Dobrodošli v z(Z)ares policijski državi! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Ne spomnim se več točno, kdaj sem prvič slišal (ali prebral) singatmo »policijska država«. Verjetno je bilo to pred kakimi dvajsetimi leti, ko sem še kot mlad študent začenjal svojo novinarsko in publicistično kariero. Sintagme sprva nisem dobro razumel, a ko sem prebral malo več o tem, kaj vse sta v »starih dobrih časih« počela Udba in KOS, sem se prepričal o tem, da smo v policijski državi pravzaprav ves čas živeli. In dejansko še vedno živimo.

 

Leta 1974, torej sredi svinčenih sedemdesetih let, ko se je – tudi zaradi gospodarske otoplitve – zelo okrepilo dogmatično jedro komunistične vrhuške, je bila sprejeta sedaj že legendarna kardeljanska ustava, ki je tudi uradno uvedla zadnjo fazo samoupravnega socializma, to je razdelitev na tozde in pa seveda dogovorno ekonomijo. Tistega leta se je zgodilo veliko stvari. V Mariboru so na zaporno kazen obsodili mladega, 26-letnega novinarja Večera, ki so mu malo pred tem v njegovi odsotnosti premetali stanovanje. In našli dve knjigi, ki sta bili tedaj na seznamu prepovedane literature. Kar je bilo dovolj za obsodbo na zaporno kazen, čemur je sledil pravcati berufsverbot (prepoved opravljanja poklica) in onemogočanje na vsakem koraku. Mladi, literarno zelo nadarjeni novinar se je po odsluženem vojaškem roku v Srbiji skušal znova zaposliti na Večeru, kjer pa je lahko le lektoriral – napisati ni smel ničesar. Vse dokler se ni preselil v Ljubljano.

Torej, če vas zanima, o kom govorim – ta mladi novinar je bil Drago Jančar, kasnejši urednik na Slovenski matici in sedaj mednarodno najbolj uveljavljen slovenski pisatelj, za katerega sem prepričan, da bo prejel tudi Nobelovo nagrado za književnost. Tudi zato, ker je v tujini bolj priljubljen kot doma, kjer zaradi politične nekorektnosti še vedno dobiva udarce pod pasom. Osebno se mi zdi škoda, ker se je že pred leti nekako umaknil iz civilnodružbenega dogajanja – njegov zadnji velik angažma sem zasledil pred petimi leti, ko je ob odhodu Janeza Janše v zapor na Dobu v javnost poslal sporočilo, v katerem je proces Patria umestil v kontekst knjige »Proces«, ki velja za eno najbolj znanih del Franza Kafke.

V devetdesetih letih in še dolgo po letu 2000 sem bil prepričan, da so časi, ko je Udba vdirala v zasebno življenje posameznikov in družin ter jih maltretirala po taktiki korenčka in palice (npr. »Ti se samo loči od sozakonca, saj bomo mi poskrbeli zate.«), že zdavnaj mimo in da se to ne more več ponoviti. Toda zgodbe, ki sem jih prejemal preko poštnega predala in preko pripovedovanja ljudi, so me vse bolj utrjevale v prepričanju, da se divjanje starih komunističnih nasilnežev še zdaleč ni končalo, le prilagodilo se je. Postalo je bolj sofisticirano in prikrito. Ali pa vezano na uradne, »demokratične« inštitucije. Denimo, dr. Milka Noviča je obsodilo sodišče, ki sodi »v imenu ljudstva«, a obsodilo ga je brez dokazov in očitno po naročilu mafijskih botrov, ker je bilo treba zaščititi pravega morilca dr. Janka Jamnika (direktorja Kemijskega inštituta, ki se je nekdaj imenoval po komunističnem zločincu Borisu Kidriču) in potunkati v to gnojnico nekoga, ki z vsem tem ni imel nič.

