. Slaboumno in absurdno je prijateljstvo s svojim največjim sovražnikom

V zadnjem predlogu se soočata srbska prepotentnost s farsičnim ostankom srbskega imperializma na eni in na drugi hlapčevstvo slovenske psevdoelite. Sprašujemo vendarle, sta se premierja pogovarjala o vzajemnosti učenja srbščine in slovenščine v eni in drugi državi? In odgovarjamo: niti po naključju. Slovenski hlapci pač.

In na drugi strani domišljavost, združena s srbskim megalomanstvom: »Govori srpski, da te ceo svet razume.« Klavrno dejstvo je, da slovenski premier in njegova vlada nimata ne nacionalne zavesti ne nacionalnega ponosa, nimata niti odgovornosti do lastnega naroda, kot ga nima globoka država s Kučanom na čelu. To je še ena v vrsti izdaj slovenskega naroda, odkar so komunisti na oblasti. Gre skupaj z nenadoma uvedenim prijateljstvom, tem ideološkim hokus-pokusom za sramotno hlapčevanje.

In še načelna beseda. Zadošča povedati, da Sloveniji ni mesto na Balkanu, kamor jo nenehno potiskajo komunisti in njihovi privrženci. Če jim je toliko do njega, naj gredo sami tja. Ne bomo žalovali za njimi. Slovence pa naj pustijo pri miru.

Slovenija ima odlično družbo v Srednji Evropi, kamor sodi, in s tem v Zahodni Evropi, v svoji civilizaciji. Slaboumno in absurdno je ob tem imeti za najboljšega prijatelja svojega največjega sovražnika, ki te je že dvakrat fizično ogrožal. Le pri hlapčevskih in neverodostojnih slovenskih komunistih in postkomunistih je to mogoče, s srbskim kompleksom je mogoče biti na robu norosti in uničevati lasten narod.

Dr. Ivan  Klemenčič je slovenski muzikolog in publicist.

nazaj na vrh