Dosje Šarec: zgodil se je »sestop z oblasti«, zato ni razlogov za proslavljanje! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

V zvezi z odstopom »prvega ministra« slovenske vlade, uradno sicer trinajste po vrsti, Marjana Šarca, se včeraj nisem oglasil s komentarjem. Po prespani noči je morda zdaj čas, da se potegne črta in da se razmisli o možnem ozadju dogajanja.

 

Šarec je bil videti precej obupan. Po tistem, ko je odstop najavil minister za finance Andrej Bertoncelj zaradi Šarčevega vztrajanja pri predlogu, da bi se ukinilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pri čemer bi primanjkljaj zdravstvene zavarovalnice v bodoče pokrival kar državni proračun, je završalo. A očitno sta bila na odstop pripravljena vsaj še dva ministra: poleg Karla Erjavca, ki je po porazu na kongresu DeSUS vehementno napovedoval umik iz politike, da bi jeznemu premierju naredil uslugo, je imel bianco izjavo pripravljeno tudi minister za zdravje Aleš Šabeder, kar bi pomenilo že drugi odstop ministra za zdravje. Da seveda ne omenjamo ostalih odhodov ter zaostrenih razmer med vsemi petimi koalicijskimi strankami, pri čemer je Damir Črnčec koordiniral discipliniranje ostalih štirih. A je Šarec ugotovil, da je pozicija njegove LMŠ v tem trenutku pač prešibka. V državnem zboru ima namreč 13 sedežev, opozicijska SDS pa, skupaj z nedavno prebežnico Lidijo Ivanuša, dvakrat več. Zato je na izredni tiskovni konferenci na podobno cmerav način kot pred skoraj dvema letoma Miro Cerar najavil svoj odstop, kar pomeni odstop celotne vlade. Slednja bo tako do imenovanja nove vlade (ali preko predčasnih volitev ali oblikovanja znotraj sedanje sestave DZ) opravljala le še tekoče posle.

Seveda so se takoj pojavile špekulacije, zakaj se je odstop zgodil ravno zdaj in kaj so bili resnični razlogi. Odstop finančnega ministra je bil, kot je bilo videti, povod za odstop Šarca, a morda je bil to le navidezen povod. Nekaj dni prej, v petek, je Šarec nastopil pred komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki je tisti dan izdala tudi sporočilo, v katerem je ugotovila, da je »lepa Nataša« dobila zaposlitev v Sovi nezakonito, direktor Sove Rajko Kozmelj pa je še dodatno zaostril položaj z oviranjem nadzora. Kar pomeni, da je v tej zgodbi nekdo imel zelo slabo vest. No, Šarec je samo ponovil stališče, da s tem nima nič. Lahko mu verjamemo ali pa ne. In lahko ugibamo, ali je bilo vse skupaj zanj pretežko breme, ker vodenje slovenske vlade pač ni tako lahek zalogaj kot vodenje kamniške občine. In jasno je, da smo bili zadnje leto in pol priče pravcati tragikomediji, kjer so se mešali šarcizmi, Serpentinški, Šarčevo vpitje in zamere ter nekoordiniranost. Iz tega bi lahko upravičeno sklepali, da je bilo Šarčevo vladanje pravi fiasko.

A pazite – tako so stvari videti na zunaj. Kaj pa v resnici?

Teden dni pred odstopom Šarca je naš spletni portal objavil razvpiti poziv duhovnika Aleksandra Osojnika, ki je sprožil pravi vihar (izvirno objavo smo, ko je duh ušel iz steklenice, vrnili nazaj in je dostopna TUKAJ). Osojnikova afera je bila vsaj tri ali štiri dni vroča tema, dokler je ni »prekril« razvpit nastop evropske poslanke Ljudmile Novak v medijih. Izkazalo se je, da Novakova ni bila nek prosti strelec, ampak je spregovorila v pravem trenutku, saj se je vedelo, da bo na njene besede sledil odziv, ki je seveda spet poslabšal odnose med SDS in NSi, levičarski spin doktorji pa so si lahko spet oddahnili, saj jim je uspelo nevtralizirati efekt Osojnikovega pisma. Nato pa je sledil Šarčev odstop in župnikovo pismo je bilo skoraj pozabljeno. O njem praktično nihče več ne govori. Bil pa je zagotovo iskra pod pepelom, ki pa jo je hitro uspelo pogasiti. Tudi s pomočjo politično korektnih kristjanov, ki so celo preko Svetega pisma argumentirali, da je Osojnikov poziv v neskladju z evangelijem – pa čeprav vemo, da to ni res (več TUKAJ).

