Dr. Dimitrij Rupel za Demokracijo: Bog in laž

  • Napisal  dr. Dimitrij Rupel
Ljubljana.Simbolična fotografija. Ljubljana.Simbolična fotografija. Foto: Matic Štojs.

Krščanski starši pridigajo svojim (in drugim) otrokom: Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme! To naj bi bil celo slovenski pregovor. Razprava o grehih in zapovedih pa ni preprosta.

Pred nekaj leti so v nekem slovenskem časniku stavek o božji vsevednosti postavili v naslov članka, ki je potem sprožil velik škandal. Greh so zaradi domnevnega očetovstva in kršitve celibata pripisali visokemu cerkvenemu funkcionarju. V tem kontekstu je greh druga beseda za (neprimerno) spolno življenje. Bolj ali manj se k takšnemu tolmačenju nagiba tudi krščanski seznam smrtnih grehov, med katerimi je na tretjem mestu luxuria, t.j. pohota, nečistost, poželenje. Na Mojzesovem seznamu desetih božjih zapovedi pa, kot je splošno znano, najdemo prepoved prešuštvovanja. (Pisec teh vrstic se tu ne more oz. ne želi poglabljati v problematiko prešuštvovanja, primernega ali neprimernega spolnega življenja.)

Božje nadzorstvo

Če Bog vse vidi in vse ve, njegove pristojnosti niso omejene le na grehe in pregrešnosti cerkvenih dostojanstvenikov oz. na področje spolnosti. Bog naj bi nadziral vsa človekova dejanja. To nadzorstvo lahko, ne da bi vstopili na področje teologije, ocenimo kot izredno zanimivo in pomembno. Velik del evropske − predvsem protestantske − zgodovine se je vrtel okrog vprašanj o povezavi med Bogom in voditelji, okrog svetih cesarjev in cesarstev, predvsem pa okrog vprašanja, ali so državni voditelji odgovorni kakšni višji instanci, recimo papežu in Bogu. V to spraševanje so se vmešali filozofi in pisatelji, npr. Dostojevski, čigar Ivan Karamazov pravi, da je vse dovoljeno, če ni Boga. V nekaterih znamenitih primerih so si vladarji izbojevali pravico do neposrednega in cerkvi nedostopnega odnosa z Bogom, v novejšem času so si voditelji namesto papeža ali Boga izbrali druge − večinoma nedoločne in nepreverljive − nadzornike, kot sta recimo nacija in zgodovina; v najnovejšem času pa so v večini držav uzakonili pravno, sodno, volilno in parlamentarno nadzorstvo voditeljev.

Ne glede na to se ob pomembnih priložnostih v mnogih državah še danes sklicujejo na Boga. Sklicevanje na Boga, kot rečeno, ne pride v poštev le pri pregrešni spolnosti, ampak pogosto, nemara največkrat, ko gre za resnico in laž. Bog mi je priča, pravimo, da je res tako. Ameriško sodišče od prič zahteva, naj z božjo pomočjo (So help you God!) povedo resnico, vso resnico in nič drugega kot resnico, sicer bodo kaznovane zaradi krive prisege. Pri kristjanih je resnica pri Bogu, pri Jezusu Kristusu in v Svetem pismu. To veliko pove o resnici, manj zgovorno pa je glede laži. V Janezovem evangeliju se Jezus pritožuje, da mu ne verjamejo, čeprav govori resnico. Svojemu občinstvu očita, da rajši kot resnico posluša laži, te pa povezuje s hudičem: On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.

Kristjan je dolžan govoriti resnico, predvsem pa ne sme − če spoštuje božje zapovedi − krivo pričati proti svojemu bližnjemu.

Celoten komentar preberite v reviji Demokracija!

Dr. Dimitrij Rupel

nazaj na vrh