Prav ironično je, da bomo imeli čez dva meseca volitve v Evropski parlament, v tem mandatu pa se je Evropska komisija (nekakšna evropska centralna vlada) intenzivno ukvarja s Poljsko in Madžarsko, ki naj bi bili »neubogljivi« in naj bi celo kršili evropske standarde. Ni še tako dolgo nazaj, ko je skoraj prišlo do sramotne izključitve madžarskega premierja in njegove stranke iz Evropske ljudske stranke, šele v zadnjem hipu je to potezo preprečil glas razuma iz slovenskih vrst. A medtem ko se je »evropski premier« ukvarjal z išiasom, njegovi uradniki pa so navijali ušesa Poljakom in Madžarom, se na slovensko »antievropsko« mafijsko združbo, katere sedanji najvidnejši predstavnik ni želel imeti govora v Evropskem parlamentu, ni spomnil praktično nihče. Ni problem, da je neokomunistična večina v slovenskem parlamentu glede resolucije o totalitarizmih evropskim parlamentarcem že četrtič pokazala iztegnjen sredinec. Ni problem, da se pravosodje izkorišča za politične obračune. In ni problem, da vladajoča tranzicijska levica ves čas krši ustavo (šolstvo je samo eden od teh primerov) in je dejansko anulirala celo nadzor na zunanji schengenski meji, s čimer je pomagala v notranjost Evropske unije uvoziti tudi nekaj nevarnih teroristov. Prostozidarsko usmerjenih evropskih uradnikov to ne zanima. Pika.

In ker je Slovenija tako zelo nezanimiva za evropske supervizorje, ne preseneča, da je neokomunističnim oblastnikom zrasel greben že tako visoko, da so se spomnili uvesti novost, ki pravzaprav to ni in ki sem jo v kontekstu omenil že uvodoma, ko sem omenil vdor politične tajne policije v Jančarjevo stanovanje. Namreč, novela zakona o kazenskem postopku bo policistom odslej omogoča hišne preiskave brez navzočnosti lastnika. Torej, če vas ne bo doma, vam bodo lahko odslej povsem legalno premetali stanovanje, vi pa niti ne boste vedeli. In ne samo to - uporabljali bodo tudi tako imenovane IMSI lovilce, to je sistem za tajno pridobivanje podatkov o mobilnem komuniciranju. In še to, dragi davkoplačevalci: te novosti so »v vaše dobro«, če slučajno dvomite v dobre namene predlagateljev.

A poglejmo, kaj je o tem še poročal portal 24ur.com, torej spletna izpostava POP TV, od koder je kot nosilka na kandidatno listo premierjeve stranke na evropskih volitvah priletela ena od novinark. Takole poročajo: »Strokovnjak za varnost dr. Branko Lobnikar glede dovoljene uporabe IMSI lovilcev opozarja, da policije ne smemo omejevati, pač pa ji moramo dati potrebna orodja in ob tem poskrbeti za ustrezen nadzor nad njenim delom. 'Je policija institucija, ki ji gre v določeni meri zaupati, ker so tu, da varujejo naše pravice in svoboščine. Tako kot morajo imeti zdravniki pravico dostopa do opiatov, pa jih lahko vseeno zlorabijo, tako morajo imeti policisti pravico do orodij, da izvajajo naloge, ki jih pričakujemo'.« Ergo, vsem, ki uvajajo te spremembe, moramo zaupati. Saj se še spomnite iz časa sojenja v zadevi Patria, kaj so nam govorili apologeti tovrstnih političnih obračunov? »Sodiščem smo dolžni zaupati.« Tudi če obsodijo napačnega morilca, kajne?

Toda, kdo je Branko Lobnikar? Tudi to je umestno vprašanje. Piše, da je strokovnjak za varnost. To drži. Vendar smo ga lahko pred kakimi desetimi leti videli tudi v drugačni vlogi. Bil je namreč tudi podpredsednik stranke Zares in torej desna roka enega najbolj razvpitih sedanjih botrov iz ozadja Gregorja Golobiča. Svoj čas je bil tudi državni sekretar na ministrstvu za javno upravo. Danes so to znova le še politično nevtralni strokovnjaki za varnost. Kajti stranka Zares je šla vmes že rakom žvižgat, nekateri njeni preživeli člani so kasneje našli zavetje v novih instant strankah, kot sta denimo SMC in LMŠ, nekateri pa so našli pot »nazaj v stroko«, tako kot je Jasna Murgel sedaj znova nepolitična in nepristranska sodnica v Mariboru, pa čeprav je bila malo pred tem poslanka.

Toda ovinkaril ne bom – če vam bodo možje postave v vaši odsotnosti premetali stanovanje in vam prisluškovali na mobilnem telefonu, to pripišite tudi sami sebi. Ker vam je bilo vseeno, ko s(m)o vas na to opozarjali. In ste zamahnili z roko, češ kaj se pa greste, brigajte se zase. A ko se bo na sodišču znašel kakšen corpus delicti iz omenjene hišne preiskave in boste obtoženi nič manj kot politične korektnosti, boste obžalovali svojo brezbrižnost – a takrat bo že prepozno …

nazaj na vrh