V nedeljo, dan pred Šarčevim odstopom, sem imel slutnjo, da se bo nekaj zgodilo in da bo potrebno napeti možgane za razvozlanje vseh mogočih dogodkov, ki na prvi pogled kažejo izkrivljeno podobo. Zato sem si ogledal film »The Living Daylights« (po slovensko ga največkrat prevajajo kot »Dih smrti«), enega od filmov iz franšize o slovitem britanskem agentu s kodno številko 007 in sicer iz leta 1987 (glavno vlogo je igral Timothy Dalton). Zgodba govori najprej o presenetljivem napadu zakrinkanega agenta (za katerega so mislili, da pripada KGB) na agente iz oddelka 00 pri britanski Mi6, ko so izvajali vajo z zavzetjem radarja na območju Gibraltarja. Kmalu zatem je Mi6 pomagala organizirati prebeg enega od šefov KGB Giorgija Koskova na zahod in sicer na koncertu v konservatoriju v Bratislavi (no ja, ta konservatorij je v resnici »Volksopera« na Dunaju). Vsaj tako so Britanci mislili – namreč, računali so, da bo na Koskova prežal tudi sovjetski ostrostrelec, ki ga morajo seveda onemogočiti (no, pravzaprav likvidirati, preden bi sprožil usoden strel). Toda to orožje je v rokah držala čelistka iz orkestra, ki je uporabila celo slepe naboje. Koskov je seveda uspešno prebegnil, a kasnejši napad na podeželsko rezidenco Mi6 je poskrbel za izginotje prebeglega generala – in seveda so spet mislili, da je bila na delu KGB. V resnici pa je bil prebeg navidezen – Koskov je bil v resnici povezan z razvpitim trgovcem z orožjem Bradom Whitakerjem, sicer Američanom, ki je imel svojo rezidenco v Tangerji v Maroku, ravno nasproti Gibraltarja, ob sebi pa je imel tudi izurjenega agenta ter poklicnega morilca Necrosa. Koskov je sicer krivdo za poboj agentov Mi6 naprtil svojemu nadrejenemu Leonidu Puškinu, ki naj bi bil čisto nor, razvoj dogodkov pa bi lahko privedel do jedrske vojne. Upal je namreč, da bo Britance prepričal v to, da je treba Puškina likvidirati, če hočejo preprečiti vojno, to pa bi lahko naredili v okviru trgovinske konference v Tangerju, kamor je bil povabljen tudi Puškin, ki se je tudi pogajal za nakup orožja pri Whittakerju, vendar je po prebegu Koskova preklical naročilo.

Medtem pa se je Bond prebil do »čelistke s puško«, namreč Kare Milove, ki naj bi bila intimna prijateljica Koskova, a jo je slednji želel pri navideznem prebegu žrtvovati – po prvotno zamišljenem scenariju naj bi britanski agenti »ostrostrelca KGB« ubili. Najprej jo je moral spraviti iz ČSSR na avstrijsko stran, nato pa odpotovati v Tanger, kjer se je najprej soočil s Puškinom in mu povedal, da se nanj pripravlja atentat. No, dejansko se je z njim dogovoril, da bodo tako, kot je Koskov zaigral prebeg na Zahod, zaigrali tudi Puškinovo nesrečno smrt, saj bi edino preko tega lahko ugotovili, kako bo Koskov reagiral in kaj namerava. Na Puškina sta prežala tako Necros kot Bond, vendar je bil slednji prvi in ga je zadel, a Puškin je imel pripravljen neprebojni jopič in vrečice krvi pod srajco. S tem je bil atentat nanj videti kot resničen. Vendar pa je načrte prekrižala čelistka Kara, ki je vedela, da je Koskov v Tangerju in je še vedno verjela, da jo ljubi, saj ji je navsezadnje kupil zelo drag čelo »Lady Rose« (znane znamke Stradivari). Tako so Whitakerjevi ljudje zajeli tako njo kot Bonda in ju odpeljali z letalom v Afganistan, kjer naj bi Koskov, sedaj v generalski uniformi, Bonda predal sovjetskim okupatorskim oblastem zaradi umora Puškina, njo pa kot prebežnico. V tamkajšnjem zaporu se je Bond otresel ječarja in izpustil še zaprtega Kamrana Šaha, vodjo tamkajšnjih afganistanskih upornikov, ki ga je najprej vzel v svoj tabor. Uporniki so bili povezani z Bratovščino snežnega leoparda, ki je sovjetskim oblastem prodajal surov opij, denar pa so potrebovali zaradi nakupa orožja. Bond se z mudžahedini dogovori, da počakajo na konec posla, ko je Koskov vodji bratovščine predal predujem z diamanti, opij pa naložil na letalo ter poskrbel za ruski nakup orožja pri Whitakerju. S tem je postal trojni posrednik, saj bi s prodajo opija Koskov močno obogatel. Vendar se je načrt zalomil – po končanem poslu so mudžahedini vdrli v sovjetsko bazo, Bond pa je v roke dobil krmilo letala, ki je tovorilo opij. Slednji tako ni prišel na cilj, Koskovov posel pa je bil uničen. Sledilo je še zadnje dejanje: ob pomoči CIA je Bond naskočil še Whitakerja, Koskova pa je osebno prišel aretirat general Puškin. Zgodba se konča tako, da je čelistka Kara dobila od Moskve dovoljenje za svobodno gibanje čez železno zaveso, kriminalna združba okoli Whitakerja pa je bila uničena.

Omenjeni film mi je dal dodaten poduk o tem, kako stvari v realnosti delujejo povsem drugače, kot se zdi na zunaj. Če to napeljemo na aktualno politično dogajanje: očitno je bil padec vlade zelo dobro zrežiran, pa ne zato, ker bi vlada slabo delala, ampak ker je glede na komunistično politično tehnologijo delala zelo dobro. Sliši se čudno, ampak tako pač je. Dejansko se je zgodila repriza partijskega »sestopa z oblasti« iz konca osemdesetih let, ko je ZKS v duhu »socializma po meri ljudi« naredila korak nazaj, da bi naredila tri korake naprej. Ob tem lahko uporabimo tudi znamenito retorično figuro Lojzeta Peterleta: »Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, da bi se še kaj zgodilo.« Šarec zagotovo ne bi odstopil, če ga ne bi v to prisilili botri iz ozadja, ki so čakali na primeren trenutek, tako kot so na primeren trenutek čakali slovenski partijski delegati na 14. kongresu ZKJ januarja 1990, torej pred tridesetimi leti. Ta odhod se je partijcem zelo izplačal, ker so se bližale prve večstrankarske volitve, ki pa so jih preko štetja glasov nadzorovali sami – in dopustili možnost, da izvršilno oblast za nekaj časa prevzamejo »ne-naši«, torej Demos. Na takšen način se je zgodil tudi odstop Mira Cerarja – v cmeravem slogu je pozno zvečer, vidno šokiran zaradi odločitve vrhovnega sodišča v primeru referenduma o drugem tiru, sporočil odločitev, da se ne gre več. S tem so bile volitve le nekoliko pred rednim rokom, a efekt je bil dosežen. Cerarja je nasledil Marjan Šarec, ne glede na to, da SDS med strankami dosegla največ glasov, a to ji ni pomagalo. In zagotovo Šarec ne bi odstopil, če ne bi računal na pridobitev koristi: javnomnenjske raziskave njegovi stranki kažejo dobro, precej slabše pa njegovim koalicijskim partnerjem, razen DeSUS. To pomeni, da bodo člani teh strank migrirali v LMŠ, ki bi tako dobila primat med strankami, če povemo na najbolj enostaven način. In za zdaj je javnomnenjski rejting LMŠ še vedno dovolj visok, kasneje pa bi lahko prišlo do težav. Zato se je odstop zgodil že sedaj in le malo verjetno je, da bi pred volitvami prišlo do izvolitve še katere vlade. Plan je torej takšen: tranzicijska levica naj preko predčasnih volitev osvoji bolj udobno večino, ni pa izključeno, da bodo skušali dopustiti prihod SDS na oblast še pred volitvami (ali pa kasneje, denimo za obdobje predsedovanja Slovenije EU v drugi polovici naslednjega koledarskega leta). Tako ali tako pa so vsake volitve lep primer simulacije demokratičnega procesa, kjer dejansko odloča močno nadzorovano in manipulirano volilno telo.

Jasno pa je, da so vsake volitve veliko bolj varen mehanizem kot pa spontano izzvan civilni upor. Čisto mogoče je, da so obveščevalne služne pri odzivu na Osojnikovo pismo zaznale spremenjeno obnašanje volilnega telesa, ki bi lahko v primeru sedanje navidezne agonije Šarčeve vlade reagiralo z množičnimi protesti. Zato je bil teater v ponedeljek, 27. januarja, predvsem dobro zrežiran in prav nič spontan. Z drugimi besedami: cirkus ostaja, menjajo se samo nastopajoči. Ali kot na kakšni rokometni tekmi: določene igralce je treba nekoliko odpočiti, da se bodo osveženi vrnili na igrišče. Pritikline se menjajo, substanca, to je komunistična država, pa ostaja. Nedotaknjena! Zato je evforično zmagoslavje ob najavi Šarčevega odstopa povsem odveč.

nazaj na vrh